(Ne)sporni škof Vovk

23

Vovk, Dole pri Litiji 17. 5. 1953Danes mineva natanko 50 let od smrti legendarnega ljubljanskega škofa Antona Vovka, ki se je izkazal z naravnost junaškim vodenjem ljubljanske škofije v eni njenih najtežjih etap (1945–63). A kljub vsem odlikam je bil že za časa življenja, tudi za nekatere v Cerkvi, sporen, nelagodje okoli njegovega imena pa je precejšnje še danes.

Protiljudski škof

Ribčev Tonček, ta Prešernov pranečak, ki je postal 30. ljubljanski škof, je spisal izjemno življenjsko zgodbo, ki bi bila nadvse zanimiva za ekranizacijo in bi se to nemara tudi zgodilo, če ob njegovem imenu ne bi bilo toliko zadrege pri »naprednem« delu slovenske družbe. Vovk je dobesedno slaba vest slovenske levice, saj je bil brez kakršnega koli upravičenega razloga deležen grobega preganjanja in je skusil celotno paleto revolucionarnega nasilja in izživljanja (zaslišanja, prisluškovanja, izsiljevanja, denarno kaznovanje, poniževanje, fizični napadi itd). Višek terorja predstavlja zažig v Novem mestu leta 1952, s katerim ga je oblast hotela osramotiti, a je napad dosegel popolnoma nasprotni učinek ter Vovka dobesedno izstrelila med legende. Za preganjeni del Slovencev je postal simbol pokončnosti, neomajnosti in kljubovanja levemu totalitarizmu. Kljub medijski cenzuri se je glas o zažigu kot požar razširil po Sloveniji, Jugoslaviji in celo izven njenih meja in Vovk je kar naenkrat postal ne le lokalni, ampak mednarodni junak. Ko je tako leta 1962 prišel v Rim, so ga drugi škofje gledali z občudovanjem kot mučenca in borca za pravice Cerkve. Odziv javnosti nad zažigom je bil tako silovit in porazen za oblast, da je bila partija primorana v eter izstreliti mit, da je bil nad zažigom zgrožen sam maršal, ki se zaradi dogodka kasneje ni hotel ustaviti v Novem mestu, češ »Neću u ovaj grad, gde pope pale!«. A to je bil zgolj udbovski »piar«, ki pa se je dobro usedel med ljudmi in mu mnogi verjamejo še danes. Atentat v Novem mestu je bil namreč skrbno načrtovan in imel vsa dovoljenja najvišjih državnih oblasti, podobno usodo pa so takrat doživljali številni jugoslovanski škofje.

Vovkova spornost

In v čem je Vovkova težava, v čem je njegova spornost? Vovkova spornost za slovensko levico je ravno v njegovi popolni nespornosti, saj mu ne morejo očitati nobenega madeža, nobene kolaboracije, nobene izdaje, a se je ljudska avantgarda nad njim grobo znašala samo zato, ker ni pokleknil pred njo in je ostal zvest svojemu verskemu prepričanju. Ob njegovem primeru se tako razgali vsa duhovna revolucionarna beda, ki je temeljila le na vzdrževanju oblasti in brezobzirnem terorju. In tu tiči zadrega, zakaj je Vovk tako sporen in še danes za večinski del slovenskega življa ostaja zamolčan ter vedno znova potisnjen v kot. Glede tega sem imel zanimivo izkušnjo leta 2003, ko smo izdajali knjigo Vovkovih zapisov z naslovom V spomin in opomin. Knjiga je bila ob izidu deležna popolne ignorance slovenskih prorežimskih medijev, nihče ni poročal o njej, če izvzamemo kratko poročilo na Valu 202. Skratka, popoln molk – kako tipična udbovska metoda – pa čeprav je šlo za eno najbolj pretresljivih in zanimivih memoarskih del. Še bolj zanimivo pa je, da je le teden pred izidom knjige v tedniku Mladina izšel intervju Zdenka Rotarja, enega glavnih Vovkovih zasliševalcev, ki je bil hkrati edini intervju, ki ga je ta znameniti udbovski agent in tesni sodelavec Milana Kučana dal v zadnjih dvajsetih letih. V intervjuju se je dotaknil tudi zasliševanj z Vovkom, kjer je pleteničil o njunem medsebojnem dobrem odnosu in spoštovanju itd. »Naključje«, ki pa mnogo pove o naši medijski sceni in tem, kdo je na Slovenskem »gospodar«.

