Neoliberalizem – kaj je že to?

9

Odkar pomnim, je »biti liberalen« pomembna in cenjena vrednota v družbi, saj označuje odprtost, naprednost in širino. Vse te lastnosti naj bi predstavljale tudi temelj demokratični politični ureditvi. Kajti širina in odprtost se na političnem polju manifestirata v obliki političnega pluralizma. Tako civilnodružbenega kot tudi strankarskega – pa naj si o strankah (načelno in na splošno) mislimo karkoli. Slovenija je takšen demokratičen sistem – pomanjkljivosti pustimo ob strani – dobila s spremembami, ki jih je prinesla slovenska pomlad.

In ko smo že pri slovenski pomladi, morda ne bo odveč spomniti na nekatera dejstva. Namreč, v času, ko političnih strank (oz. zvez) še ni bilo, je najbolj močno opozicijo Zvezi komunistov Slovenije (ZKS) odigral kar njen podmladek (Zveza socialistične mladine Slovenije – ZSMS), ki je skušal po eni strani slediti dediščini liberalno usmerjenega komunista Staneta Kavčiča pa tudi izročilu globalnih študentskih gibanj iz leta 1968, ki na nek način označuje prehod iz moderne v postmoderno dobo, kjer naj ne bi bilo več »velikih zgodb« (vključno z velikimi religijskimi sistemi), pač pa naj bi bil večji poudarek na svobodi posameznika. ZSMS je svoj program gradila prav na tej dediščini, pa čeprav je že v času slovenske pomladi znotraj njenih vrst prišlo do »ločitve duhov«. Leta 1988 je svojo kandidaturo za predsednika ZSMS napovedoval Janez Janša, vendar mu je to preprečila politično inscenirana aretacija, ki je tako tudi preprečila, da bi se ZSMS že tedaj razvila v alternativno opozicijsko stranko. Te vloge prav tako ni odigral tudi Odbor za varstvo človekovih pravic, ki je bil očitno preveč heterogen pa tudi prestreljen s partijskimi ovaduhi, da bi lahko iz gibanja prerasel v bolj artikulirano obliko političnega izražanja. Vrh tega pa so posamezni vidni člani ZSMS leta 1989 že vstopili v novonastale stranke. Zadnja velika akcija, s katero je ZSMS še nastopila kot nosilec demokratičnih sprememb, je bila njena javna seja, s katero je na nek način zaobšla togo politiko ljubljanske SZDL, ko je slednja prepovedala še zadnji javni shod pred odhodom obsojene četverice na prestajanje kazni. Na tem shodu je pesnik ter delegat v republiški skupščini, Tone Pavček, prebral tudi Majniško deklaracijo, ki je zahtevala »suvereno državo slovenskega naroda«.

Od komsomolcev do (psevdo)liberalcev

ZSMS, ki jo je že tako rekoč od aretacije četverice vodil Jožef Školč (slednji je komaj prišel s služenja vojaškega roka), je svoj uspeh dosegla morda tudi s tem, da ji je uspelo v jugoslovansko predsedstvo preko neposrednih volitev spraviti dr. Janeza Drnovška, svojega kasnejšega strankarskega šefa. Sama se je vsaj teoretično spogledovala z liberalnimi idejami Friedricha von Hayeka. Vendar ni nikoli izstopila iz okvira socialistično navdahnjenega gospodarskega sistema. Ob nastanku strank si je sicer dodala naziv »Liberalna stranka« (LS), podobno kot ZKS, ki si je dodala naziv Stranka demokratične prenove (SDP), vendar je zmeda z novim poimenovanjem Grosove obrtniške stranke (ki se je kasneje tudi imenovala liberalna) sprožila preimenovanje ZSMS-LS v Liberalno demokratsko stranko (LDS). A z nastankom Demosa LDS kot prenovljena komsomolska stranka ni več nastopala kot protagonist sprememb, pač pa kot zaviralec, kar se je morda najbolj groteskno pokazalo po prvih demokratičnih volitvah in še posebej po plebiscitu, ko so »komsomolci« oz. »demoliberalci« nastopali kot nasprotniki osamosvojitve (med njimi je bil tedaj kot poslanec skupščine tudi sedanji obrambni minister, ki ni skrival svoje bližine s tedanjim predstavnikom JLA v skupščini polkovnikom Milanom Aksentijevićem). Odveč bi bilo naštevati ostale akcije, ki so pomenile nož v hrbet vsem osamosvojitvenim naporom ter akterjem teh procesov. Vseeno pa je LDS po osamosvojitvi, očitno tudi ob pomoči razkola in dokončnega razpada koalicije Demos, prišla do najvplivnejšega političnega položaja v Sloveniji. Od leta 1992 dalje, ko je stranko vodil Drnovšek, so liberalni demokrati ohranili primat med strankami kar dvanajst let (zmaga na volitvah v letih 1992, 1996 ter 2000). Šele ko se je Drnovšek umaknil z vrha stranke, ko je uspešno kandidiral za funkcijo predsednika države, se je profil LDS, ki se je tedaj že imenovala Liberalna demokracija Slovenije (leta 1994 je namreč potegnila k sebi del Zelenih, nekdanje Slovenske demokratične zveze ter socialistov), precej zožil. Ali bolje: stranka je tedaj končno pokazala pravo barvo. Če si je s svojim imenom na nek način uzurpirala monopol nad splošnim pojmom »liberalna demokracija«, je z odhodom Drnovška sredinski imidž stranke zbledel. Nadaljevanje zgodbe poznamo: stranka je leta 2004 doživela poraz na volitvah, štiri leta kasneje je bila s Katarino Kresal številčno na robu političnega prostora, leta 2011 pa je skupaj s svojim »derivatom« Zares izginila iz parlamentarnih klopi.

