Nesreča balona skozi oči reševalca

2

Na blogu Zdravstvena.info smo našli odlično pričevanje reševalca. Kako je videti reševanje ponesrečencev v taki masovni nesreči.

Običajen delavnik, kavica, pregled reševalnega vozila, opreme, čakamo na klic… dokaj mirno do osmih. Ponavadi ko je tako mirno sledi zatišju nevihta. In žal je bilo res tako. Telefon zazvoni ob osmi uri in na drugi strani linije je bilo slišati: ”Padel balon pri IG-u v Ljubljani, 30 poškodovanih, pošljite tri razpoložljive ekipe”.

Adrenalin prevzame poglavitno vlogo. Iz faze jutranjega dremeža se kaj kmalu zbudi celotna ekipa in že vsak počne svoje delo. Defibrilator, torbe, dodatna oprema, avto zagnan, 2 reševalca, zdravnik in gasa proti Ljubljani. Med potjo klici, usklajevanje, pridobivanje dodatnih informacij, priprava opreme, v mislih ponovitev najbolj zahtevnih zdravstvenih posegov in postopkov. Še ena pot v neznano, nepoznano okolje, neznano dogajanje. 

Po glavi švigajo neštete misli. Koliko je poškodovanih, kje so, kako hudo so poškodovani, ali bo dovolj opreme, dovolj ljudi, bomo kos situaciji, reševanju, kajti vsi reševalci vemo, da je kaos v množični nesreči neizogiben. Eno so vaje, drugo je realna situacija. Polni adrenalina s sireno drvimo proti mestu dogodka. Kot vedno ljudje v avtomobilih telefonirajo, poslušajo glasno glasbo, se ne umikajo, ne gledajo v ogledala, ne spremljajo prometa.. dodatno ovirajo prosto pot reševalnemu vozilu na nujni vožnji, ki žal podaljša prihod na mesto dogodka! 

Že v semaforiziranem križišču za Ižansko Cesto so nas policisti usmerili in cesto zaprli za ostali promet. Odlično!

Takoj smo vedeli kam gremo. Nasproti že vozijo ostala reševalna vozila polna oskrbljenih poškodovancev. Prispemo do križišča in vprašamo policista kam sedaj, levo, desno. Nismo vedeli kje se nahaja baza in ravnotako nismo vedeli, da so poškodovanci razpršeni po poljih barja v radiju enega kilometra. Kamorkoli si pogledal po polju gasilska, reševalna, policijska vozila, helikopterji v zraku.. zmešnjava, ljudje tekajo sem ter tja, usemerjajo, vpijejo, očividci, novinarji, svojci.zmešnjava… Ozke ceste polne blata in v kolikor si zapeljal malce s poti je vozilo ostalo v blatu. Previdno smo se z avtom odpravili bližje proti prvemu poškodovancu, ki je na tleh sredi polja le še podihaval. Po polju z avtom nismo mogli, saj bi obtičali in treba se je bilo odločiti kaj sedaj…

Hitro smo z vso opremo stekli do poškodovanca in pričeli z oživljanjem. Izvedli smo vse najbolj zahtevne medicinsko-tehnične posege (oživljanje, intubacija, imobilizacija, oskrba opeklin…)  za stabilizacijo pacienta in k njegovi sreči in našemu znanju uspelo le-tega tudi stabilizirati. Kmalu nam je na pomoč prišla druga ekipa nujne medicinske pomoči z dvema gasilcema s katerimi smo skupaj poškodovanca nesli v njihovo reševalno vozilo.

Adrenalin prične malce popuščati. Umazani, preznojeni, žejni, lačni…..reševalni avto v razsulu, poln blata, prazni kovčki, komprese, blatne aparature, izpraznjene baterije, imobilizacijska oprema.. skratka pol ure čiščenja, urejanja in vrnitev nazaj v bazo. Po ureditvi reševalnega vozila  in zapolnjenju manjkajoče opreme že prejmemo naslednji klic z alergično reakcijo. Ponovno se namestimo v reševalno vozilo, vklopimo opozorilna sredstva in nadaljujemo z našim poslanstvom… 

A v mislih se pretakajo raznorazne misli, porajajo vprašanja, kaj bi lahko drugače, kaj ne, zakaj, kako itd… Koliko nam jih je uspelo rešiti? Koliko jih bo preživelo? Koliko je bilo poškodovanih? Počasi se vračajo slike opeklin poškodovancev, hudo polomljenih udov, odprtih zlomov itd.. Rutina? Navada? Že vse videno? Resda smo že veliko videli in dali skozi pa vendar se množične nesreče s toliko hudo poškodovanimi ne dogajajo vsak dan.

Njihova kompleksnost reševanja je trd oreh tako za stroko, organizacijo, kot nas same v smislu psihofizične kondicije. Na temo psihološke pomoči ekipam nujne medicinske pomoči udeleženim v hudih nesrečah še vedno ni nič urejenega. Vsak se znajde in si pomaga sam kakor ve in zna. Še dobro, da imamo tako dobre sodelavce, da si drug drugemu pomagamo.

Naša ekipa, kot tudi vse ostale smo se potrudili maksimalno in dali vse od sebe, da smo nesrečne poškodovance oskrbeli karseda hitro in strokovno. Pohvalili pa bi delo sprejemnih bolnišnic & osebja za profesionalnost, strokovnost in prijaznost.

Preberite celoten zapis na blogu Zdravstvena.info

Dragi reševalci, gasilci, policisti, zdravstveno osebje. Opaziti je bilo, da ste perfektno ukrepali v tako zapleteni in hudi situaciji. Hvala v imenu ekipe Časnik.si.

Foto: Aleš Čerin (slika je simbolična)

2 KOMENTARJI

  1. dragi reševalci…ne morem si kaj, da ne bi zapisala, da sem- četudi vas ne poznam- ponosna, da ste tako zelo človeški v tistem najbolj plemenitem pomenu besede!!

  2. Ni besed, ki bi dovolj pohvalno označile vse te reševalce. Sama sem bila zaradi hude alergije
    v smrtni nevarnosti in , če se reševalec in zdravnik ne bi takoj odzvala, bi me ne bilo več.
    Res globoko hvaležnost čutim do teh ljudi.

Comments are closed.