Rdeči škof

A resnici na ljubo je bil škof v času življenja sporen za mnoge znotraj Cerkve. Nekateri slovenski emigrantski duhovniki so ga že samo zaradi dejstva, ker je ostal v Sloveniji in ni odšel v tujino, označili za »rdečega škofa«. Nanj je letelo tudi mnogo očitkov, češ da popušča oblasti in duhovnikom glede prorežimskega Cirilmetodovega društvo duhovnikov. Vovk je sicer ostro nasprotoval temu društvu, saj je točno vedel, kakšne namene ima z njim partija, hkrati pa čutil tudi z duhovniki, ki so bili soočeni z izjemnim pritiskom partije, da se vpišejo. Če so se namreč vpisali, so dobivali razne »ugodnosti«: bili izpuščeni iz zaporov, lahko so poučevali verouk, imeli socialno zavarovanje … Sveti sedež je za taka društva v Jugoslaviji nato razglasil prepoved oz. »non licet«, Vovk pa je izposloval, da se odlok ni razširil na Slovenijo. To je razjezilo zlasti nekatere prenapete hrvaške škofe iz Dalmacije, ki so Vovka celo tožili v Rimu, in ko je šel leta 1960 prvič v Rim, je imel glede tega nemalo treme in strahu. A izkazalo se je, da je prav Vovkova modra politika glede tega društva povzročila, da se je partijski načrt s tem društvom  popolnoma izjalovil in so slovenski duhovniki ostali enotni.

»Najslavnejši škof v zgodovini ljubljanske škofije«

Vovk je v postopku razglasitve za blaženega in malo čez palec rečeno, bi bil že davno razglašen, če bi se pisal Antonio Lupo oz. bil član naroda z »boljšimi vezami«. Menim, da je njegov svetniški duhovni profil najlepše viden iz njegove duhovne oporoke, iz katere sije ljubezen do Cerkve in duhovnikov. Kadar jo bere kdo od Vovkovih sodobnikov je vedno znova vidno ganjen, kar potrjuje pristnost oporoke – toplo vam jo priporočam v branje. Veličina Vovka je vidna tudi iz odnosa z arhitektom Jožetom Plečnikom, ki sta medsebojno gojila visoko spoštovanje in ga nazorno orišeta sledeča detajla. Neposredno po zažigu, 22. januarja 1952, je Vovk, še ves v ranah na bolniški postelji pisal čestitke Plečniku za njegovo 80-letnico in zapisal kot pečat srhljive besede: »Ne toliko kot bolečine, me boli surovost slovenskega naroda.« Težke besede, ki imajo svojo polno veljavo, žal, tudi danes. Plečnik, osupel nad napadom, pa je Vovka prepoznal kot izjemno osebnost in je sestrama, ki sta mu stregli, kmalu po zažigu dejal: »Snujem načrt za nov tron za g. škofa. Veste, on je najslavnejši škof v zgodovini ljubljanske škofije.«

Foto: Nadškofijski arhiv Ljubljana 

23 KOMENTARJI

  1. Hahahaha, udobvski piar? Kaj pa je tale zgodovinska fikcija drugega kot cerkveni piar. Škof Vovk ni nikakršna slaba vest slovenske levice, ampak dejansko slaba vest slovenskega neo-klero-fašizma (katolibanstva). Prvič, ker kaže na povojno priljubljenost ljubljanske nadškofije med slovenskim ljudstvom. Napad na Vovka ni bilo maslo oblasti, ampak je šlo za spontano akcijo ljudstva, ki ga je neuspešno povdvrglo tretmaju, kakršnega je svojčas Rimokatoliška Cerkev množično izvajala nad svojimi ideološkimi nasprotniki (zažig). Po drugi strani pa tudi razbija katoliški mit o preganjanju Cerkve v SFRJ. Titov post-informbirojevski filo-katolicizem se jasno vidi v njegovi izjavi in dejstvu, da so celo represivni organi stopili v bran škofu in ga obvarovali pred razjarjeno množico. Kaže se še bolj v primeru krvoloka Stepinca (ali on še tudi ni mučenec? Čudno!), ki je bdel nad katoliškim genocidom nad Srbi v NDH (zloglasno taborišče smrti Jasenovac so furali kar frančiškani). Njemu ni bil skrivljen niti las na glavi, kar kaže, da je v SFRJ, pod vodstvom ''Hrvata i katolika'' Tita, bila Rimokatoliška Cerkev kar lepo preskrbljena, v primerjavi z ostalimi verskimi skupnostmi (npr. pravoslavno cerkvijo), sploh pa v primerjavi z drugimi socialističnimi državami, kjer pa tudi ni nujno bila v postelji z okupatorjem. Vovk vsekakor je sporen, če ne drugače kot po funkciji.

    • G. Plevnik, ne vem, če je smiselno še kaj dodajati. Vsekakor vam priporočam, da posežete tudi po kakšnih “ne-rdečih” zgodovinskih virih.

    • Včasih je prav zabavno brati kakšen komentar, ki nima nobenih argumentov, potem pa strelja take kozle. Pa tako zavzeto.

    • Dobro jutro!

      Kaže,da niste še dojeli,da so moskovski kolaboranti
      zlorabili celo OF in partizane – kaj šele druge –
      za vzpostavitev komunističnega totalitarnega sistema
      po sovjetskem zgledu.

