75 »uglednih imen iz znanstvenega in akademskega življenja« je objavilo izjavo, s katero pozivajo k nesodelovanju z Janezom Janšo, ki mu očitajo avtoritarnost, izključevanje, težnjo po podrejanju družbenih sistemov, škodljiv vpliv na domače gospodarstvo, retoriko sovraštva, nestrpnosti in laži, potvarjanje zgodovinskih dejstev ter še vrsto drugih nečednosti. Svoje prepričanje utemeljujejo na »dosedanji škodljivi, radikalno nestrpni in izključujoči politiki stranke SDS, za katero smo prepričani, da v slovenski politični prostor ne more prinesti napovedane politične stabilnosti in družbenega razvoja, ker je nesprejemljiva na več ravneh ...«
Ali se ne zavedajo ali pa jim ni mar za dejstvo, da so s to izjavo in množico drugih javnih pisanj prav oni največji nestrpneži in avtoritarci do drugačnih ljudi, še posebej na desni politični strani? Ta nestrpnost in avtoritarnost politične levice je svoje radikalne oblike dobila med drugo svetovno vojno in komunistično revolucijo. Takrat so njihovi politični predniki na vse mogoče načine uničevali Slovence. Odkar pomnim, berem in poslušam tovrstne njihove nestrpne izjave. Politični in tudi širši prostor je nabit z njimi, saj obvladujejo najpomembnejše tiskane in elektronske medije.
Kadrovsko in miselno obvladujejo tako rekoč vsa področja naše družbe, od gospodarstva, šolstva, kulture do medijev. Kljub temu so njihove besede, ki jih vsak dan beremo in poslušamo, nabite z izključevanjem in celo hujskanjem. Vpeljali so posebno terminologijo, ki jim služi za obračunavanje, smešenje in diskvalificiranje vseh tistih, ki ne mislijo tako, kot želijo oni, od »skrajne desnice« do (neo)fašizma. Prav s slednjim, z obkladanjem drugače mislečih s fašizmom, že dalj časa tako pretiravajo, daje to njihovo početje postalo kontraproduktivno in z njim smešijo sami sebe.
Enakopravni si le tisti, ki mislijo tako kot oni
V 90. letih so vrgli v javnost reklo: Vsi drugačni, vsi enakopravni. Pa se je hitro izkazalo, da so za njih enakopravni le tisti, ki mislijo tako kot oni. Vse druge, še posebej tiste, ki so mislili drugače, so etiketirali z negativnimi oznakami in jih celo izločevali iz javnega življenja. Primerov je neskončno veliko, naj omenim le enega. Ko je po Janševi vladi leta 2013 zavladala leva, so naredili eno prvih kadrovskih potez, da so zamenjali direktorja Arhiva Slovenije Jožeta Dežmana. Leta in leta napadajo zgodovinarja Dežmana in publicista Jožeta Možino samo zato, ker prikazujeta drugačne podobe o naši nedavni zgodovini. Takšna nestrpnost do drugačnosti je na levi politični strani, ki obvladuje slovenske medije, njihov modus operandi.
Nekoč je Janez Drnovšek v vladno koalicijo povabil kakšno stranko z desnega političnega pola. Vemo, da zato, da jo je uporabil kot figov list. Zdaj je že več let glavni program politične levice nesodelovanje z desnico, še posebej z Janšo. Pri tem se je še posebej izkazal zadnji predsednik vlade Marjan Šarec. Svojo nesposobnost pokazal s tem, da je po letu in pot obupal in odstopil (namesto da bi rekonstruiral vladno koalicijo), in ko je stranko SMS vabil k predvolilnemu sodelovanju tako, da jo je hotel le kadrovsko izrabiti. Zdaj oni in mnogi na levici uprizarjajo različne manevre, da bi preprečili kakšno malo drugačno politično vlado.
Toda vedno so bili veliki in priljubljeni tisti ljudje (med njimi tudi politiki), ki so bili velikodušni. Človek in politik, ki je osebnostno in kulturno suveren, bo partnerjem omogočil čisto, pošteno in velikodušno sodelovanje. Takšnega človeka (in politika) bodo drugi, ki so podobno formirani, vedno spoštovali in z njim radi sodelovali. Sodelovanje med takšnimi ljudmi bo vedno v prid ljudi.
Vir: Družina, št. 9/2020