Svoboda brez postave

Pa je bila ta stranka res liberalna? Pustimo ob strani težave z liberalizmom pred drugo svetovno vojno, ko so bili le redki slovenski liberalci neobremenjeni s kulturnim bojem. Deloma je bilo to pogojeno s krajevnimi, pa tudi časovnimi značilnostmi – slovenska demokracija je bila tedaj še mlada, poleg tega pa Slovenci nismo imeli svoje državne enote. Kasnejši razvoj bi verjetno pripeljal do podobno profiliranega političnega pluralizma kot drugod po zahodni in srednji Evropi, če ne bi komunistična revolucija ustavila ta razvoj za petdeset let. Liberalnost in liberalizem sta v teh časih veljala za smrtni greh, ki ga je širila “kobajagi” gnila buržuazija. Tudi razvojno naravnano politiko Staneta Kavčiča so »zdrave sile« hitro utišale. S padcem komunizma je liberalizem spet postal na nek način »moderen«, posvojili pa so ga prav neposredni politični dediči prejšnjega sistema, s čimer je nastal – po dr. Vladu Miheljaku – »levo-liberalni blok«, kot se je nekaj časa imenoval postkomunistični tabor (po Janši »tranzicijska levica«). Nekdo jih je poimenoval tudi »anarholiberalci«. Toda ta »liberalizem« dejansko nima kaj dosti opraviti z ekonomsko-političnim liberalizmom, ki izhaja iz klasično-liberalne tradicije, pač pa je »liberalen« predvsem na etičnem področju, kjer se sklicuje na etično skepso in relativizem (o tem sicer v svojih člankih in doktorski disertaciji obširno piše dr. Anton Jamnik, sedanji ljubljanski pomožni škof). Tovrsten liberalizem je dejansko brezbožen – ker zanika Boga, je vse dovoljeno (po F. M. Dostojevskem). Nič nenavadnega torej, da je Cerkev do takšnega »liberalizma« zelo zadržana. Tudi papež Janez Pavel II. je na svojem obisku v Sloveniji leta 1996 posvaril Slovence pred ideologijo »neobrzdanega liberalizma« oz. »svobode brez postave«. Leta 2004 pa je dr. Tine Hribar v javnost uvedel nov términ: vulgo-liberalizem. Razlaga najbrž ni potrebna.

Podtaknjeno gnilo jajce?

Vsaj do leta 2004 se o »neoliberalizmu« praktično ni govorilo, čeprav so se tu in tam pojavljale bolj radikalne ideje slovenskih ekonomistov mlajše generacije, ki še vedno predstavljajo opozicijo prevladajočem mencingerjanskem toku kombinacije socializma in nacionalnega interesa. Ko se je po volitvah leta 2004 s prihodom Janševe vlade pojavil tudi načrt temeljitih gospodarskih reform, ki jih je zagovarjal predvsem ekonomist dr. Mićo Mrkaić, so celo po desnosredinskih gremijih zaokrožila opozorila, da se je v pomladno opcijo vrinil tujek z imenom »neoliberalizem«. Na to so sicer opozarjali tisti, ki so bili bolj ali manj odvisni od državnih jasli (oz. subvencij in rent iz davkoplačevalske vreče), morda tudi tisti, ki so še vedno zaupali »svetim kravam« slovenske ekonomije. Toda izraz »neoliberalizem« so zelo hitro posvojili levičarski krogi. Ne glede na to, da so stari centri moči prek sindikatov in medijev uspeli preprečiti bolj radikalne reforme (s čimer sta iz vladne palače protestno odšla tako Mrkaić kot tudi prvi minister za razvoj dr. Jože P. Damijan, a oba bolj iz protesta proti domnevno preveč mehkužnemu predsedniku vlade kot pa nosilcem tovarišijskega kapitalizma), je »neoliberalizem« postal nekakšna zmerljivka, ki jo je doslej nekoliko bolj jasno definiral le sedanji prvak dr. Igor Lukšič, češ da je značilnost tega novega liberalizma kombinacija ekonomskega liberalizma (pravzaprav kapitalizma) ter konservativne morale. Neoliberalizem naj bi bil torej nekakšen oksimoron – združeval naj bi to, kar je med seboj v nasprotju, torej liberalno in konservativno. Ker se na moralnem področju ne podreja (vedno) ideologiji etičnega relativizma, naj bi bil sporen.