      Po vojni so moskovski diplomanti in tečajniki sistem- sko organizirali,po Stalinovem zgledu,politične pro- cese zoper vse,za katere so ugotovili,da bi lahko
      ogrozili njihovo totalitarno oblast,tudi zoper šte-
      vilne partizane – 90% partizanov je bilo vernih -,
      zoper “kulake”,obrtnike,duhovnike antifašiste,pred-
      vsem na Primorskem,zoper liberalce (Nagode,Sirc),
      univerzitne profesorje,zapornike iz Dachava,španske
      borce,celo zoper večje število komunistov (M.Košir),
      v letu 1952 pa niso samo bestialno zažgali spoštova-
      nega škofa Volka v Novem mestu,prek naščuvanih prebi- valcev,ampak so pregnali iz javnosti tudi Edvarda
      Kocbeka,enega od funkcionarjev OF,kot tudi inscenira- li politični proces zoper Jakoba Šolarja,krščanskega
      socialca,v golootoškem Titovem gulagu pa so eni ko-
      munisti mučili in pobijali druge komuniste…

      Toda največji zločin moskovskih kolaborantov je,da so
      s prevaro in nasiljem pahnili Slovence v bratomorni
      boj ter da njihovi potomci še danes to prikrivajo,da
      lahko tudi danes obvladujejo partizane,med njimi tu-
      mnoge poštene komuniste,ter druge Slovence.Pri tem
      še posebej prikrivajo resnico o naši polpreteklosti
      mladim,da z njimi čim lažje manipulirajo.To je na ža-
      lost razvidno tudi v odzivih na zgornji članek o ško- fu Volku.

      Ob koncu prosim vse,ki ste prizadeti zaradi žaljivih
      in nizkih komentarjev o škofu Volku,da se nanje odzi-
      vate čim bolj potrpežljivo in mirno.Ne pozabite,da so
      tudi pisci teh komentarjev žrtve potvarjanja naše
      polpreteklosti.

      Vsem,tudi piscem nespoštljivih komentarjev,želim lep
      teden.

      Partizanv sin

  2. Nadškof Vovk se je leta 1945 šel pokloniti novi komunistični oblasti ki je zasedla Ljublhjano. To je podrobno opisal v svojem legendarnem dnevniku. Podobno je storil tudi njegov predhodnik, ko so ljubljani zasedli Italjani. Udbovski piar obeša na sramotilni steber zgolj Rožnamovo izražanje lojalnosti oblastem, medtem, ko enako dejanje Volka nekatere še vedno spravlja v zadrego…

    • No, to je zraslo na tvkojem zelniku brez kakšne zgodovinsko poglobljene obravnave. Torej svetlobna leta od dejanske vrednosti odnosov prvega s prvimi in drugega z drugimi s tem, da je bil prvi žrtev obeh drugi le drugih. Oba dokazano NEDOLŽNA.

  3. to, da naj bi takratna oblast naročila in organizirala zažig nadškofa Volka, ni niti nikoli dokazano niti avtor te svoje trditve nikakor ne utemelji.

    • To so bili časi komunističnega totalitarizma. Tudi če totalitarna oblast tega ni naročila, je odgovorna. Njeno prikrivanje oziroma nagrajevanje storilca govori, da je lepo sodelovala v tem zažigu.

      Mislim, da je zgodovinar Stane Granda v eni od oddaj Spoznanje več predsodek manj na radiu Ognjišče opisal življenjsko pot glavnega storilca tega atentata.

  4. Škof Vovk je pokazal precejšnjo nelojalnost do povojne oblasti s tem, ko ni moralno obsodil početja svojega predhodnika. To pove vse.

    • “Škof Vovk je pokazal precejšnjo nelojalnost do povojne oblasti s tem, ko ni moralno obsodil početja svojega predhodnika. To pove vse”.

      Sandi je ocividno se vedno zelo lojalen oziroma navdusen do cerkvi sovrazne, krvave, levicarsko-stalinisticne povojne oblasti.
      Zatemnjena Svetlana Makarovic je celo trdila, da je njena dolznost in dolznost vsakega pokoncnega levicarja, da katolisko cerkev sovrazi.
      Sovrazi na smrt, kot kugo, ce je treba.
      Ce bi bil Sandi takrat kaj maltretiran, zaprt ali interniran na Golem otoku, bi tiste zlagane ljudske predstavnike v tem smislu zaniceval in preklinjal.

      Sandi, pa to je popolnoma nerealisticno pricakovat od vrhovnega predstavnika v tla porazene Cerkve, da bo za povrh se kleceplazila pred zmagovalci, pijanimi od krvi.
      Ker se jim je “najvecji izdajalec” skof Rozman izmuznil, so se s toliko vecjo vnemo znasali nad njegovim naslednikom.
      Vovk je imel samo preklemano sreco, da je ostal politicno tabula rasa.
      Po eni strani so ga morali priznati za vrhovnega predstavnika ljubljanske skofije, da so ga potem lahko se bolj ponizevali in preganjali.

