Neodvisnost Katalonije: ciklično pojavljanje teženj po državnosti

22
V Španiji je vedno bolj napeto zaradi spornega referenduma o neodvisnosti Katalonije. V Barceloni od torka potekajo demonstracije v znak podpore dvema katalonskima voditeljema, ki so jih aretirale španske oblasti. Grozi ukinitev obstoječe avtonomije Katalonije. (Foto: Tanjug/AP)

Tekom dvodnevnega delovnega obiska pri mestni občini Nova Gorica v okviru projekta Restaura, ki ga koordiniram v sklopu Fakultete za poslovne vede pri Katoliškem inštitutu, je eden izmed udeležencev ob robu dogajanj navrgel zanimivo tezo: “Načrt za vzpostavitev katalonske neodvisne države je v interesu ruskega predsednika Putina, saj ruši temelje ustavne ureditve v EU in lahko sproži val dezintegracij v EU in s tem oslabi njeno moč.

S tem je na pladnju ponudil idejo za tokratni komentar: težnje po neodvisnosti v Kataloniji v luči cikličnosti nastajanja in usihanja državnih tvorb.

Kolega ima prav, ko namiguje na to, da vsak poskus dezintegracije nekega političnega sistema ruši obstoječa razmerja in slabi obstoječ režim. Izvedba referenduma v avtonomni španski pokrajini Kataloniji je bila glede na odločitev španskih ustavnih sodnikov neustavna. Prizadevanja po samostojni in neodvisni Kataloniji pomenijo rušenje obstoječega ustavnega reda v Španiji. Zaradi tega mora zvezna oblast v Madridu skladno s pravno ureditvijo Španije uporabiti zakonite načine za zaščito državne ureditve. V nasprotnem primeru bo tudi dejanje zvezne oblasti nezakonito in bi pomenilo signal, da se v državi lahko kršijo vsi zakoni. Ne glede na empatije do posnetkov, ki smo jim bili priče ob izvajanju nezakonitega referenduma v Španiji, je treba imeti pred očmi, da je španska država enotno ozemlje in da bo to ozemlje zvezna oblast skušala povsem skladno z zakonodajo ubraniti pod enotno streho, tudi z uporabo sile.

Končni rezultat uporabe sile bo gotov poraz Kataloncev, ki bodo ob tem izgubili avtonomijo, ki jo imajo v okviru trenutne španske ureditve. Neodvisnost in nastanek nove države ni na pogajalski mizi, ker pomeni kršitev ustavnega reda Španije in prekoračitev pristojnosti katalonskih oblasti v okviru avtonomije s posledico rušenja državne ureditve. Za rušenje državne ureditve so tudi v Sloveniji predvidene visoke zaporne kazni. Se lahko Štajerci odcepimo od Slovenije? Kje so meje vzpostavljanja samostojnih političnih tvorb?

Slika bi bila drugačna, če bi se za samostojno državo izreklo 90% vseh Kataloncev na zakonito izpeljanem referendumu. Tako pa je bilo glasovanje nezakonito, za samostojno in neodvisno državo Katalonijo pa bi se naj izreklo okrog 36% vseh Kataloncev z volilno pravico. V Švici, ki je zgrajena na referendumih, bi takšen rezultat referenduma pomenil poraz pobudnikov, saj bi morali glede na švicarski sistem Katalonci za odcepitev prepričati večino ostalih Špancev, s katerimi tvorijo skupno državo. Tako pa so v svojih prizadevanjih v Španiji osamljeni in tudi znotraj Katalonije razdeljeni približno na pol. Število zagovornikov odcepitve od Španije je zadosti veliko, da lahko ti povzročijo kaos v Španiji, a premalo za legitimnost v očeh mednarodne skupnosti. Trenutne razmere so zelo napete, Kataloniji pa grozi odvzem avtonomije. Odgovor zvezne oblasti bo odvisen od tega, ali bo predsednik katalonskih oblasti Carles Pudgemont prešel od besed k dejanjem in razglasil neodvisnost od Španije ali ne.

