Tekom dvodnevnega delovnega obiska pri mestni občini Nova Gorica v okviru projekta Restaura, ki ga koordiniram v sklopu Fakultete za poslovne vede pri Katoliškem inštitutu, je eden izmed udeležencev ob robu dogajanj navrgel zanimivo tezo: “Načrt za vzpostavitev katalonske neodvisne države je v interesu ruskega predsednika Putina, saj ruši temelje ustavne ureditve v EU in lahko sproži val dezintegracij v EU in s tem oslabi njeno moč.”
S tem je na pladnju ponudil idejo za tokratni komentar: težnje po neodvisnosti v Kataloniji v luči cikličnosti nastajanja in usihanja državnih tvorb.
Kolega ima prav, ko namiguje na to, da vsak poskus dezintegracije nekega političnega sistema ruši obstoječa razmerja in slabi obstoječ režim. Izvedba referenduma v avtonomni španski pokrajini Kataloniji je bila glede na odločitev španskih ustavnih sodnikov neustavna. Prizadevanja po samostojni in neodvisni Kataloniji pomenijo rušenje obstoječega ustavnega reda v Španiji. Zaradi tega mora zvezna oblast v Madridu skladno s pravno ureditvijo Španije uporabiti zakonite načine za zaščito državne ureditve. V nasprotnem primeru bo tudi dejanje zvezne oblasti nezakonito in bi pomenilo signal, da se v državi lahko kršijo vsi zakoni. Ne glede na empatije do posnetkov, ki smo jim bili priče ob izvajanju nezakonitega referenduma v Španiji, je treba imeti pred očmi, da je španska država enotno ozemlje in da bo to ozemlje zvezna oblast skušala povsem skladno z zakonodajo ubraniti pod enotno streho, tudi z uporabo sile.
Končni rezultat uporabe sile bo gotov poraz Kataloncev, ki bodo ob tem izgubili avtonomijo, ki jo imajo v okviru trenutne španske ureditve. Neodvisnost in nastanek nove države ni na pogajalski mizi, ker pomeni kršitev ustavnega reda Španije in prekoračitev pristojnosti katalonskih oblasti v okviru avtonomije s posledico rušenja državne ureditve. Za rušenje državne ureditve so tudi v Sloveniji predvidene visoke zaporne kazni. Se lahko Štajerci odcepimo od Slovenije? Kje so meje vzpostavljanja samostojnih političnih tvorb?
Slika bi bila drugačna, če bi se za samostojno državo izreklo 90% vseh Kataloncev na zakonito izpeljanem referendumu. Tako pa je bilo glasovanje nezakonito, za samostojno in neodvisno državo Katalonijo pa bi se naj izreklo okrog 36% vseh Kataloncev z volilno pravico. V Švici, ki je zgrajena na referendumih, bi takšen rezultat referenduma pomenil poraz pobudnikov, saj bi morali glede na švicarski sistem Katalonci za odcepitev prepričati večino ostalih Špancev, s katerimi tvorijo skupno državo. Tako pa so v svojih prizadevanjih v Španiji osamljeni in tudi znotraj Katalonije razdeljeni približno na pol. Število zagovornikov odcepitve od Španije je zadosti veliko, da lahko ti povzročijo kaos v Španiji, a premalo za legitimnost v očeh mednarodne skupnosti. Trenutne razmere so zelo napete, Kataloniji pa grozi odvzem avtonomije. Odgovor zvezne oblasti bo odvisen od tega, ali bo predsednik katalonskih oblasti Carles Pudgemont prešel od besed k dejanjem in razglasil neodvisnost od Španije ali ne.
Težnje v Kataloniji po odcepitvi od Španije je treba razumeti v širšem okvirju in v daljšem časovnem razmiku. Primerov dezintegracij smo imeli v zgodovini evropskega kontinenta že kar nekaj, tako da katalonske težnje po neodvisni in samostojni državi pomenijo zgolj manifestacijo trenda cikličnega pojavljanja teženj po nacionalnih državah, katerega začetki v Evropi segajo daleč nazaj, vsaj do znamenite dezintegracije rimskega imperija najprej na dva bloka, ki ji je sledila postopna dezintegracija obeh blokov na nacionalne države in nato ponovna integracija v naddržavno tvorbo Evropsko unijo.
Nujni pogoj za uresničitev samostojne države je zadostitev kriterijem državnosti. Država je zaokrožena politična tvorba, kjer veljajo neka enotna pravila. Država ni nujno nacionalno homogena in nacionalna pripadnost ni pogoj kriterij državnosti. Pojav teženj po samostojni in neodvisni državi je v današnjem času pogosto povezan z dojemanjem države kot nacionalno-homogene tvorbe. Takšna opredelitev je bila povod tudi za ustavno in pravno veljavno odcepitev Slovenije od Jugoslavije, saj je bila pravica narodov do samoodločbe zapisana v vrhovnih dokumentih komunistične Jugoslavije. Odcepitev Katalonije od Španije pa ni pravno veljavna. Možna načina za odcepitev Katalonije od Španije sta le dva: nasilni in miroljubni. V primeru enostranske razglasitve samostojnosti Katalonije, bi prišlo do resnega kršenja ustavnega reda Španije, kar bi privedlo do vojaškega posredovanja, ki bi preprečil odcepitev. Miroljubna pot zahteva skladnost z ustavnim okvirjem, torej bi morali Španci spremeniti ustavo in z njo postaviti okvir za možnost zakonite odcepitve avtonomnih pokrajin od Španije.
Morebitna eskalacija razmer v Španiji bi lahko sprožila val podobnih pobud drugod po Evropi, morebiten nastanek novih držav pa najbrž ne bi ogrozil razgradnje delovanja Evropske unije, saj bi nove države imele vse pogoje, da vstopijo v Evropsko unijo že z naslednjim dnem po vzpostavitvi državnosti. To vprašanje torej ni preveč relevantno.