      Skof Volk je moral paziti, da zaradi Roterjev, Ribicicev in drugih levicarskih zaslisevalskih stremuhov sploh prezivi. Da se mu ne bi zmesalo, ali da ne bi dobil zivcnega zloma, potem ko so ga se zakurili.
      No, hrvaski komunisti so se do svojega zagrebskega gresnega kozla in kardinala Stepinca mnogo bolj kulturno in znosno obnasali.
      Ta je kljub temu ze postal blazeni in so hrvatje nanj ponosni. Zaprli so ga v hisni pripor in mu dali mir s stalnimi preiskavami, zaslisanji in groznjami.
      Samo nad skofom Vovkom so se slovenski okrutnezi znasali na mazohisticno -satanisticen nacin.
      Nas maltretirani skof Vovk se je dobro drzal in izdrzal ves cas na svetnisko herojski nacin in zasluzi da smo nanj ponosni.

  5. Verjetno marsal Jugoslavije in takrat se ne dozivljenski predsednik SFRJ ni bil vpleten v taksne podle malenkosti.
    Takrat je imel tovaris Tito druge vaznejse probleme z kominterno in nad-bogom Stalinom, proti katerem je revoltiral.
    Nas jugoslovanski bog se je prevzel in posnemal bivsega padlega angela Luciferja (glej Evang. po Luku 10,17).
    Za taksne podganarske podvige je bilo vedno dovolj drugih manjsih komunisticnih (levicarskih) veljakov, ki so skusali s svojimi zavratnimi dejanji ponizevati duhovscino in pri sefih pridobivati politicni kapital.
    Ne smemo pozabiti, da jih je v tistih “slavnih casih”, se razganjalo zmagoslavje, kako so lahko zmagali nad zunanjimi in notranjimi sovrazniki. Verjetno so bili prepricani, da delajo vse iz ljubezni do naroda in partije s Titom na celu.
    Tako so s tem znasanjem nad osovrazeno duhovscino in skofom Volkom, ki je bil slucajno naslednik se bolj osovrazenega “najvecjega izdajalca” skofa Rozmana, delali iz nekega hudicevega nagona, kot da so obsedeni.
    Znano je tudi reklo, da so jih se premalo pobili. Komu naj bi koristilo to brezmejno sovrastvo?
    Vse to naj bi koristilo ali bilo v poduk “zabitemu” slovenskemu narodu, da bi se ze enkrat popolnoma “streznil” v njihovem smislu.
    Razen tega ta mafijski napad na Volka ni izgledal niti najmanj nevaren. Gotovo se je takoj nateplo skupaj dovolj somisljenikov, katere je se vedno scegetalo po vojni in mascevanju. Torej so bili po pravici prepricani, da ne bo prislo nic na dan.
    In tako se je tudi zgodilo. Ceprav storilci niso bili niti zanmaskirani, torej bolj ali manj znani. Kljub temu si je ze tedaj ljudsko sodisce privoscilo salo, da svojih storilcev ni “moglo” najti. Zato tudi niso mogli biti nikoli obsojeni. To so pa mafijske metode.
    Ker je verjetno celotna tedanja levicarska eksekutiva in njihovi mediji bila prepricana, da je skof Volk njihov sovraznik in zategadelj kriv. Tu si dovoljujem malo asociacije z po levicarskem mnenju “najvecjim slovenskim gavnerjem” JJ, ki bi po levicarski gonji nujno moral sedeti, po moznosti za vedno. To bi bilo mogoce, ce bi ga to isto ljudstvo spontano lincalo.
    Je ze tako, da levicarji stalno producirajo svoje gresne kozle. Pri tem so seveda veliko bolj nezmotljivi kot je papez.
    Tako je ze takrat sodska in medijska manjsina sodila v imenu slovenskega ljudstva, katerega ni nihce vprasal.
    Kajti ti vsemogocni revolucionarji sploh niso ateisti, ampak imajo svojo trdno vero, da so enkrat za vselej porazili nebodigatreba Cerkev in njenega boga. No taista Cerkev obstaja se danes in ji ne kaze tako slabo.
    Da so to poceli v tistih se stalinisticnih casih davnega leta Gospodovega 1952 je se razumljivo. Da pa si je nase “slavno sodstvo” letos 2013 privoscilo taksen kiks z JJ, je po moje vecja predrznost.