Težnje v Kataloniji po odcepitvi od Španije je treba razumeti v širšem okvirju in v daljšem časovnem razmiku. Primerov dezintegracij smo imeli v zgodovini evropskega kontinenta že kar nekaj, tako da katalonske težnje po neodvisni in samostojni državi pomenijo zgolj manifestacijo trenda cikličnega pojavljanja teženj po nacionalnih državah, katerega začetki v Evropi segajo daleč nazaj, vsaj do znamenite dezintegracije rimskega imperija najprej na dva bloka, ki ji je sledila postopna dezintegracija obeh blokov na nacionalne države in nato ponovna integracija v naddržavno tvorbo Evropsko unijo.

Nujni pogoj za uresničitev samostojne države je zadostitev kriterijem državnosti. Država je zaokrožena politična tvorba, kjer veljajo neka enotna pravila. Država ni nujno nacionalno homogena in nacionalna pripadnost ni pogoj kriterij državnosti. Pojav teženj po samostojni in neodvisni državi je v današnjem času pogosto povezan z dojemanjem države kot nacionalno-homogene tvorbe. Takšna opredelitev je bila povod tudi za ustavno in pravno veljavno odcepitev Slovenije od Jugoslavije, saj je bila pravica narodov do samoodločbe zapisana v vrhovnih dokumentih komunistične Jugoslavije. Odcepitev Katalonije od Španije pa ni pravno veljavna. Možna načina za odcepitev Katalonije od Španije sta le dva: nasilni in miroljubni. V primeru enostranske razglasitve samostojnosti Katalonije, bi prišlo do resnega kršenja ustavnega reda Španije, kar bi privedlo do vojaškega posredovanja, ki bi preprečil odcepitev. Miroljubna pot zahteva skladnost z ustavnim okvirjem, torej bi morali Španci spremeniti ustavo in z njo postaviti okvir za možnost zakonite odcepitve avtonomnih pokrajin od Španije.

Morebitna eskalacija razmer v Španiji bi lahko sprožila val podobnih pobud drugod po Evropi, morebiten nastanek novih držav pa najbrž ne bi ogrozil razgradnje delovanja Evropske unije, saj bi nove države imele vse pogoje, da vstopijo v Evropsko unijo že z naslednjim dnem po vzpostavitvi državnosti. To vprašanje torej ni preveč relevantno.

22 KOMENTARJI

  1. Španija je tako velika država, da ni ogrožena, če se Katalonija osamosvoji.

    Majhnost omogoča večjo ustvarjalnost.

  2. V partijskih dokumentih je tudi zelo jasno pisalo, da je pravica slovenskega naroda do samoopredelitve konzumirana ob združitvi v Jugoslavijo.

    Tudi slovenska osamosvojitev ni bila pogodu Američanom. Obnašali smo se zelo sebično in vojno izvozili na celoten Balkan. Posledično smo še dolgo bili nezaželen sogovornik v mednarodni skupnosti.

    • Igor MB: “Tudi slovenska osamosvojitev ni bila pogodu Američanom. Obnašali smo se zelo sebično in vojno izvozili na celoten Balkan.”
      ==================================

      Drugi stavek bil lahko malo bolj točno preciziran:

      “Srbi smo se obnašali zelo sebično in vojno izvozili na celoten Balkan.”

  3. »Neodvisnost in nastanek nove države ni na pogajalski mizi, ker pomeni kršitev ustavnega reda Španije in prekoračitev pristojnosti katalonskih oblasti v okviru avtonomije s posledico rušenja državne ureditve.«

    Trditev, da naj bi šlo za kršitev ustavnega reda Španije, se redno pojavlja, tako v Kraljevini Španiji kot zunaj. Vendar trditev ne drži absolutno.

    Sestavni del španskega ustavnega reda je namreč nad-ustavna Listina Združenih narodov z dne 26. 6. 1945, h kateri je bila Španija sprejeta dne 14. 12. 1955 z Resolucijo 995 (X) Generalne skupščine na svoji 555 plenarnem srečanju, in sicer je bila sprejeta na podlagi predhodne španske Deklaracije o sprejemu obveznosti, vsebovanih v Listini Združenih narodov, ki jo je kot polno pooblaščen podpisal v Madridu 23. 9. 1955 Alberto Martin Artajo, minister za zunanje zadeve.

