Nerazumljiva pravičnost

5

Človek se v vsej svoji zgodovini sooča z nepravičnostjo, zatiranjem in trpljenjem. Kako doumeti vse mogoče človeške in naravne katastrofe v sodobnem svetu, ki je v veliki meri utemeljen na racionalistični civilizaciji? Pogosto se zastavlja še bolj radikalno vprašanje, zakaj Bog dopušča trpljenje in zlo? Če je vsemogočen, bi lahko preprečil katastrofo v japonski Fukušimi!?

Kruta  narava

Beseda pravičnost predstavlja lastnost pravičnega človeka, nasprotno je krivično tisto dejanje, ki nasprotuje sprejetim družbenim vrednotam. Pravičnost se izraža s človekovimi pravicami in v resnici. Pravično torej spodbuja pozitivno oz. popravlja negativno. Ne glede na te splošne opredelitve in vprašanje ali gre za naključni nastanek sveta ali njegovo namensko stvaritev, je gotovo, da v naravi ni niti morale niti pravičnosti. V Darwinovi teoriji »boja za obstanek« je opisan neizprosen boj in selekcija naravnih vrst, kar ustreza ad hoc zaključku glede naravne nepravičnosti. Morda se najde kdo, ki sicer panteistično ali kakor koli drugače utemeljuje pravičnost v naravi. A si ne predstavljam, kako bi se lahko prijazno dotaknil strupene kobre, ne da bi ta poskusila vzeti moje življenje.

Nepravična  družba

Pravičnost ima torej neposredno opraviti s človekom, ki je hkrati posameznik in družbeno bitje. Človek ima kljub družbeni dimenziji lastne predstave o življenju. Lahko se strinjamo, da obstajajo med ljudmi zaradi njihovih osebnih izkušenj in relativnosti osebna prepričanja oz. mnoge resnice. Ta umski partikularizem sam po sebi nima posebne teže, problematične so lahko njegove morebitne negativne posledice za bližnje oz. za družbo. V družbenem življenju se tako oblikuje objektivna pravičnost, lahko rečem tudi dogovorna ali večinska resničnost. Družbena resničnost in pravičnost temeljita v legalni avtoriteti, ki predstavlja zakonitost, ki pa ni nujno legitimna oz. absolutno pravična. Drugače povedano, tudi objektivni zakon ni nujno pravičen ali pravičnejši od subjektivne pravičnosti (npr. manjšinske), še posebej, če je slednja del absolutne pravičnosti.

Novejša zgodovina je prinesla različne koncepte pravičnosti od Hobbsove družbene pogodbe, različnih »pravičnih« marksističnih in anarhističnih odmiranj države, do sodobnih demokracij 21. stoletja. Iz vidika pet in pol tisočletne zgodovine je vprašanje pravičnosti še manj doumljivo. V starobabilonskem kraljestvu je bilo načelo »oko za oko« nekaj pravičnega, Jezus Kristus je bil slabih dva tisoč let kasneje skušan, da bi do smrti kamenjal grešnico. Dobrih tisoč let kasneje so bili sicer redki osumljeni posamezniki zgolj zaradi krive vere po inkvizicijskem sodnem procesu obtoženi na smrt, a še v 20. stoletju so v imenu ustvarjanja »pravične« brezrazredne družbe milijoni umirali izven sodnih procesov.

Kakorkoli obrnemo, idealne družbene in državne ureditve ni. Družbeni nauk Cerkve omenja, da človek ne more ustvariti popolne družbe in raja na zemlji. V kriznih časih je pogosto slišan očitek, da ni pravično, da krizo plačujejo tisti, ki je niso zakrivili. Slovenska levosredinska socialna vlada bi morala breme krize porazdeliti sorazmerno glede na položaj posameznika oz. skupin. Pogosto se tudi straši pred divjim kapitalizmom in obuja skomine na pretekli sistem, ki je prej ponujal nepravično enakost. Že papeška okrožnica Aeterni Patris (O večnem Očetu) davnega l. 1879 se postavi v korist družbenim vrednotam, proti relativizmu in materializmu. Okrožnica Popolorum progressio (O razvoju narodov) iz l. 1967 obravnava nepravičnost in gospodarsko izkoriščanje v svetu. Posebno pozornost vprašanju družbenih krivic nameni dokument svetovne Škofovske sinode iz l. 1971 Iustitia in mundo (O pravičnosti v svetu), saj izpostavi vzgojo za pravičnost in prakticiranje le-te, kar je v življenju »železnih srajc« nemalokrat problem. Že Platon je opozoril, da bodo imeli pravičniki zaradi tega nemalo težav v življenju. Iluzorno bi bilo sicer pričakovati, da bodo kdaj v družbi vse krivice izginile, a če bi hipotetično, je človek nemalokrat nemočen proti neizprosni bolezni in naravi.