  6. Nekaj se je zataknilo in moj komentarcek ne gre naprej…
    Verjetno marsal Jugoslavije in takrat se ne dozivljenski predsednik SFRJ ni bil vpleten v taksne podle malenkosti.
    Takrat je imel tovaris Tito druge vaznejse probleme z kominterno in nad-bogom Stalinom, proti katerem je revoltiral.
    Nas jugoslovanski bog se je prevzel in posnemal bivsega padlega angela Luciferja (glej Evang. po Luku 10,17).
    Za taksne podganarske podvige je bilo vedno dovolj drugih manjsih komunisticnih (levicarskih) veljakov, ki so skusali s svojimi zavratnimi dejanji ponizevati duhovscino in pri sefih pridobivati politicni kapital.
    Ne smemo pozabiti, da jih je v tistih “slavnih casih”, se razganjalo zmagoslavje, kako so lahko zmagali nad zunanjimi in notranjimi sovrazniki. Verjetno so bili prepricani, da delajo vse iz ljubezni do naroda in partije s Titom na celu.
    Tako so s tem znasanjem nad osovrazeno duhovscino in skofom Volkom, ki je bil slucajno naslednik se bolj osovrazenega “najvecjega izdajalca” skofa Rozmana, delali iz nekega hudicevega nagona, kot da so obsedeni.
    Znano je tudi reklo, da so jih se premalo pobili. Komu naj bi koristilo to brezmejno sovrastvo?
    Vse to naj bi koristilo ali bilo v poduk “zabitemu” slovenskemu narodu, da bi se ze enkrat popolnoma “streznil” v njihovem smislu.
    Razen tega ta mafijski napad na Volka ni izgledal niti najmanj nevaren. Gotovo se je takoj nateplo skupaj dovolj somisljenikov, katere je se vedno scegetalo po vojni in mascevanju. Torej so bili po pravici prepricani, da ne bo prislo nic na dan.
    In tako se je tudi zgodilo. Ceprav storilci niso bili niti zanmaskirani, torej bolj ali manj znani. Kljub temu si je ze tedaj ljudsko sodisce privoscilo salo, da svojih storilcev ni “moglo” najti. Zato tudi niso mogli biti nikoli obsojeni. To so pa mafijske metode.
    Ker je verjetno celotna tedanja levicarska eksekutiva in njihovi mediji bila prepricana, da je skof Volk njihov sovraznik in zategadelj kriv. Tu si dovoljujem malo asociacije z po levicarskem mnenju “najvecjim slovenskim gavnerjem” JJ, ki bi po levicarski gonji nujno moral sedeti, po moznosti za vedno. To bi bilo mogoce, ce bi ga to isto ljudstvo spontano lincalo.
    Je ze tako, da levicarji stalno producirajo svoje gresne kozle. Pri tem so seveda veliko bolj nezmotljivi kot je papez.
    Tako je ze takrat sodska in medijska manjsina sodila v imenu slovenskega ljudstva, katerega ni nihce vprasal.
    Kajti ti vsemogocni revolucionarji sploh niso ateisti, ampak imajo svojo trdno vero, da so enkrat za vselej porazili nebodigatreba Cerkev in njenega boga. No taista Cerkev obstaja se danes in ji ne kaze tako slabo.
    Da so to poceli v tistih se stalinisticnih casih davnega leta Gospodovega 1952 je se razumljivo. Da pa si je nase “slavno sodstvo” letos 2013 privoscilo taksen kiks z JJ, je po moje vecja predrznost.

  7. Pridružujem se avtorju in izrekam globoko spoštovanje do škofa Vovka. Vsem, ki ste pripravili njegove spomine V spomin in opomin, se zahvaljujem. Redke so knjige v katerih lahko dobimo toliko zgleda krščanske ljubezni, odpuščanja, pokončnosti in modrosti, kot v tej.

  8. Življenje nadškofa Vovka navdihuje tudi mene in se mu tudi osebno priporočam. Priporočajmo mu spravo s sedanjimi komunisti. Je mogočen posrednik pred Bogom. Mora se bo kdo od njih spreobrnil šele na smrtni postelji.

  9. Boljševiki in nadškof Anton Vovk (by SNVZ)

    Nadškof Anton Vovk se je rodil 19. maja 1900 v Vrbi na Gorenjskem, v isti hiši kot sto let prej slovenski pesnik dr. France Prešeren. Njegova stara mati Marija (Mina) je bila pesnikova sestra.
    Leta 1919 je maturiral na Škofijski klasični gimnaziji v Št. Vidu nad Ljubljano, danes Ljubljana – Šentvid, in jeseni vstopil v ljubljansko semenišče.
    V duhovnika je bil posvečen 29. junija 1923. Od leta 1923 do 1926 je kaplanoval v Metliki, nato v Tržiču. Leta 1928 je tam postal župnik. Leta 1940 je bil imenovan za stolnega kanonika v Ljubljani, leta 1944 pa je postal rektor semenišča.
    Junija leta 1945 je kot generalni vikar prevzel vodstvo ljubljanske škofije. Petnajstega septembra 1946 imenovan za pomožnega škofa in prvega decembra 1946 posvečen. Leta 1950 je bil imenovan za apostolskega administratorja ljubljanske škofije. Novembra 1959 je bil imenovan za pravega ljubljanskega škofa.
    Ljubljanska škofija je bila povzdignjena v nadškofijo 22. decembra leta 1961 in škof Vovk je bil z istim odlokom Apostolskega sedeža imenovan za ljubljanskega nadškofa.
    Umrl je 7. julija leta 1963 v Ljubljani.

    Za povojno oblast je bila Cerkev notranji sovražnik številka 1, oziroma kot jo je ocenilo Ministrstvo za notranje zadeve že novembra 1945 – ” hrbtenica opozicije. ”
    – AS III. dok. Sove, letna poročila RSNZ, 1.11.1945.

