Nepravi antifašisti

4
David Rousset.
David Rousset.

V velikanski množici zasužnjenih ljudi, ki so spomladi 1945 osvoboditev dočakali v nemških koncentracijskih taboriščih – ker so si s svojim ravnanjem, narodnostjo, raso, sorodstvom – »zaslužili« kazen, je bil tudi mlad Francoz David Rousset. Z Evgenom Kogonom sta imela marsikaj skupnega. Predvsem se je obema zdelo nujno obsoditi vsak sistem koncentracijskih taborišč, ne glede na to, v imenu katerega režima in deklariranih ideoloških ciljev se izvaja; oba sta bila tudi tako trmasta in nepopustljiva v svojem prepričanju, da sta iz tega izvedla vrsto konkretnih dejanj.

Leta 1912 rojeni David Rousset se je v desetletju pred drugo svetovno vojno uveljavil kot socialistični aktivist in angažiran novinar. Ko se je začela vojna, se je pridružil odporniškemu gibanju in jeseni 1943 ga je aretiral gestapo. Odpeljan je bil v nemško koncentracijsko taborišče Buchenwald. V nasprotju z mnogimi tovariši je aprila 1945 dočakal ameriške vojake, ki so lager osvobodili. Vrnil se je v Francijo in začel popisovati, kaj se mu je zgodilo. Treba bi bilo pravzaprav reči, kaj se jim je zgodilo, saj je Rousset kot dober opazovalec vključeval tudi usode sointernirancev, hkrati pa opažanja analiziral.

Najprej je že leta 1946 objavil knjigo Drugo kraljestvo, s katero si je pridobil nagrado renaudot. Leto zatem pa je izšla še Les jours de notre mort (Dnevi naše smrti), ki je napol fiktivno, napol dokumentarno delo, kjer se raznovrstne osebne usode sestavljajo v pretresljiv mozaik. Rousset se je uveljavil kot najbolj prepričljiv francoski avtor tega novega žanra spominske literature, uvedel je nekaj konceptualnih in jezikovnih novosti, ki so se trajno zapisale v to poglavje raziskovanja in refleksije 20. stoletja. Izreden odmev je torej dosegel, ko se je čez leto ali dve začel zavzemati za žrtve koncentracijskih taborišč nasploh, ne le (že ukinjenih) nemških. Leta 1949 je sprožil pravo kampanjo ozaveščanja o tem, da je po Evropi še veliko koncentracijskih taborišč, tudi če se ne imenujejo tako, ter da je to popolnoma nedopustno. S tem si je nakopal odpor in zamere, najbolj v komunističnem tisku (ki je bil tedaj v Franciji zelo močan); članki v Les lettres francaises so bili tako nesramni, da je Rousset tožil uredništvo – in tožbo dobil. A ne glede na to si je na široki levi fronti nakopal sovražnike, hrbet so mu obrnili tudi mnogi prijatelji in sozaporniki. Šlo je za zelo preprosto in zelo kočljivo zadevo: Aktualna koncentracijska taborišča (ali kazenske kolonije s tovrstnimi režimi) so bila po vojni značilna za Sovjetsko zvezo in tisti del Vzhode Evrope, ki se je politično ravnal po sovjetskem modelu. Izražati skrb za tam zaprte ljudi je torej pomenilo kritizirati, obsojati, »napadati« socializem, boljševizem oziroma alternativo izkoriščevalskemu kapitalizmu. In to je veljalo za nezaslišano!

Med tiste, ki so ostro napadli Davida Rousseta in njegov »linijo«, se je uvrstilo več najuglednejših francoskih levih intelektualcev, posebej je treba podčrtati dva »kralja«. Jean Paul Sartre in Maurice Merleau-Ponty sta januarja 1950 v Les Temps Modernes objavila članek Les jours de notre vie (Dnevi našega življenja) in obračunala z Roussetom. Zavrnila sta poskuse, da bi Sovjetsko zvezo obsojali in merili s kriteriji, izdelanimi v skrajnih okoliščinah, češ da to ne more in ne sme vplivati na politično opredelitev; če kdo misli drugače, se je politično opredelil – stopil na stran nasprotnikov. S tem (in drugimi spisi) so se levi francoski intelektualci izrekli proti ugotavljanju resnice, če utegne politično škodovati »našim«, in proti sočustvovanju s trpečimi, če bi to vrglo senco na »naše« oziroma na prave …

Rousset pa je bil trmast človek in je ustanovil Komisijo proti režimom koncentracijskih taborišč. Njegovo vodilo je bilo, da ima resnica prednost pred lojalnostjo skupini (klanu, stranki …). Komisijo je sestavljala skupina prijateljev in somišljenikov, ki so imeli vsi po vrsti za sabo lagersko izkušnjo. Družilo jih je mnenje, da se kot nekdanji interniranci ne smejo ukvarjati le s samopomilovanjem in samočaščenjem, temveč da morajo svoje hude izkušnje uporabiti za pomoč drugim v podobnem položaju. Komisija je začela z ambicijo po ugotavljanju dejanskega stanja in s pisanjem pisem.

In tako se je februarja 1950 na mizi Edvarda Kardelja, zunanjega ministra Jugoslavije, znašlo Roussetovo pismo. Pravzaprav dve, obe iz Francije. Eno je bilo od Rousseta oziroma od komisije, drugo od Marka Ristića, jugoslovanskega veleposlanika v Parizu. Rousset je predstavil komisijo in izrazil željo, da bi se sestali s predstavniki društva bivših internirancev. Radi bi govorili o različnih govoricah in obtožbah o obstoju grdega ravnanja z zaporniki po kazenskih taboriščih. Te govorice so se silno okrepile leta 1948, po sporu v komunističnem bloku oziroma v Informbiroju, in to predvsem med samimi vzhodnimi državami. In komisija bi se rada seznanila s položajem – saj nimate nič proti, ali ne?! Mogoče gre samo za klevete …?

Veleposlanik Ristić je tovarišu zunanjemu ministru toplo priporočil Rousseta in njegovo komisijo in naštel nekaj znamenitih antifašistov, ki delujejo v njej, recimo pisatelja Louisa Martina Chauffiera … Kardelja je verjetno oblil mrzel znoj. Le deset let je preteklo, odkar je ob ustanovitvi taborišča v Bileći pozival jugoslovanske oblasti, naj ukinejo koncentracijska taborišča, ker ljudstvo potrebuje svobodo – zdaj pa je sam gospodaril državi, kjer je bilo takšnih taborišč bistveno več in kjer so vladale nepredstavljivo strašnejše razmere. Poleg tega v državi ni bilo nobenega društva bivših internirancev, to preprosto ni bilo sprejemljivo … Ne, Rousset s svojo komisijo ni dobil dovoljenja za prihod v državo. Samo poskusimo si predstavljati, da bi se sestal z Angelo Vode (ki je bila za rešetkami v Rajhenburgu, kjer se je lahko spominjala Ravensbrücka) ali z Ludvikom Mrzelom (ki je bil za žico v Bileći, kjer je lahko obujal spomine na Dachau) in na tisoče drugih …

V državo pa je kmalu prišlo nekaj tujih komisij, ki so dobile stik s kaznjenci. Jugoslavija je temu morala ugoditi, ker je prosjačila za tujo pomoč in za to se je morala odkupiti tudi s popuščanjem pri krutosti. A kako je to izvedla? S pomočjo Potemkinovih vasi, se pravi veščih trikov.

Besedilo je bilo najprej objavljeno v prilogi Družine Slovenski čas.

4 KOMENTARJI

  1. To je znano, fašisti, komunisti, nacisti, vsi so isti. Me pa žalosti, da zaradi čudnih poti, tako poudarjate komunistko vodetovo. Enkrat komunist vedno komunist in če si kristjan se ti taki ne morejo smiliti! To velja tudi za današnjo Slovenijo.

    • Če si kristjan se ti ne morejo smiliti.. o sveta preproščina..No, pa zgodba o izgubljenem sinu bi mičkeno koristila ..seveda..JJ..

      • žal ne gre za preproščino in še najmanj sveto,temveč za okamenelo in neusmiljeno trdosrčnost.Ta pogosto niti noče razumeti in sprejeti nauka Jezusove prilike o izgubljenih sinovih in Njegovega izrecnega naročila Simonu Petru in s tem vsem kristjanom!-da je dolžan odpuščati tudi do 70 krat 7krat…to je vselej.

  2. “Njegovo vodilo je bilo, da ima resnica prednost pred lojalnostjo skupini”

    Uf, ta model je pa nevaren!

    Jezus mu je dejal: »Jaz sem pot, resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu drugače kot po meni. (Jn 14,6)

Comments are closed.