Mineva 70 let od poskusa zažiga ljubljanskega škofa Antona Vovka, ki se je izkazal z naravnost junaškim vodenjem ljubljanske škofije v eni njenih najtežjih etap (1945–63). A kljub vsem odlikam je bil že za časa življenja, tudi za nekatere v Cerkvi, sporen, nelagodje v zvezi z njegovim imenom pa je precejšnje še danes.
Protiljudski škof Vovk
Ribčev Tonček, ta Prešernov pranečak, ki je postal 30. ljubljanski škof, je spisal izjemno življenjsko zgodbo, ki bi bila nadvse zanimiva za ekranizacijo in bi se to nemara tudi zgodilo, če ob njegovem imenu ne bi bilo toliko zadrege pri naprednem delu slovenske družbe. Vovk je dobesedno slaba vest slovenske levice, saj je bil brez kakršnega koli upravičenega razloga deležen grobega preganjanja in je skusil celotno paleto revolucionarnega nasilja in izživljanja (zaslišanja, prisluškovanja, izsiljevanja, denarno kaznovanje, poniževanje, fizični napadi itd.). Višek terorja predstavlja zažig v Novem mestu leta 1952, s katerim ga je oblast hotela osramotiti, a je napad dosegel popolnoma nasproten učinek ter Vovka dobesedno izstrelil med legende.
Za preganjeni del Slovencev je postal simbol pokončnosti, neomajnosti in kljubovanja levemu totalitarizmu. Kljub medijski cenzuri se je glas o zažigu kot požar razširil po Sloveniji, Jugoslaviji in celo zunaj njenih meja in Vovk je kar naenkrat postal ne le lokalni, ampak mednarodni junak. Ko je tako leta 1962 prišel v Rim, so ga drugi škofje gledali z občudovanjem kot mučenca in borca za pravice Cerkve.
Odziv javnosti nad zažigom je bil tako silovit in porazen za oblast, da je bila partija primorana v eter izstreliti mit, da je bil nad zažigom zgrožen sam maršal, ki se zaradi dogodka kasneje ni hotel ustaviti v Novem mestu, češ: »Neću u ovaj grad, gde pope pale!« A to je bil zgolj udbovski piar, ki pa se je dobro usedel med ljudmi in mu mnogi verjamejo še danes. Atentat v Novem mestu je bil namreč skrbno načrtovan in imel vsa dovoljenja najvišjih državnih oblasti, podobno usodo pa so takrat doživljali številni jugoslovanski škofje.
Vovkova spornost
In v čem je Vovkova težava, v čem je njegova spornost? Vovkova spornost za slovensko levico je ravno v njegovi popolni nespornosti, saj mu ne morejo očitati nobenega greha, nobene kolaboracije, nobene izdaje, a se je ljudska avantgarda nad njim grobo znašala samo zato, ker ni pokleknil pred njo, ampak je ostal zvest svojemu verskemu prepričanju. Ob njegovem primeru se tako razgali vsa duhovna revolucionarna beda, ki je temeljila le na vzdrževanju oblasti in brezobzirnem terorju.
In tu tiči zadrega, zakaj je Vovk tako sporen in še danes za večinski del slovenskega življa ostaja zamolčan ter vedno znova potisnjen v kot. Glede tega sem imel zanimivo izkušnjo leta 2003, ko smo izdali knjigo Vovkovih zapisov z naslovom V spomin in opomin. Knjiga je bila ob izidu deležna popolne ignorance slovenskih prorežimskih medijev, nihče ni poročal o njej, če izvzamemo kratko poročilo na Valu 202. Skratka, popoln molk – kako tipična udbovska metoda –, pa čeprav je šlo za eno najbolj pretresljivih in zanimivih memoarskih del.
Še bolj zanimivo pa je, da je le teden pred izidom knjige v tedniku Mladina izšel intervju Zdenka Roterja, enega glavnih Vovkovih zasliševalcev, ki je bil hkrati edini intervju, ki ga je ta znameniti udbovski agent in tesni sodelavec Milana Kučana dal v zadnjih dvajsetih letih. V intervjuju se je dotaknil tudi zasliševanj z Vovkom, kjer je pleteničil o njunem medsebojnem dobrem odnosu in spoštovanju itd. Naključje, ki pa mnogo pove o naši medijski sceni in tem, kdo je na Slovenskem gospodar.
Rdeči škof Vovk
A resnici na ljubo je bil škof v času življenja sporen za mnoge znotraj Cerkve. Nekateri slovenski emigrantski duhovniki so ga že samo zaradi dejstva, da je ostal v Sloveniji in ni odšel v tujino, označili za rdečega škofa. Nanj je letelo tudi mnogo očitkov, češ da popušča oblasti in duhovnikom glede prorežimskega Cirilmetodovega društvo duhovnikov. Vovk je sicer ostro nasprotoval temu društvu, saj je točno vedel, kakšne namene ima z njim partija, hkrati pa čutil tudi z duhovniki, ki so bili soočeni z izjemnim pritiskom partije, da se vpišejo. Če so se namreč vpisali, so dobivali razne ugodnosti: bili izpuščeni iz zaporov, lahko so poučevali verouk, imeli socialno zavarovanje …
Sveti sedež je za taka društva v Jugoslaviji nato razglasil prepoved oz. »non licet«, Vovk pa je izposloval, da se odlok ni razširil na Slovenijo. To je razjezilo zlasti nekatere prenapete hrvaške škofe iz Dalmacije, ki so Vovka celo tožili v Rimu, in ko je šel leta 1960 prvič v Rim, je imel glede tega nemalo treme in strahu. A izkazalo se je, da je prav Vovkova modra politika glede tega društva povzročila, da se je partijski načrt s tem društvom popolnoma izjalovil in so slovenski duhovniki ostali enotni.
»Najslavnejši škof v zgodovini ljubljanske škofije«
Vovk je v postopku razglasitve za blaženega in malo čez palec rečeno, bi bil že davno razglašen, če bi se pisal Antonio Lupo oz. bil član naroda z boljšimi vezami. Menim, da je njegov svetniški duhovni profil najlepše viden iz njegove duhovne oporoke, iz katere sije ljubezen do Cerkve in duhovnikov. Kadar jo bere kdo od Vovkovih sodobnikov, je vedno znova vidno ganjen, kar potrjuje pristnost oporoke – toplo vam jo priporočam v branje.
Vovkova veličina je vidna tudi iz odnosa z arhitektom Jožetom Plečnikom. Gojila sta visoko medsebojno spoštovanje, ki ga nazorno orišeta sledeča detajla. Neposredno po zažigu, 22. januarja 1952, je Vovk, še ves v ranah na bolniški postelji pisno voščil Plečniku za 80-letnico in zapisal kot pečat srhljive besede: »Ne toliko kot bolečine, me boli surovost slovenskega naroda.« Težke besede, ki imajo svojo polno veljavo, žal, tudi danes. Plečnik, osupel nad napadom, pa je Vovka prepoznal kot izjemno osebnost in je sestrama, ki sta mu stregli, kmalu po zažigu dejal: »Snujem načrt za nov tron za g. škofa. Veste, on je najslavnejši škof v zgodovini ljubljanske škofije.«
Foto: Nadškofijski arhiv Ljubljana