    Boljševiki so se čutili ogrožene, saj je imela Cerkev velik vpliv med prebivalstvom. Po ljudskem štetju 31. marca 1953 se je kar 83, 3 % Slovencev opredelilo za katoliško cerkev. Zato so hoteli Cerkev najprej zatreti, ko pa so ugotovili, da ima veliko zaslombo med prebivalstvom in internacionalno strukturo so skušali Cerkev podjarmiti in njene predstavnike v očeh prebivalstva moralno onemogočiti. Pri tem so jim prišla prav vsa sredstva, pa če so bila še tako moralno vprašljiva. Skozi sodne mline boljševiškega enoumja je po vojni šlo 881 duhovnikov, redovnikov, redovnic in bogoslovcev.
    Poglavitna tarča napadov je bil nadškof Anton Vovk. Boljševiška oblast njegovega škofovskega imenovanja dolga leta sploh ni priznala, nanj pa je kot na upravitelja ljubljanske škofije kljub temu nenehno pritiskala. Po vojni so številni duhovniki zapustili Slovenijo in zato je bil nadškof zaradi pomanjkanja duhovnikov v hudih zadregah. Tudi tem, ki so ostali, je oblast v veliki meri onemogočala normalno dušno-pastirsko delovanje, poleg tega je režim duhovnike stalno klical na zaslišanja in mnoge obsodil na krajši ali daljši zapor. Nadškof Vovk je kljub temu, da so ga oblastniki obravnavali skrajno poniževalno, vedno znova skušal posredovati za duhovnike. Bodril in opogumljal jih je s svojimi pismi in obiski, s prijazno, sproščeno in spodbudno besedo. Ob obiskih župnij in drugih svetišč je verne množice s svojo prepričljivo besedo, ki je izhajala iz njegove osebne trdne vere in globokega zaupanja v Boga – njegovo geslo se je glasilo: V Gospoda zaupam – navduševal in jim vlival moč ter v morečih okoliščinah zbujal upanje ter pogum za vztrajanje v veri. Ob neštevilnih nočnih zaslišanjih in drugih oblikah mučenja je dosledno zagovarjal zvestobo Svetemu sedežu in Petrovemu nasledniku. Z vso pravico mu zato pripada čast mučenca zaradi vere ter zvestobe papežu kot Kristusovemu namestniku.
    Zaradi omenjenih neutrudnih prizadevanj so ga komunistični oblastniki pogosto klicali na ubijajoče nočne razgovore in zasliševanja ter nad njim izvajali fizično in psihično nasilje. Sovražniki vere in Cerkve so ga 20. januarja 1952 v Novem mestu polili z bencinom in zažgali z namenom, da bi ga umorili. Leta 1957 je zapisal: ” Neizmerno so me mučili, ko so me neprestano v nočeh vlačili na razne kraje in me zasliševali ter grozili. Početki moje težke sladkorne bolezni, ki je na živčni podlagi, pa spadajo v to dobo.”

    21. decembra 1947 je škof Vovk udbovcu, ki je hotel od njega izsiliti priznanje o njegovem ilegalnem delu in mu grozil s sodiščem, zabrusil: ” Pa naj mi to dokaže, da bo konec teh podtikanj. Pa še zapre naj me, da bom imel mir. Odkar je svoboda, od maja 1945, že nimam nobene svobode in miru. ”
    – NŠAL

    V enem od zaslišanj v letu 1949, ko je bil očitno na meji svojih moči, je škof Vovk udbovsko početje takole formuliral. ” Cerkev bo ostala, mene in vas pa ne bo. ”
    – AS III. Dok. Sove, Lm 0141424, zaslišanje 15.8.1949.

    Okrog 23. ure 29. avgusta 1947 je v škofijski dvorec vdrla boljševiška oblast.Skozi kopalnico so vdrli v škofovo spalnico in ga obvestili, da so aretirali Leniča in Miklavčiča. Začeli so preiskovati škofove prostore in urad, kar je trajalo do 8 ure zjutraj. V veliki pisarni je akte premetavalo kar 12 boljševikov ( ker je bil pismen samo vsak tretji ), vsega skupaj pa jih je bilo 20. Odnesli so 20 zlatih cekinov z izgovorom, da niso bili v blagajni, časopise, slike, seznam cerkva, ki so jih porušili partizani, akte itd. Na koncu so škofa prijeli, ker ni bil popravil vežnih vrat, ki jih je poškodovala boljševiška drhal pri demonstracijah 19. avgusta. Pojasnil jim je, da tega ne sme narediti in da je zadevo naznanil milici in sedaj čaka na komisijo, to pa zato, ker je bil dekan v Kočevju kaznovan, ker je brez naznanila popravil škodo, ki so jo napravili zlikovci.
    Brihtna ” preiskovalka ” je rekla, da imajo svojega mizarja, ki bi to lahko popravil. Nato Vovk: ” O, imeli smo tudi svoj les in svoje gozdove, danes pa nimamo nič. ”
    – NŠAL
    25. oktobra 1947 je Vovk prestajal eno izmed mnogih zaslišanj. Tokrat se je do njega potrudil celo podpolkovnik udbe ( po vsej verjetnosti Mitja Ribičič ) in ga z grožnjami in ustrahovanjem pripravil do podpisa naslednje izjave: ” Podpisani izjavljam, da bom vsako sumljivo stvar, ki bi merila na protizakonito delovanje proti državi od strani oseb v mojem neposrednem delokrogu, takoj, ko bom zaznal, javil na merodajno mesto UDV. To bo imelo cilj, da se vsaka protizakonitost takoj ustavi in se omejijo, v sporazumu z UDV, razni duhovniški procesi. ”
    – AS III. Dok. Sove, Lm 0141430.