Bog – absolutna pravičnost

Razsvetljenstvo je na krilih idealizma, pozitivizma, materializma in liberalizma pripeljalo do nerazumne situacije. Ko se je z nastankom kvantne in relativnostne teorije znanost zavedla svoje omejenosti in nezmožnosti deterministične razlage sveta, sta nastopili skepsa in malodušje, ki prevevata še danes. Čemu napredek in materialne dobrine, če nas lahko jutri preseneti bolezen, potres ali cunami? Če je razum merilo vsega, potem bi razložil vsa ta nasprotja. Kakšen smisel ima življenje, če je prisotno toliko grozot in nepravičnost? Za marsikoga je še bolj paradoksalno krščanstvo, saj dobri Bog vse to dopušča. Blaženi Janez Pavel II. v okrožnici Fides et ratio (Vera in razum) iz l. 1998 piše »Vsakdanja izkušnja trpljenja, lastnega in tistega, ki prizadeva druge, ter dejstvo, da vidimo toliko dogodkov, ki se v luči razuma kažejo nerazložljivi – že to dvoje zadošča, da postane neizogibno tako dramatično vprašanje, kot je vprašanje smisla«.

Menim, da pravičnosti in trpljenja ni možno razložiti iz tuzemskega vidika. C. S. Lewis v knjigi Vprašanje bolečine pravi, da v življenju ni mogoče izključiti možnosti trpljenja, saj bi s tem izključili življenje samo. Če obstaja svobodna volja, obstaja tudi relativno neodvisna narava. Dodaja, da Bog tako »ne more« preprečiti človeške laži, čeprav so pri njem čudeži mogoči. Da ni končnega odgovora na naslovno vprašanje, je izjavil tudi papež Benedikt XVI. Težko je pričakovati odgovor, če še tako prisegamo na razsvetljeni in liberalni um, ne da bi se dejansko soočili z metafizičnimi in zahtevnimi življenjskimi vprašanji. Težava je tudi v tem, da so predstave o svetu preveč idealistične in če verjamemo v to, da je vsemogočni Bog ustvaril svet, potem je nepravično, da bi mu v imenu razuma predpisovali, kaj sme in kaj ne. Absolutna pravičnost je namreč tista, ki presega posameznika in družbo. Ne gre za to, da bi (kristjani) stoično prenašali trpljenje, ampak da človek sprejme življenjske okoliščine in se z njimi sooči. V Božjih očeh namreč ni nujno krivično tisto, kar je v človeških. Čudežne pravljice so vedno dorečene s srečnim koncem, zato morda ne gre prezreti pravične svetopisemske pravljice…»Kazen za naš mir je padla nanj, po njegovih ranah smo bili ozdravljeni.« (Iz 53).

Foto: Gregor Greif

5 KOMENTARJI

  1. Vidite, boter Gregor, šerif Paulie se strinja z Vami. Se tudi Vi strinjate z veleumnimi modrostmi, ki jih je pravkar objavil na svojem blogu? Sicer nam posreduje le domisleke svojih prijateljčkov – tile tički na forumu Financ delujejo kot nekakšna pivska bratovščina, ki se divje priduša in glasno s kriglami piva po mizah udarja -, a vendarle so to očitno, kot je že sam večkrat priznal, njegovi tako rekoč učitelji (vsak avtodidakt kot “verodostojne” sprejema le informacije drugih avtodidaktov):
    http://pavel.blog.siol.net/2011/07/04/komunisto-fasizem-1-0-in-2-0-v-sloveniji/.
    Tale pa je še boljši; en prijateljček opeva sposobnosti nacističnih gospodarstvenikov, drugi ugotavlja demokratičnost Hitlerjeve Nemčije: http://pavel.blog.siol.net/2011/07/05/primerjava-hitlerjevega-fasizma-in-kucanovega-fasizma/.
    Kaj hočemo, neprecenljivo! Prednosti študija tehničnih ved? In potem nas skrbi, da bodo vzgajali otroke *geji*! 😉

  2. Vulcano. 🙂 Po njemu bi se lahko imenovala filozofska smer: vulkanizem. Presega celo Kardelja samega.

Comments are closed.