Nered v košarici zdravstvenih storitev

0
682

Bralcem želim, da se za kratek čas oddahnejo od rdečih proslav in volitev. S prispevkom, ki je pred vami, se pravzaprav posredno dotikam pomembne predvolilne teme, ki jo bo visoka politika verjetno prezrla v volilnih šovih.

Česa vsega že nismo slišali od staršev, ki z veliko srditostjo zagovarjajo pravico, da otrok ne dajo cepiti. Uradna medicina, ob njej pa vse manjši in manjši delež državljanov s kmečko pametjo, takemu razmišljanju nasprotuje. Nove bitke se razvnemajo in vojne, kot kaže, še ne bo kmalu konec.

(Ne)obvezno cepljenje otrok

Ministrica, ki skrbi za zdravje, še bolj pa za mafijsko mrežo dobaviteljev zdravstvenih ustanov, je zamudila priložnost, da bi učinkovito rešila problem cepljenja otrok. Tako bi delovno zmago pripisala dolgemu spisku dosežkov v svojem bleščečem mandatu – skrajšanem sicer za en teden. Morda je bil prav ta teden usoden, da njeno vladanje ni popolno in bi ga lahko zapisali v zgodovinske učbenike tako obče kot medicinske zgodovine.

Z odtegovanjem pravice do zdravljenja necepljenih otrok ne bomo prišli daleč

Pogosto in radi rečemo, da se vse začne in neha pri denarju. Rešitev spora o cepljenju se morda skriva v denarju, v korenčku – ne v palici. Velja poskusiti z  denarjem. Staršem bi za spodbudo in nagrado za cepljenega otroka izplačali približno polovico tega, kar na mesec odrinemo za vsakega v čakalni vrsti za azil. Verjetno bi se kaj kmalu pojavile čakalne vrste za cepljenje pred otroškimi dispanzerji. Časov, ko smo s Finžgarjevim Iztokom zatrjevali: »Naprodaj nismo Sloveni nikdar,« tako in tako že zdavnaj ni več. Predlagani dodatni znesek izplačil iz zdravstvene blagajne za cepljenje bi bil tako rekoč zanemarljiv v primerjavi z milijoni, ki jih nesramno pospravi mreža dobaviteljev. Z grožnjo o odtegovanju pravice do zdravljenja necepljenih otrok prav gotovo ne bomo prišli daleč.

(Ne)obvezno cepljenje odraslih

Pred potovanji v daljne dežele so nekatera cepljenja obvezna, druga priporočljiva, vsa pa plačljiva. Potnik mora strošek cepljenja, ki ni zanemarljiv, prišteti drugim stroškom potovanja, kar je povsem razumljivo.

Kaj pa tisti, ki namesto na eksotična potovanja zavijemo v gozdove? V slovenskih gozdovih prežijo na nas klopi (Ixodes ricinu), ti drobceni, nadležni in za zdravje še kako nevarni zajedavci. Klopi se ne ozirajo na lastništvo gozdov, ne na socialni status človeka, ki zaide v gozd. Ta nadležna zalega je tako v kmečkih kot v cerkvenih in celo v Židanovih državnih gozdovih. Cena cepljenja proti klopnemu meningoencefalitisu je 105 evrov (trije odmerki po 35 evrov). Prav ste prebrali, sto pet evrov. Moje laično mnenje je, da je cena cepljenja hudo napihnjena, kar je še ena od nečednosti tako imenovanega javnega zdravstva. Za državljana je strošek cepljenja velik, za zdravstveno zavarovalnico pa bi bil drobiž. Še posebej, če bi ga primerjali z neposrednimi stroški zdravljenja bolnika, stroški nadomestil med dolgim bolniškim dopustom ter trajnimi posledicami hude bolezni.

Nered v košarici zdravstvenih storitev

O vprašanju cepljenja proti usodnim posledicam pikov klopov tako ministrstvo za zdravje kot zdravstvena zavarovalnica niti ne utegneta razmišljati, kaj šele da bi slednja krila stroške cepljenja. Po drugi plati pa se ne sprašujeta o neverjetno velikih stroških za preventivo pred posledicami nekih drugačnih pikov. Beseda teče o »pikih« samca iz rodu Homo, vrste Homo sapiens, kadar je ta v erektilnem stanju. Preventiva je na recept, na sto tisoče receptov, se pravi na račun zdravstvene zavarovalnice, kurativa zaradi površnosti ali opuščene preventive pa je »bolezen«, ki jo spet krije zavarovalnica.

Zaželeno je, da zbolimo podnevi, še bolje dopoldne

Kazalo bi spregovoriti tudi o samoplačništvu pri nočnih dežurnih zobozdravnikih, pa o samoplačniškem (belem) receptu za zdravila v nočnih urah. V hiper normirani slovenski družbi je predvideno in zaželeno, da državljani zbolimo podnevi. Še bolje pa bi bilo, da zbolimo dopoldne, ko naj bi zdravstvena »mašinerija« delovala s polno paro. Nespametni, ki zbolimo zvečer ali ponoči, naj posledice lahkomiselnosti pripišemo sebi.

Tudi o neverjetnem občutku za optimizacijo stroškov v prevozniških podjetjih, ki na račun zdravstvene zavarovalnice prevažajo bolnike, bi se dalo kaj reči. Zavarovalnica po vsej verjetnosti ne preverja, koliko bolnikov koncesionarji nabašejo v vozilo in jih vozijo iz kraja v kraj, kot bi dostavljali časopis ali prodajali sladoled.

Dotaknil sem se naključno izbranih in zelo enostavnih vprašanj iz množice problemov slovenskega zdravstva, pri katerih ni potrebno čakati na to, kaj bo »rekla stroka«, ali kako bodo za velike denarje svetovali upokojeni profesorji medicine in nekdanji ministri za zdravje. Za rešitev povsem zadostuje zgolj zdrava pamet.

Prijava

Za komentiranje se prijavite