Hujši od vaških tercialk

Toda kakšen pomen sploh ima ta izraz? Predvsem strah pred poseganjem v sistem privilegijev ter vpliv starih centrov moči – predvsem svetih krav tovarišijskega kapitalizma in kaviar-socializma. Kdor bi si torej upal dregniti v to osje gnezdo, je po prepričanju levičarjev neoliberalec, pa čeprav večina zmerjalcev sploh ne ve, kaj ta izraz v resnici pomeni. Je pa v kontekstu sedanje družbene in politične situacije izraz »neoliberalec« zelo blizu zmerljivkam, kot so denimo »janšist«, »klerofašist«, »katoliban«, itd. Toda največje protislovje tovrstnega dogajanja je v tem, da so si isti (neosocialistični!) krogi prisvojili pojem »liberalizem«, ki ga od tedaj, ko so morali priti s kartami na dan, morali prenehati uporabljati. Tovrstno protislovje je že pred poldrugim desetletjem v 206. številke Nove revije (zbornik »Sproščena Slovenija«) zelo dobro opisal pisatelj Drago Jančar, da so slovenski liberalci liberalni samo takrat, ko jim to ustreza. »Sicer pa znajo biti hujši od vaških tercialk,« je še zapisal Jančar. No, k temu seveda velja dodati tudi opombo – v času, ko je bila omenjena Jančarjeva misel objavljena, še ni prišlo do podrobne razločitve glede tega, kdo je v resnici (psevdo)liberalec. Sedaj je to že precej bolj jasno, potem ko so se razkadile tudi meglice okoli Virantove Državljanske liste, ki je skušala zahajati konja klasičnega liberalizma, a hkrati iz svojih vrst tako rekoč izgnala najbolj eminentne nosilce liberalnih idej ter ob vse bolj očitnem protiliberalnem obnašanju sedanje vlade ter največje vladne stranke (PS) zamižala na obe očesi. Medtem pa vlada veselo izganja iz Slovenije vse, kar diši po »neoliberalizmu«. Karkoli naj bi to že pomenilo.

 


9 KOMENTARJI

  1. Klasični liberalizem oziroma neoliberalizem je seveda ideološko-politični relikt izpred skoraj 200 let. Danes je slehernemu racionalnemu politiku in družboslovcu jasno, da tržno gospodarstvo ne more delovati v občo blaginjo brez močnih socialnih korektivov, ki jih zagotavlja regulativna funkcija nacionalne države.

    Neoliberalizem lahko funkcionira zgolj v navezi s socialno konservativnostjo, kar je formula konservativne revolucije, ki sta jo izvajala Reagan in Thatcherjeva. Povedano po domače: iz dneva v dan smo bolj obubožani, živimo v vse bolj zasvinjanem okolju, ampak da se ne bi zamislili nad svojim obupnim stanjem, se posledično hudo razjezili in izvedli revolucije, nas oblast in njen gospodar velekapital stalno pitata z nekimi sekundarnimi in celo terciarnimi problemi (terorizem, t. i. moralne vrednote, splav in poroke med istospolnimi partnerji ipd.) In kajpada tisti del prebivalstva, ki ima podpovprečen IQ, temu stalno naseda. Tudi v Sloveniji.

    • Zgodba pripoveduje, da so takrat, ko so določali mejo med Finsko in Sovjetsko zvezo, vprašali nekega finskega kmeta, ki je imel kmetijo ravno na meji, če ne bi morda hotel živeti raje v socializmu na Sovjetskem kakor v izkoriščevalskem kapitalizmu na Finskem. Ponižno se jim je zahvalil za zlato priložnost, da bi živel v socializmu, vendar pa je po dolgem premisleku sklenil, da bi raje kar ostal pod Finsko, saj ne ve, kako bi njegova kmetija preživela ruske zime, ki so znane, da so baje zelo hude.

  2. Izganjanje neoliberalizma se kaze tudi v nekulturi PENa.
    Kultura naroda se kaze v prijaznih odnosih med ljudmi in ne v raznih tauferizmih,novakizmih ali persakizmih ter stalnem produciranju in podtikanju lazi tistim ki ne mislijo kot levaki.Sicer B.M.Zupancic govori o kmeckosti slovencev ker ne upa reci,da je vzrok kulturne in ekonomske krize balkanizacija Slovenije.Narod bo postal kulturen s pravo vzgojo in ne s povelicevanjem kvazi kulturnikov.

  3. Ne vem kje si to sličico dobil, ker ni resnična.
    Originalna slika je, da modri človek ustvarja denar z delom, rdeči človek pa grozi modremu z revolucijo, če mu ne bo dal denarja ( z davki). In spodaj bi moralo pisati SOCIALIZEM.

  4. Neoliberalizem je slovenska ideološka skovanka z izrazito slabšalnim pomenom, ki so jo lansirale določene leve ideološke skupine, da so očrnile klasični liberalizem in zametke le-tega (kolikor jih v Sloveniji sploh je). Začelo se je, ko so te iste interesne skupine takoj po osamosvojitvi dosegle prisvojitev pojma liberalizem in si ga ukrojile po svoji podobi: liberalizem kot izključno na socialno področje vezan pojem (pravice istospolnih, sekularizem, itd.) brez celostnega socialno-ekonomskega pogleda, ki ključno orisuje tradicijo liberalizma. Znaki so recimo takratno poimenovanje nove velike leve stranke LDS – Liberalna demokracija Slovenije, čeprav le-ta ni imela nič skupnega z liberalizmom, podoben poskus smo videli pri Zares-u, ki se je po nastanku najprej vključil v ALDE (Evropsko zavezništvo liberalcev za Evropo) po izpadu iz parlamenta pa se celo preimenoval v Zares: socialno-liberalni.

    Prva in edina klasično liberalna stranka v Sloveniji, ki bi idejno lahko bila vredna naslednica Tavčarjevih liberalcev je bila Državljanska Lista. Poudarek je na bila, predvsem zato, ker so takrat glavni ideologi liberalne usmeritve bili nekateri znani podporniki in ustvarjalci programa stranke (Boscarol, Pezdir, Štih in Šušteršič), ki pa se jih je nato ob nastopu vlade Alenke Bratušek izrinilo. Še v času Pahorjeve vlade okoli leta 2009 je del liberalcev s političnim manevrom prevzela SDS (Lajovic, dr. Ljubo Sirc, Brščič) kar ni bila dobra poteza – ne za njih ne za stranko SDS, saj bi bile te osebnosti bolj uporabne pri kakšni res klasično liberalni stranki. Ampak to je pač ena izmed številnih napak SDS, ki sama uničuje svoje potencialne zaveznike na političnem parketu, namesto da bi jih krepila.

    Sedaj je od tega ostalo bore malo odpira pa se zopet prostor za nastanek nove klasično liberalne stranke.

    Prostor za nastanek (kljub ogorčenim napadom z levice) ostaja odprt in bo po mojem ostal – zadeve so se namreč nepovratno (!!!) spremenile. Predvsem je tukaj izjemna moč svobodnega interneta, kjer je slovenska liberalna skupnost na številnih forumih in blogih najmočnejša, izginil je medijski liberalni spin iz devetdesetih, izginil pa je tudi strah ljudi polemizirati z agresivnimi levimi idejami. Pojavila so se prva klasično liberalna društva (društvo za promocijo svobode Svetilnik, itd.). Medijsko so dobili podporo v časniku Finance,ki še zdaleč ni tako vpliven kot recimo Mladina, se pa počasi počasi krepi in s svojimi mnenji vedno bolj prodira v zavest povprečnih Slovencev.

    Potencial liberalcev lahko vidimo iz prvih anketnih meritev izpred zadnjih volitev, ko je takrat na novo ustanovljena stranka, ki ni skrivala klasično liberalne ekonomske usmerjenosti, po prvih anketah pobrala celo po 20% glasov. Kasneje je ta odstotek padel (Virantova afera z nadomestilom), k problemom DLja pa je veliko pripomogla Jankovićeva PS, ki je distorzirala politično sliko pred volitvami in kot Janšev antipol liberalce postavila v položaj, ko bi zavoljo nasprotovanja Janši morala skleniti koalicijo s stranko, ki ni imela nobenega ekonomskega programa in katere ekonomske ideje so bile diametralno nasprotne od le-teh pri DLu. Ob vsej razdeljenosti volivnega telesa tega tudi volivci niso razumeli in klasično liberalna ideja je kmalu utonila v slovenskih zdrahah levo/desno oziroma Kučan/Janković vs. Janša.

    Po mojem mnenju ima dolgoročno ob pametnem vodstvu klasična liberalna stranka možnost ustaliti se na stabilnih 10%. Kot regije, kjer bi se lahko okrepili vidim predvsem osrednjo Slovenijo (skupaj z Ljubljano, kjer bi nastanek tretjega političnega pola lahko oslabil levico) ter Gorenjsko in Dolenjsko.

    Ob trdnih ekonomsko-političnih pozicijah, ki bi varirale od strateškega kompromisarstva na določenih zadevah do trdne nepopustljivosti drugod bi lahko stranka država v šahu velik del levice (in tudi desnice). S strateškim in premišljenim nastopom – Družinski zakonik DA, “demokratični” socializem, samoupravljanje in napihnjena sociala absolutno NE, bi takšna stranka utegnila odločilno vplivati na prihodnost države. V POZITIVNEM POMENU (tako kot nekoč FDP v Nemčiji).

    Je pa res, da hkrati slovenskim liberalcem največjo politično težavo paradoksalno predstavlja demografija oziroma izseljevanje: v zadnjih 10 letih se je iz države izselilo okoli 20.000 ljudi – prodornih, kreativnih, tehničnih kadrov, podjetnikov; ravno takih ki so potencialni volivci klasičnih liberalcev.

    Toda, bomo videli :=)))

    • Rok Podobnik in Gašper Blažič, naredila sta dokaj kvaliteten pregled razvoja klasičnega liberalizma v Sloveniji po osamosvojitvi.

      Prvi liberalci so bili v Sloveniji res bedni. V glavnem je šlo za razsvetljenski boj proti Cerkvi kot fevdalni inštituciji. Tudi Tavčarjevi liberalci so bili zgolj proticerkveni “fašisti”. Iz česar se dela norca tudi Ivan Cankar v enem od esejev ali pisem: če ga kdo najde, naj ga prosim pripne sem.

      V Kraljevini Jugoslaviji je bilo nekaj liberalcev med industrialci in trgovci, ter oficirji. Dejstvo pa je, da so bili zelo projugoslovanski in politično zmedeni. Je pa v tem času mesto Kranj postalo najbolj razvito mesto v Jugoslaviji, ker so od kralja izprosili manjše davčne obremenitve.

      Pred WW2 je celo Sirc -Nagodetova liberalna skupina zagovarjala socialistične ukrepe, tako kot tudi SLS s svojim korporativnim kapitalizmom krekovskega tipa. Obdobje obeh WW je bilo skoraj v celoti socialistično prepleskano v celi Evropi, razlika je bila le ta, da so bili nekateri bolj za tradicijo, katolištvo in narod kot drugi, ki so bili hlapci internacionale pod komando Moskve.

      Morda so bili do sedaj v zgodovini Slovenije še najbolj liberalni kransjki liberalci župana Vitomirja Grosa. In pa kasneje krog okrog Mrkaića, Štiha, Pezdirja. LDS ni bila nikoli liberalna, od državnih uslužbencev in članov partije ne moremo pričakovati, da se obrnejo v podjetnike in odgovorne liberalce. Razlika med komunistom in klasičnem liberalcem sta predvsem v ODGOVORNOSTI ( komunist je osebno neodgovoren, nesamostojna oseba), PODJETNOSTI ( komunist ne zna ustvarjati, on pozna samo igro ničelne vsote, pohlepno grabi, krade, ropa), USTVARJALNOSTI ( len, zaspan, birokratski).

      • Vitomir Gros je “zaslovel” predvsem po primitivnem in hujskaškem političnem delovanju. Zelo liberalno, ni kaj!

        • Monopol nad primitivnostjo, hujskaštvom in nasiljem imate komunisti – kar videvamo na vsesocialističnih vstajah, revolucijah, da o komunistično hujskaških medijih sploh ne govorim, še manj o komunističnih provokatorjih na forumih.
          Vitomir Gros je takrat samo opozarjal, da za predsednika vlade ni primeren komunistični ekonomist, ki je bil postavljen na političen način v Svetovno banko za področje neke JA banana republike.

        • Vitomir Gros je kot obrtnik celo življenje sam služil pošteno svoje kose kruha. Že zgolj zaradi tega ga lahko spoštuješ, ker ga ti gotovo še nisi. Zelo verjetno si na plačilni listi “države” ali mafije.

Comments are closed.