    Pozneje so ga skušali s to izjavo izsiljevati, kar je razvidno iz zapisnika zaslišanja z dne 11. avgusta 1949, ko so ga zopet hoteli prisiliti k sodelovanju. Vovk: ” Tisto izjavo, ki sem jo podpisal bi že lahko raztrgali – zažgali. Pisal sem jo, kot mi jo je podpolkovnik narekoval. Zato ne velja. Potrjujem, da je to moja pisava, vendar sem pisal po nareku. Prosim bodite o tisti izjavi tiho, drugače bom moral dati v okrožnico, da sem to izjavo moral podpisati in okrožnico razposlati duhovnikom. Kaj moram jaz zato, če sedaj stojita dva pri vratih, pa me ne pustita ven. Bil sem prisiljen podpisati izjavo. Jaz z udbo ne bom sodeloval nikdar pa naredite z mano kar hočete. To kar delate z menoj, je moja smrt. ”
    – AS III., Dok. Sove, Lm 01421 – 0141424.

    Birma je bila onemogočena 22. junija 1952 na Jesenicah. Škof se je tja peljal kljub temu, da je dobil brzojavko ” delavstva, ” da mu birme ne bodo dopustili. Birmancev je bilo okoli 700. Že teden prej se je začel pritisk na ljudi, naj ne dajo birmati svojih otrok. Ker ljudje niso popustili, je 22. junija zjutraj nekaj ” ljudi ” čakalo škofa pred cerkvenimi vrati. Ko je avto s škofom pripeljal do cerkve, so škofa, ki je hotel izstopiti, potisnili nazaj in zahtevali od voznika, naj takoj odpelje.
    Nekdo je škofu zakričal : ” Izgini pes. ”
    Škof je odprl okno in rekel: ” Jaz nisem noben pes, ampak Vovk. ”

    12. decembra 1951 je udba premetavala pisarne in skladišča na škofiji. Neki Slak je trdil, da je vse ljudska imovina. Vovk: ” Ne, Cerkvena imovina. Saj ustava prizna tudi privatno lastnino ! Če imate vi svojo hišo, tudi ne rečete, da je ljudska.”

    7. januarja 1952 je bil proti Vovku proces na sodišču zaradi nabave katekizmov. Sodnik ga je vprašal ali ima po nastopu zagovornika še kaj za povedati. Vovk. ” Do današnje razprave ne bi prišlo, če bi verni Slovenci imeli svobodno na razpolago dve osnovni znamenji svoje vere, to je katekizem in rožni venec.”
    Sodnik: ” Nehajte. Nimate pravice govoriti ! Vi hočete speljati vodo drugam. ”
    In škof je moral sesti, prikrajšan za osnovno pravico obtoženca.

    6. decembra 1948 je imel Vovk nagovor bogoslovcem in med drugim rekel: ” Zapirajo samostane, hiše božje, duš pa ne bodo mogli zatreti. To vam govorim kot bogoslovcem in ne drugim. Če je pa kdo med vami, ki te stvari poroča drugam, naj jih vsaj tako pove, kot so in ne drugače. ”
    Pred nedavnim nas je presenetilo pastirsko pismo, ki naj bi ga napisal g. nadškof Anton Vovk in so ga ” odkrili ” v njegovi zapuščini. To pismo naj bi pred desetletjem že omenjal Dolinar, vendar začuda takrat o njem nihče izmed znanih kontinuitetnih zgodovinarjih ni nič vedel. Najprej so se na dolgo in široko razpisali, ko pa so nekateri podvomili v verodostojnost, se ne omenja več. Tako so potrdili dvom, da je bilo njegovo pismo podtaknjeno ali pa pisano po nareku udbovskega podpolkovnika, saj ga niso odkrili v nobenem župnijskem arhivu, kjer hranijo vsa škofova pastirska pisma.

  10. ..Franc Plevnik je bodisi lažnivec ali pa nekdo, ki nima pojma o pojmu, saj piše, da so Jasenovac vodili kar frančiškani, kar pa ni res…

  11. Tu si lahko ogledate primer nestrpnosti oz. sovražnega govora. Sestavek je za plemenite dostojanstvernike Cerkve, kot so bili škofi Rožman, Vovk in Stepinac, med katerimi so vsi trije vredni časti oltarja in jo je slednji že dosegel.

