Nesrečni obrok

8
200

Pred nekaj tedni je bil v Čilu sprejet zakon, s katerim so oblasti verigam s hitro prehrano prepovedale prodajo obrokov, pri katerih otrok poleg hrane dobi tudi igračko. Najbolj znan med tovrstnimi obroki je McDonaldsov Happy Meal. Vzrok za tak korak je zdravstvene narave, gre za enega izmed ukrepov v boju proti prekomerni teži pri otrocih, saj naj bi bila v Čilu predebela kar četrtina šestletnikov.

Brez dvoma neobičajna in pogumna poteza čilske vlade, ki bo gotovo še nekaj časa tarča pritiskov korporacij. Kar pa ni edina težava. Vprašanje je namreč, kako bi bila tovrstna zakonodaja uresničljiva v državah z bolj odprtim tržnim gospodarstvom, denimo v ZDA ali v EU. A če spremljamo razvoj kadilske zakonodaje v zadnjih dveh desetletjih, je zelo verjetno, da bomo podobne zakone, kakršnega so sprejeli v Čilu, dočakali tudi drugod po svetu. S tega stališča bi lahko trdili, da je čilski zakon pravzaprav zgodovinski dogodek.

Hamburger ubija

Seveda pa je omejevanje iniciative in reklame v podjetništvu lahko tudi sporno. Navsezadnje sta reklama in prepričevanje kupcev eno izmed osnovnih gonil poslovnega sveta in je vsak poseg v svobodo prepričevanja lahko še kako sporen. Če torej želijo oblasti neke prakse onemogočiti, morajo seveda nedvoumno dokazati njihov škodljiv vpliv. Da to še zdaleč ni enostavno, lahko lepo vidimo pri razvoju kadilske zakonodaje, ki se je v Evropi resneje začela zaostrovati šele v zadnjem desetletju, kljub temu, da je škodljivost kajenja splošno znana že vsaj od sedemdesetih let prejšnjega stoletja, pri čemer je povezava med sestavinami cigarete in boleznimi, ki jih kajenje povzroča, jasno dokazana.

Pri Happy Mealu bo tovrstno dokazovanje verjetno precej zahtevnejše. Sam hamburger ali ocvrt krompirček namreč nista nič bolj škodljiva od česarkoli drugega kar pojemo.  Niti najmanj ne dvomim, da so sestavine v McDonald’s-ovi hrani kakovostne. Problem torej ni v slabi kakovosti živil, temveč v spremembi prehranjevalnih navad mladostnikov in otrok, ki se za nameček še vse manj gibljejo. Namesto, da bi po kosilu v šoli ali pri babici šli na košarkarsko igrišče ali  kolesarit, gredo na Happy Meal, nato pa na Facebook.

Resetirati ful kul lajf

A morebitna dobljena bitka nad Happy Mealom bo le ena lastovka, ki še ne bo prinesla pomladi, bo pa morda nakazala pravo smer. Hepimilska logika nagradnih iger, žrebanj, zbiranja točk in podobnih bonitet je namreč v zadnjih letih prodrla že v vse pore trgovskega in storitvenega okolja. Trgovske verige, kot denimo Spar ali Mercator, so v slogu McDonald’s-a kot orodje reklame uporabile otroke. V sodelovanju z industrijo risank spodbujajo kupce k večjemu zapravljanju tako, da nakupe nad določenimi vsotami nagradijo s frnikolami, sličicami ali figuricami. In tako začnejo otroci diktirati staršem, kam naj gredo po nakupih.

Pa cilj tovrstnih akcij niso le otroci, na popolnoma enake viže padamo tudi odrasli. Tako naša največja založba, Mladinska knjiga, v večinski lasti holdinga Zvon Dva, vsako leto obvesti srečne izbrance, med katere redno sodi tudi avtor tega članka, da so bili izbrani v elitno druščino tistih, ki lahko upajo na to, da bodo izžrebani za glavni dobitek, nekaj deset tisočakov. Nič jim ni treba kupiti, le priloženo kuverto morajo poslati na sedež založbe. Ni slabo, veliko lahko dobiš, pa nič ne stane. Ampak zakaj že?

