Nepričakovano olajšanje za “črne”

Nadaljevanje nemškega supervolilnega leta je po katastrofi v Hamburgu pred mesecem dni nepričakovano pričaralo vsaj nekaj nasmeha na obraze krščanskih demokratov kanclerke Merklove. Kot kaže, se jim je posrečilo obdržati mesto ministrskega predsednika v Lutrovi deželi Saška-Anhalt na vzhodu Nemčije.

Katastrofalni teden za Merklovo

Pri tem Angeli Merkel v zadnjem tednu ni šlo od rok prav nič. Ne le, da se je na enem od predvolilnih potovanj skoraj ponesrečila s helikopterjem. Tudi njene politične poteze niso bile bleščeče. Kar dvakrat je pač zapadla napadu akutnega populitisa. Pod vtisom fukušimske apokalipse je pozabila na vse nekdanje slavospeve vsaj velikega dela svoje stranke atomski energiji in na hitro obrnila ploščo. Jasno, da nad novim kanclerkinim hitom niso bili navdušeni v manjši koalicijski partnerki, povrhu vsega pa je bila zadeva kvečjemu voda na mlin v javnem mnenju že nekaj časa stagnirajočih zelenih, ker imajo volivci (še vedno) raje original kot kopijo. Drugič se je zdelo, da ne more udariti mimo. Pod vtisom homatij v Afganistanu in vsesplošnega nezadovoljstva zaradi nemških vojaških prigod na tujem je bila prepričana, da bodo rojaki toplo pozdravili njeno posnemanje Schröderjevega teatralnega glasnega nasprotovanja napadu na Irak ob vprašanju akcije v Libiji. Pa se je spet zmotila. Javnost je očitna prepričana v nevarnost Srebrenici podobnega scenarija, zato je obračunu z Gadafijem v glavnem naklonjena. Socialdemokrati in zeleni, ki so pred davnimi leti trobili v isti rog s takratnim kanclerjem, so zdaj veliki zagovorniki trde roke, pridružil pa se jim je celo legendarni Daniel Cohn-Bendit. Da bi bil vsaj navidezni narobe svet popolnejši, se Guido Westerwelle, ki je leta 2002 iz opozicije pesnil dolge govorance o izdaji tradicionalnega zavezništva z Američani, smeši z opravičevanjem nesmotrnega vzdržanega glasu v varnostnem svetu, zaradi katerega se je Nemčija znašla na isti klopi z Rusijo in Kitajsko.

Obliž in dober obet

V takih razmerah je izid v Saški-Anhalt podoben čudežu. Demokristjani so sicer izgubili približno desetino glasov in liberalci so – samo štiri tedne po tem, ko jim je uspelo priti še v zadnji deželni parlament – izpadli iz deželnega zbora v svojem glavnem oporišču na območju bivše NDR. Toda CDU je tudi s slabimi 33 odstotki ostala precej pred socialisti, ki so zaostali skoraj deset točk, in svojimi koalicijskimi partnerji socialdemokrati, ki so z 21,5 odstotka glasov ponovili izid izpred petih let. Po vsem videzu ne bo nič iz načrta dosedanjega finančnega ministra, socialdemokrata Jensa Bullerjahna, da bi se zavihtel na čelo rdeče-rdeče vladne barke. Ker so ga nekdanji komunisti prehiteli, bi jim moral v morebitni koaliciji prepustiti glavno besedo, česar kajpak noče storiti. Raje bo še naprej druga violina v veliki koaliciji pod vodstvom novega ministrskega predsednika iz vrst “črnih”, dosedanjega gospodarskega ministra Reinerja Haseloffa.

Izid za Merklovo ni pomemben samo, ker so vzhodne dežele običajno volilno precej bolj muhaste kot zahodne in zato dober lakmus splošnega razpoloženja v državi. Zagotovo bo stranki hkrati dal prepotreben zagon pred ključnimi volitvami prihodnji teden v deželi Baden-Württemberg. Res pa je tam vprašanje atomske energije precej višje na seznamu prioritet kot v Lutrovi domovini, kjer je zelenim kljub vsemu pomagalo v deželni parlament.

Foto: Wikipedia