    Franc Plevnik(njegov komentar je 2. po vrsti in si ga lahko preberete v celoti in si naredite lastno sodbo in če zgodovinskih dejstev ne poznate, si preberite še Bernardo Gui, dve mnenji nad tem mojim:
    Torej F. Plevnik med drugim zapiše tudi tole:

    “…Titov post-informbirojevski filo-katolicizem se jasno vidi v njegovi izjavi in dejstvu, da so celo represivni organi stopili v bran škofu in ga obvarovali pred razjarjeno množico. Kaže se še bolj v primeru krvoloka Stepinca (ali on še tudi ni mučenec? Čudno!), ki je bdel nad katoliškim genocidom nad Srbi v NDH (zloglasno taborišče smrti Jasenovac so furali kar frančiškani). Njemu ni bil skrivljen niti las na glavi, kar kaže, da je v SFRJ, pod vodstvom ”Hrvata i katolika” Tita, bila Rimokatoliška Cerkev kar lepo preskrbljena, v primerjavi z ostalimi verskimi skupnostmi (npr. pravoslavno cerkvijo), sploh pa v primerjavi z drugimi socialističnimi državami, kjer pa tudi ni nujno bila v postelji z okupatorjem. Vovk vsekakor je sporen, če ne drugače kot po funkciji.”

    Franci Plevnik, za tako neodgovorno pisanje in blatenje nedolžnih in v resnici pravih junaških likov naše polpretekle dobe boš še pošteno zardeval.
    Mir in dobro!

  12. Franc Plevnik stalno seje pleve in smeti na tem spletu. Jaz mu ne zamerim.
    Je neke vrste advocatus diaboli, ki pa ima tudi svojo nehvalezno, vendar koristno funkcijo, da se komentatorji potem bolj razpisejo.
    Mene pri Jasenovcu motijo naslednje sumljive nelogicnosti, ki mecejo cudno, ja zelo izdajalsko luc na marsala Tita in nase “herojske” partizane.
    Zakaj je bila ratoborna partizanska vojska do NDH tako pasivna, zadrzana, ja nevtralna?
    Hrvat Josip Broz, se je ocividno potuhnil pred NDH bratsko vojsko.
    Znano je, da Jasenovac lezi v Slavoniji na robu Bosne ob reki Savi in Uni. Partizani pa so imeli nedalec spodaj v okolici Drvarja svoje osvobojeno ozemlje.
    Zakaj hudica, niso nikoli napadli Jasenovca, da bi osvobodile tiste Srbe, Jude in Rome, ki so tam umirali?
    In zadnje vprasanje:
    Zakaj je po vojni tovaris Tito “naredio”, da se vsi ostanki taborisca Jasenovac definitivno odstranijo?
    Sedaj ni tam nobenih sledov vec kot, da se nikoli ne bi nic zgodilo?
    Spomenik so postavili sele pod Tudjmanom. Taksne malomarnosti si Avstrijci, Nemci in Poljaki niso privoscili.
    Moj odgovor: Titovi levicarsko-socialisticni partizani so z NDH nacionalsocialisticnimi kolegi sodelovali.
    Enako kot so sodelovali z Italjani in z Nemci. Kooperirali so z vsemi nacisti in fasisti, dolzijo in blatijo pa ze ves cas druge.

    • Odgovor na to je čisto enostaven. Komunisti so preganjali nasprotnike komunizma. To je bilo bistveno. Na kateri strani je bil kdo v vojni ni bilo relevantno. Le prav jim je prišlo, če so bili na poraženi strani.

      Ribičič je dal ubiti precej partizanov, ki so po vojni javno rekli, da nočejo komunizma ampak svobodo.

      Na drugi strani so v vseh republikah imeli tudi močno kolaboracijo, pa so preganjali le nasprotnike komunizma. Muslimanom, ki so bili Hitlerjevi zavezniki, se ni po vojni zgodilo nič.

  13. Januarja 1937 se je vršil v Moskvi mednarodni kongres brezbožnih boljševikov. Njihov vodja Jaroslavsky je izdal oklic:

    ” Naše brezbožniško gibanje je postalo ogromna moč, ki uničuje vsako versko čutenje. Verniki vseh veroizpovedi naj se dobro zavedajo, da jih iz tega vesoljnega potopa ne
    bo rešil noben Bog, noben svetnik in nobena molitev. ”

    ” Ko sem se povrnil v domačo škofijo sem zvedel, da se komunizem tudi pri nas silovito širi in zastruplja s svojimi zmotami sicer dobre ljudi, ki pač v stiski sedanjosti iščejo izhoda in preradi poslušajo bajke o komunističnem raju na zemlji. Zdi se sicer, da nasilni pokreti še niso pred durmi, a to vemo iz zgodovine, da v danem slučaju napad ne pojde na kapitaliste, ampak na cerkve, verske zavode in njihove osebe. Hispania docet. ”
    – Gregorij Rožman, LŠL – 1936.

Comments are closed.