Avtor: Gašper Blažič. Vir: Demokracija. France Cvelbar je eden najbolj prepoznavnih slovenskih katoliških izobražencev. Rodil se je v Gorenji vasi pri Šmarjeti, diplomiral in doktoriral je iz tehniške fizike na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo v Ljubljani. Vse do upokojitve je delal na Inštitutu Jožefa Štefana. Živi v Ljubljani, sodeluje pa v Domoznanskem društvu Šmarjeta, ki ga tudi vodi. Redno sodeluje v društvu Slovenski katoliški izobraženci ter z zavodom Socialna akademija, kot publicist pa svoje prispevke objavlja na spletnem portalu Časnik.si.
Pred kratkim ste sodelovali na okrogli mizi Socialne akademije z naslovom »Kristjan – kritičen in aktiven člen družbe«. Ker je letošnje pastoralno leto posvečeno družbenemu nauku cerkve, me zanima, kako ga sami dojemate?
Ta dogodek je bil sestavljen iz dveh delov. En del je bil podelitev diplom zadnji generaciji študijskega programa Socialne akademije. Drugi del pa je bil namenjen tistim, ki smo s Socialno akademijo sodelovali že od prej, da povemo svoje izkušnje. Socialna akademija je bila sicer ustanovljena kmalu po osamosvojitvi Slovenije s pomočjo dotacije nemških škofov, ki so ustanovili sklad za pomoč novonastalim evropskim državam, da bi kristjanom pomagali. Iz tega sklada smo tudi Slovenci oz. Slovenski katoliški izobraženci dobili nekaj sredstev, da smo lahko osnovali ta program. V začetku je bila Socialna akademija povsem pod okriljem Slovenskih katoliških izobražencev, vendar nismo uspelo to izpeljati zelo na široko, smo pa dobili dobre predavatelje. Kasneje je Socialna akademija postala samostojni zavod in lahko rečem, da odlično deluje. Moja edina skrb pa je, da ne uspejo dobiti dovolj slušateljev za ta študijski program, za katerega je res, da ni poceni, je pa možnost pridobiti štipendijo iz posebnega sklada. Kljub temu je slušateljev še vedno precej manj, kot bi si lahko želeli.
Kar se pa tiče katoliškega družbenega nauka, pa mnogi diplomanti Socialne akademije priznavajo, da je to zelo nujna stvar. Če je kaj res, je to, da bi morala Cerkev s tem začeti že veliko pred papežem Leonom XIII., ki je začel s tem konec 19. Stoletja. Meni osebno pa se nasploh zdi, da bi morale naše desnosredinske stranke več graditi na katoliškem družbenem nauku Cerkve. Precej časa so leve stranke pisale precej več o socialnih problemih kot pa »desnica«, ki sicer bolj prisega na krščanstvo.
Ko se kristjan v javnosti izpostavi, s tem pogosto tvega, da doživi diskvalifikacije ad personam. Je slovenska družba na splošno do katoličana zelo zahtevna?
Na sami okrogli mizi, o kateri sem prej govoril, sta bila tudi dva novinarja, ki sta tudi opravila tečaj Socialne akademije in sta potrdila to, da je zelo težko biti javno izpostavljen kristjan. Nič čudnega, da se ogromno kristjanov skriva, ko gre za nastop v javnosti. To pomeni, da ni preprosto biti izpostavljeni kristjan v javnosti. Še posebej ljudje, ki so na visokih položajih.
Pa je sploh možno kakovostno družbeno delovanje kristjana brez močnega duhovnega življenja?
Duhovno življenje je sestavni del tega. Kdor se izpostavi, ima zagotovo v sebi močno duhovno komponento, če čuti dolžnost, da nekaj naredi in nekaj prispeva. Ni pa veliko takih ljudi, zato se stvari ne premaknejo kaj dosti.
Zdi se, da je druga svetovna vojna in z njo revolucija močno zaznamovala miselni habitus slovenskega človeka nasploh. Se je mogoče strinjati, da je slovenska družba ena najbolj sekulariziranih v Evropi ali pa so vsaj nasprotja pri nas ena najostrejših?
To je gotovo res in se pogosto sprašujem, kaj je razlog temu. Da ima ravno Slovenija tako oster in nerazumen odnos do krščanstva. Krščanstvo s svojo etiko bi moralo biti nekakšna osnova družbe, ne pa da je stalno pod pritiskom in tarča napadov. In to velikokrat tudi z lažmi, kar je velika žalost. Zadnje čase slišimo, kako so vse nekdanje socialistične države vpeljale verski pouk v učne programe, pri nas pa se o tem niti pogovarjati ne smemo, kaj šele, da bi kaj takega uvedli. Večkrat mi pride na misel, da so morali biti plemenski poglavarji res pametni, ko so kar z vso državo sprejeli krščanstvo. To je po svoje junaštvo. Voditelji so enostavno spoznali, da je krščanstvo zelo koristno. In če ne bi tega naredili, Evropa ne bi bila to, kar je.
Ob omembi katoliškega družbenega nauka se mnogi zdrznejo, češ da gre za nekakšen katoliški fundamentalizem, torej urejanje družbe po katoliških načelih. Kako odgovarjate na to?
To je popolnoma brez osnove. Človek tega ne more drugače opredeliti. Če vzamemo krščanstvo samo kot gibanje in ne kot verovanje, mora tudi v tem primeru imeti svoj pogled na družbeno delovanje. Slišijo pa se tudi glasovi, da če bi tak nauk obstajal že prej, tudi francoska revolucija ne bi bila tako krvava.
Kako sicer ocenjujete krščansko inteligenco? Nekateri menijo, da je ta izraz kontradikcija, češ da nekdo, ki se ima za intelektualca, ne more spuščati na raven verovanja, sploh pa ne nekdo, ki deluje na področju znanosti.
Ta trditev je čisto deplasirana. Znanost nima končne resnice, pač pa je znanost iskanje. Krščanstvo pa trdi, da obstaja zadnja resnica. In tu gre za dve popolnoma resnični stvari. Strogo gledano ne obstaja znanstveni svetovni nazor. Znanost danes trdi to, jutri pa na podlagi nekega odkritja spet trdi nekaj drugega. Lahko je to iskanje, ni pa to svetovni nazor, ki bi bil primerljiv s katoliškim.
Kar se pa krščanske inteligence tiče, pa se nam pozna preteklost. Je pa nekaj odličnih ljudi, ki se ne bojijo izpostaviti. Denimo Aleš Primc. Zanj sem celo rekel, da bi mu morali postaviti spomenik.
Prav pred kratkim sem prebral tezo dr. Boštjana M. Turka, da temeljne plasti slovenske inteligence niso nikoli sprejele osamosvojitve Slovenije kot ključnega dejstva naše modernosti.
Tisti, ki so se o tem opredelili, so gotovo spoznali, da je osamosvojitev veličasten dogodek naše zgodovine. Tako da je treba to drugače razumeti. Kristjani smo to sprejeli z največjim spoštovanjem in čudenjem. Ker pa kristjanov ni veliko, je tudi javno mnenje do osamosvojitve bolj neprijazno.
Kako sicer ocenjujete odnos med intelektualnim delom katoliškim laikov ter Katoliško cerkvijo na institucionalni ravni? Vtis imam, da vlada precejšnje razočaranje med intelektualci, češ da je Cerkev medla in neodzivna.
Predvsem me moti odnos Cerkve do laikov. Veliko se govori o pomembni vlogi laikov, v sami globini pa laiki nismo tako sprejeti, kot bi bilo treba. Mogoče tudi zato, ker nismo bili primerno vzgojeni v duhu, da bi spremljali probleme in iskali rešitve. Ponavadi se samo ustavljamo pri tem, kaj je kdo rekel. Te globine laikom manjka in zato duhovniki raje naredijo kaj po svoje. Posebej na župnijah, kjer se največkrat tisti, ki so manj uporabni, rinejo naprej. In to je glavni problem. Upam, da se bo to izboljšalo, vsaj pri mladih opažam, da imajo že drugačen odnos. Poznam tudi veliko ljudi, ki so velika opora duhovnikom.
Svoje je naredil tudi finančni propad mariborske nadškofije. A to je vrh ledene gore. Kje ima ta škandal svoje korenine?
Mislim, da je ta problem posledica tega, da so gradili brez osnove. Kupovalo se je delnice, da jih bodo naslednjič prodali po višji ceni in s tem zaslužili. Kdor je hotel pridobiti, je moral tudi nekaj vložit. In to se je delalo v Mariboru. Kot kristjani pa bi morali to malo bolj premisliti, vendar niso. Predvsem to jim štejem za slabo. Je pa to delo nekaterih posameznikov, ki so bili zelo svojeglavi pri tem.