Če človek malo pomisli, je vse skupaj precej preprosto. Ali ne bi bilo bolje, da bi bil Happy Meal 50 centov cenejši, seveda brez igrače, ki tako ali tako še isti dan obleži nekje na kupu druge šare? Tudi nakup v Sparu bi lahko bil cenejši, če bi se izognili brezplačnim sličicam ali madagaskarskim žetončkom.

A se bojim, da bomo nakupili še veliko žetončkov, preden bo država ukrepala in se lotila tovrstnih prijemov trgovcev. Seveda pa lahko posameznik ukrepa že jutri. Denimo tako, da gre, namesto sobotne nabave v velikem nakupovalnem središču,  po vsakodnevnih nakupih v lokalno trgovino in kupi samo tisto in toliko, kolikor že točno ve, kdaj in kako bo porabil. Ali tako, da otroke pelje v McDonald’s le ob redkih priložnostih. In tako, da otroke prepriča, da je žoga v dobri družbi zanimivejša od računalnika.

Foto: Happy Meal


8 KOMENTARJI

  1. Pogrešam mnenje naravovarstvenikov, ki bi tudi imeli kaj povedati glede onesnaževanja okolja zaradi kupov nepotrebnih plastičnih igračk, ki nam jih trgovci vsiljujejo pri vsaki akciji, in ki najkasneje v nekaj tednih pristanejo v košu za smeti.

  2. Včasih se sprašujem, ali so današnji odrasli ljudje morda res odrasli, da mora mama država s kopico prepovedi skrbeti zanje in ne znajo sami.

  3. Sem razmišljala, da bi na to temo pisala en članek na iskreni. Pa ga najbrž še bom, ko bom utegnila.
    Predvsem bi pa rada izvedela kakšne količine frnikol, žetončkov, magnetkov, smrkcev… so nakupili trgovski centri. Samo vprašanje, če bi to izdali.

    Glede happy meala, pa hčerki, čeprav je stara 4,5 let in gremo v maca enkrat do dvakrat letno povedala, da tega mi ne kupimo, ker te igračke delajo otroci, namesto, da bi se igrali. In, če jih mi kupimo, s tem sporočimo, da hočemo, da so drugič spet igračke in otroci morajo delati še bolj…

    Mogoče me je samo delno razumela. Ko bom tretjič razložila bo že jasno.

    Tudi o plastiki redno jemljemo lekcijo. Ponavadi zdaj pri pisanih plastičnih igračah reče: “Fuj, mami, plastika!” Razen kadar ji je kaj zelo všeč (in face it – dojenček pač “mora” biti plastičen… no pa še ta, ki ga ima, je že precej v puberteti – podedovan od moje sestrične).

    In za “finiš” – zadnjič sem kupovala sirni namaz in izberem takega v škatli (ker je bolj ekonomično – večja količina za “isti denar”). Hčerka pa reče: “mami, ampak to je plastika! Tist v trikotnikih je pa v papirju!”

    Ah, sem bla kar ponosna.

    (Seveda tudi v naši družini ni vedno vse tako idealno, kot morda veje iz tega sestavka. Poudariti sem hotela, da se utemeljevanje “splača” že precej bolj zgodaj, kot bi sami upali verjeti!)

  4. Pravzaprav od osamosvojitve dalje ne padam na trgovske finte. Ne maram Mercatorjevih pik, ne maram pik drugih štacun. Na bencinskih črpalkah hvaležno odklanjam neke markice Vzrok je v temu, da ne maram trgovcev. Seveda so potrebni, ampak jaz jih ne maram.
    Nekoč sva z ženo v nekem diskontu kupila stojalo za sušenje perila. Potem sva šla še v BTC. V neki trgovini zagledava popolnoma enako stojalo, istega proizvajalca. Cena je bila točno prepolovljena. Ampak, stojalo sva kupila v diskontu, kjer je vse ceneje!
    Trgovci imajo tako ogabne finte, da vedno težje zaidem v štacuno. Če pa komu kaj rečeš pa pravijo, da to ni res.
    Bi se dalo trgovce ukiniti????

    • Se strinjam,res so-smo!- trgovci- pokvarili svet:ukinemo pa jih lahko le tako,da nam postane pomembnejše biti namesto imeti.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite