Ob »dnevu spominjanja« v sosednji državi

2
955

Italijanska država vsako leto 10. februarja slovesno obeležuje »Dan spominjanja« (Giorno del ricordo), ko uradno počastijo tudi nasilno odpeljane in pobite v fojbah, to je v naravnih kraških jamah, ter begunce. Dne 10. februarja 1947 so predstavniki 21 držav v Parizu podpisali mirovno pogodbo z Italijo. Podpisala jo je tudi Jugoslavija, pri tem pa je posebej opozorila, da ne bo priznala etničnih sprememb, ki bi nastale po uveljavitvi te pogodbe. Mirovna pogodba je začela veljati 15. septembra 1947, ko so jo štiri velesile deponirale pri francoski vladi. Omenjena mirovna pogodba je Italiji odvzela velik del ozemelj, zasedenih ob koncu prve svetovne vojne in potrjenih z Rapalsko pogodbo novembra 1920.

Žal tovrstne proslave prevečkrat dobijo nacionalistični in revanšistični prizvok ter kažejo na t. i. »slovansko surovost« pri ravnanju z Italijani v Julijski krajini, Istri in Dalmaciji med drugo svetovno vojno in ob njenem koncu. »Dan spominjanja na žrtve kraških brezen, na begunstvo Istranov in Dalmatincev ter na dogodke ob vzhodni meji« na državni ravni je uvedel ustrezen zakon, sprejet marca 2004.

Zanimivo je, da se je v delu italijanskega zgodovinopisja, naklonjenega tamkajšnji politični desnici, začela pojavljati teza o enačenju trpljenja Italijanov zaradi fojb s trpljenjem Judov med holokavstom. V zadnjih letih se tako pogosto dogaja, da posamezne italijanske institucije in šole nekritično združujejo ob spominska dneva, 27. januar (mednarodni dan spomina na žrtve holokavsta) in 10. februar (italijanski dan spominjanja na fojbe in eksodus Italijanov). Resda gre za datumsko zelo usklajena spominska dneva, ki pa lahko ob nekritičnem obravnavanju nudita možnost za številne, predvsem politične, zlorabe.

Še danes pogosto naletimo tudi na zlorabo žrtev med in povojnega revolucionarnega nasilja na Primorskem za politično in nacionalno obračunavanje s strani dela italijanske politike in tudi stroke. Ob tem zlasti trpijo slovenska manjšina v Italiji in medsosedski odnosi.

Prvi primer: Pred dvema dnevoma so neofašistični prenapeteži s sovražnimi gesli prelepili slovensko srednješolsko središče v Gorici. Izstopal je napis: Onore ai martiri delle foibe ali v prevodu Slava mučencem iz fojb. Mimogrede, slovenski dijaki so včeraj (sobota) izvedli omikan protest.

Drugi primer: Različni italijanski časopisi, knjige, oddaje, razprave in spletne strani, predvsem tisti pod vplivom (skrajne) desnice, nekritično objavljajo različne sezname medvojnih žrtev in jih pogosto uvrščajo med posledice »slovanskega« barbarstva in sovraštva do Italijanov. Velikokrat žrtvam samo poitalijančijo njihova imena in priimke ter jih tako uvrstijo med »svoje« izgube.

Na Primorskem oz. v Julijski krajini se je revolucionarno nasilje razmahnilo po septembru 1943, po kapitulaciji Italije. Takrat se je še povečal komunistični pritisk znotraj partizanskega gibanja. Potrebno se je zavedati, da je imelo medvojno nasilje s strani jugoslovanskih oblasti posledice tudi kasneje. Predvsem je med prebivalstvom povzročilo strah in nezaupanje do oblasti ter pojav begunstva, ne le Italijanov, tudi Slovencev, predvsem iz Soške in Vipavske doline.

Ogromen propagandni učinek so imele predvsem t. i. istrske fojbe, kjer je prišlo tudi do pobojev civilnega prebivalstva. Številne umorjene so pometali v skalnata kraška brezna, fojbe.

Fašizem je dolga leta zatiral in preganjal primorske Slovence in istrske Hrvate in zdelo se je, da je tedaj prišel čas obračuna s fašistično usmerjenimi sodržavljani. Potrebno pa je dodati, da so sodelavci partizanskega gibanja fašistično nalepko prepogosto nalepili tudi tistim protifašistom in domoljubom, ki se niso strinjali z njihovim revolucionarnim projektom. Septembra in oktobra 1943 je bilo na območju Julijske krajine pobitih in vrženih v fojbe nekaj sto ljudi, po nekaterih ocenah od 500 do 700. Po drugih ocenah naj bi jeseni 1943 na Primorskem pripadniki partizanskega gibanja postrelili do 350 fašistov, kolaborantov (njihovih resničnih ali domnevnih sodelavcev) in drugih nasprotnikov.

Zgodovinarji so si danes bolj ali manj enotni, da so umori neposredno ob koncu druge svetovne vojne (maj–junij 1945) v Julijski krajini terjali okrog 1.500 življenj, od tega več kot 900 na Goriškem in več kot 600 na Tržaškem. V čas štiridesetdnevne jugoslovanske uprave Gorice segajo še danes ne popolnoma pojasnjene aretacije, ki so jih izvajali: lokalna Narodna zaščita, partizanske enote in jugoslovanska tajna politična policija OZNA. Veliko aretiranih se ni nikoli več vrnilo, končali so v različnih kraških breznih oz. fojbah, največ na Krasu in na Trnovski planoti oz. so jih ob umiku iz Trsta in Gorice sredi junija 1945 jugoslovanske enote odpeljale v taborišče Borovnico in zapore v notranjosti Slovenije. Nekateri so se pozneje vrnili na svoje domove, drugi so izginili za vedno.

Tovrstno nasilje je bilo po eni strani metodično in organizirano, po drugi strani pa spontano in nebrzdano ter hkrati odgovor na številna fašistična grozodejstva pred in med drugo svetovno vojno.

Šlo je za kaotično obdobje, kjer so se prevečkrat sprejemale nerazumljive in krivične odločitve, ki so prepogosto povzročile trpljenje in smrt nedolžnih ljudi. Prav tako ne smemo zanemariti tedanjega trenutka, ki je omogočal obračune in razčiščevanja osebnih zamer ter priložnost za materialno okoriščanje.

Obenem je potrebno poudariti, da se aretacije in umori niso dogajali na etnični ravni, ampak je bil odločilen ideološki, to je razredni pristop. Depeša, ohranjena v Arhivu Republike Slovenije, ki jo je 1. maja 1945 iz CK KPS prejel Boris Kraigher, od marca 1945 tudi politični sekretar oblastnega komiteja KPS, tajnik pokrajinskega odbora OF in podpredsednik Pokrajinskega narodnoosvobodilnega odbora za Slovensko Primorje, se je glasila: »Takoj čistiti, toda ne na nacionalni bazi, temveč na bazi fašizma.«

Zato v fojbah ne ležijo samo pobiti Italijani (in Furlani) ter nemški vojaki, ampak najdemo med njimi tudi žrtve slovenskega, hrvaškega in še kakšnega rodu, ki jih je nova revolucionarna oblast smatrala za svoje dejanske ali namišljene idejne oz. razredne nasprotnike. Med vsemi pa najdemo celo pet žrtev judovskega rodu iz Gorice.

Italijanski predsednik Sergio Mattarella se je letos oglasil iz svoje palače na Kvirinalu in ob dnevu spominjanja sicer govoril o komunističnem nasilju, še bolj pa se sprenevedal s trditvami o Italijanih, ki so bili pobiti, ker so bili Italijani. Zanikal pa je tudi povezavo fojb in maščevanja zaradi fašističnih zločinov.

Na prevzem oblasti se je Komunistična partija Jugoslavije/Slovenije pripravljala že med vojno, tudi s sestavljanjem seznamov svojih dejanskih in namišljenih nasprotnikov. Albert Svetina Erno (1915–2008) je bil primorski rojak in visok predstavnik OZNE, urejene po vzoru sovjetske NKVD. V svojih spominih (Od osvobodilnega boja do banditizma, Ljubljana 2004). Erno Svetina omenja partijsko kartoteko z 18.000 imeni, tudi na Primorskem, ki jim je OZNA namenila posebno pozornost. Ti seznami so nastajali od jeseni 1944 v centrali OZNE na Stražnem vrhu v Beli krajini, to je v bazi 24. Med priprave na konec vojne so spadala tudi navodila partizanskim enotam, dana tik pred zasedbo Trsta in Gorice, kako naj »čistijo« teren.

Tovrstni umori ideoloških nasprotnikov in tudi osebna obračunavanja so se v glavnem zaključili po 12. juniju 1945, ko so se morale jugoslovanske enote zavoljo ultimativnega anglo-ameriškega pritiska (ZDA so se tedaj povsem pridružile stališču Velike Britanije) umakniti po beograjskem dogovoru Morgan-Jovanović (9. junij 1945). Trst in Gorica sta prišla pod nadzorstvo zahodnih zaveznikov. Ob tem pa velja posebej opozoriti, da ni šlo le za politični pritisk, ampak za dejansko vojaško grožnjo, oborožen spopad se je zdel neizbežen, kakor je moč presoditi po doslej znanih pričevanjih in dokumentih.

ZDA in Velika Britanija sta namreč takrat politično vrednotili Jugoslavijo kot državo pod sovjetskim vplivom. Njuna politika je temeljila med drugim na domnevi, da bi Trst v jugoslovanskih rokah pomenil oporišče SZ na Sredozemlju, kar bi negativno vplivalo na njune interese v srednji Evropi in seveda še posebej v Italiji.

Anglo-ameriške enote so oblast v Trstu in Gorici z okolico prevzele v okviru cone A Zavezniške vojaške uprave Julijske krajine in tu ostale do uveljavitve pariške mirovne pogodbe sredi septembra 1947, v Trstu pa do uveljavitve londonskega memoranduma oktobra 1954. Raziskave nekaterih krajev pobojev oz. žrtev fojb so se sicer začele že v tem času.

Italijanske oblasti nikoli niso izpeljale očiščenja in temeljite obsodbe fašističnega režima! Za razliko od Nemčije, kjer je poveličevanje nacizma in nacistov kaznivo dejanje.

Obenem velja opozoriti na govore ter stališča nekaterih uradnih in neuradnih predstavnikov slovenske politike in raznih t. i. levih političnih organizacij, ki udrihajo po nacizmu in fašizmu, niti z besedico pa ne omenjajo komunističnega revolucionarnega nasilja in posledic.

2 KOMENTARJI

  1. “Slava mučencem iz fojb” je neofašistično sovražno geslo prenapetežev?
    Dokler mi sami s sabo ne opravimo s komunizmom bomo deležni takih gesel. Dokler je na Sabotinu napis “Naš Tito”, bodo gotovo takšna gesla. Šele potem, ko tega ne bo več, bomo lahko govorili o sovraštvu ali neofašizmu. Fašizma je v Italiji 10x manj kot je komunizma v Sloveniji.

  2. Tu se z Zdravkom povsem strinjam. Neokomunizem je v Sloveniji res 10 krat bolj ziv kot neofasizem v Italiji. Med drugim so neokomunisti vsi, ki zagovarjajo Madurov rezim in preprecujejo priznanje Guaidoja za zacasnega predsednika Venezuele.

    Ni moralne utemeljitve za relativiziranje komunisticnih zlocinov. Proti Slovencem ali proti Italijanom. Zlocini in teror fasistov ne opravicujejo komunisticnih.

    300 do 350 tisoc ljudi tudi ni zapustilo svojih stoletnih domov Istre, Kvarnerja in Dalmacije, his in palac iz cistega miru. Ali le zaradi poziva vlade de Gasperija. Odsli so, ker so bili pod komunisti mrcvarjeni in preganjani. Tudi po nacionalni osnovi.

    Ostali so brez doma in domacij. Slovenci bomo normalni, ko bomo prepoznali ezule ne kot sovraznike, ampak kot velike zrtve preteklosti.

    Ja, dobro bi bilo, ce bi se politiki, kot je bilo danes sporoceno ob bazoviski fojbi, recimo prav nekje pri Trstu, opravicili prizadetim. Slovenski politiki tistim, ki jih je prizadel komunizem in italijanski tistim, ki jih je prizadel fasizem. Zdravilno bi bilo taksno opravicilo z najvisjih drzavnih instanc. Zreli za tak korak pa verjetno se nismo.

Prijava

Za komentiranje se prijavite