Smo v času sprejemanja varčevalnih ukrepov v javnem sektorju. Številni menijo, da bodo s tem prizadeti le najšibkejši. Kako to komentirate?
Menim, da bi morala vladna ekipa predvsem povedati, koliko časa bodo ti ukrepi veljali. Če bo to veljalo za stalno, potem bo to velika napaka. Treba pa se je najprej rešiti hudih obresti za posojila, potem pa človek lahko lažje sprejme nekatere stvari. Na drugi strani pa imam občutek, da je vlada nekatere prvotne odločitve spremenila. Upam, da bo prevladala zdrava pamet.
Varčevalni ukrepi naj bi finančno prizadeli tudi družine.
Prav v zvezi s tem upam, da bo tu manj varčevanja. Morda v začetku niso dobro definirali, na katerih področjih bodo varčevalni. Govorilo se je pavšalno o varčevanju, bolj občutljivi pa so zaradi tega začeli pritiskati na vlado.
Nekateri menijo, da bi država hitro privarčevala, če bi vzela denar Cerkvi.
Dokler ne bo družba spoznala koristnega dela, ki ga Cerkev prispeva družbi, toliko časa se nimamo kaj pogovarjati. Cerkev z vzgojo ljudi, predvsem z moralnimi vrednotami, precej olajša delo policiji, ki bi imela sicer še veliko več dela.
Kako sicer ocenjujete nedavno stavko dela javnega sektorja? Menite, da je usmerjena predvsem proti vladi?
Strinjam se, da je bil to protivladni protest. Videlo se je, da so samo iskali priliko, da bodo lahko protestirali proti vladi. Sem pa nekoliko razočaran, ker sem pričakoval, da bodo sindikati bolj s posluhom sprejeli varčevalne ukrepe. Ni vseeno, ali posojila odplačujemo s pet odstotnimi ali dvajset odstotnimi obrestmi. Nihče ne vidi skupnega dobrega, ampak samo to, da bi uničili nasprotnika.
Kako ste sicer zadovoljni z referendumom o družinskem zakoniku?
To je zame velikanski dogodek in sem tudi zelo hvaležen vsemu temu, za kar so se trudili ljudje okoli Aleša Primca.
Bo zavrnitev imela po vaše daljnosežne posledice tudi v Evropi?
Gotovo bo to nek prispevek tudi za Evropo. Vprašanje je, koliko bodo glede na to, da je Slovenija majhna, to dogajanje vzeli resno.
Po mnenju nekaterih bi morali kristjani varčevalnim ukrepom reči ne, češ da gre za demontažo socialne države, kar je v nasprotju z evangelijem ter krščanskim družbenim naukom. Je mogoče pritrditi tej tezi?
Kot sem že dejal: pričakujem, da bodo ti ukrepi le začasni in da se bodo razmere normalizirale.
Precej polemik je sprožila že ukinitev samostojnega ministrstva za kulturo, ki sedaj deluje v istem resorju skupaj s šolstvom in znanostjo.
Rekel bi, da je bilo v teh sistemih veliko gnilega, saj je mnogo ljudi delalo zgolj za svoj žep. Kako to reformirati, je veliko vprašanje. Ne vem, zakaj so ravno te resorje združili, pa ne bi vedel. Vidim pa v tem možnost nadaljnih reform, da se nekako osvobodimo »starih mačkov«.
Dolga leta ste delovali na Institutu Jožef Stefan. Kakšen je pri nas položaj znanosti? Kako ga ocenjujete?
Inštitut Jožefa Štefana je bil ves čas od ustanovitve naprej bombardiran, da se mora odpovedati delu akademskih raziskav za aplikacijo. In to je tudi gojil.. Moram reči, da so kar uspešni. Prebral sem, da skupine, ki skrbijo za razvoj, tudi finančno uspešne tudi v času gospodarske krize. Na vsak način pa je treba iti naprej. Dilema ali razvoj ali sociala – to je pa treba nekomu zaupati, da bo določil prave prioritete.
Foto: Socialna akademija
Pripis: pogovor je bil objavljen v tedniku Demokracija