    Med obveznostmi Listine Združenih narodov je sestavni del španskega ustavnega reda meddrugim:
    – odločenost za enake pravice narodov velikih in majhnih (angl. zavezujoči izvirnik: »nations large and small«).
    – specifična nad-ustavna obveznost Španije v ta namen je mirno reševanje sporov (»pacific settlement of disputes«, poglavje VI. LUN).
    – ob slednjem je za položaj Katalonske, sedaj avtonomne znotraj-državne oziroma morebiti kasneje neodvisne-državne tvorbe nečlanice ZN, obveznost Španije, da prizna pravico Katalonije, ki ni članica LUN, da slednja naslovi spor v reševanje Generalni skupščini (smiselno po 2. odstavku 35. člena LUN.

  4. Pravica do samoodločbe v Kardeljevi ustavi je čista puhlica. Mrtvo črko na papirju skušate oživeti.
    Za našo Slovenijo ni pomenila nič. Razpad države je bil tisto kar je nam pripeljalo neodvisnost.
    Katalonci z napisi “svoboda” ne bodo prišli nikamor. Španija je več kot svobodna država.
    Zdi se da gre za novo prebujeni republikanizem, ki je Španijo že stal dolgoletne državljanske vojne. Sedaj pa ga obujajo na bolj politično korekten način, z nekakšnim demokratičnim referendumom. Nobene politične podpore nimajo v celi Evropi. Vendar jih nič ne ustavi. Kot naše vstajnike.

    • Seveda. Morda se mrtvosti črk iz Jugoslovanske ustave še ni takoj zavedal je lahko sprevidel takrat, ko se je začela osamosvojitvena vojna.

      Španska državljanska vojna je bila pravzaprav mala evropska državljanska vojna, kjer so se združili evropski fašizmi proti evropskim komunizmom. Dodatno je proti zaključku vojne potekala še vojna med komunisti samimi – med Trockisti in Stalinisti. Vsaj s komunistične/socialistične perspektive, špansko državljansko vojno povzema Orwellova Prašičja Farma. To tematiko sem imel pred časom priložnost poslušati na predavanju Thomasa Ricksa na tej povezavi: https://www.youtube.com/watch?v=JYUhs0bqD2A Z zgodovinske perspektive Putinovo vmešavanje ni povsem nestvarna možnost.

      Lepo bi bilo, če bi se Katalonci uspeli civilizirano osamosvojiti in vseeno ostati znotraj EU. Čehom in Slovakom je recimo tudi ratalo in jim danes nič ne manjka.

      • Ne bi Franca kaj dosti obtoževal fašizma. Preprečitev komunistične revolucije ni mala stvar. V tem ne vidim nobenega fašizma.

  5. Hegemoni, ki so največji sebičneži, niso za katalonsko in slovensko osamosvojitev.

    Hegemoni menijo, da imajo le oni pravico do narodne in ustvarjalne samobitnosti, kateri morajo biti podrejeni drugi narodi.

  6. Prav zaradi tega bi se morali na vseh področjih nasloniti na naravno pravo, pa bi zavladalo resnicoljubje, človekoljube in ljubezen.

    Že Sveti Tomaž Akvinski je to odločilno stvarstveno življenjsko vodilo nazorno utemeljil.

  7. Sveto pismo in nasploh Jezusov nauk učita stvarstveno, naravno pravo.

    Tisti, ki so proti resnicoljubju, pravičnosti, poštenju, odgovornosti, solidarnosti in nasploh ljubezni med ljudmi, pa so proti njemu!

  8. Kar poglejmo, koliko hegemonizma je še v Evropi!?

    Tudi kulturnega hegemonizma, ki je hujši kot v srednjem veku, kjer si slišal le občasno tujo besedo in glasbo.

    Danes pa ti tujo besedo in glasbo vsiljujejo na vsakem koraku in ti s tem dajo vedeti, da je tvoja kultura ničeva v primerjavi z njihovo.

    Zato v trgovinah in gostiščih in mnogih prireditvah ni niti kančka slovenske glasbe. In smo tujci v svojem domačem okolju.

    • Tega nam noben ne brani uredit. Krivdo za to lahko pripišem kvečjemu notranje političnim razmeram od osamosvojitve do danes. Če umetnost daješ v nič potem pač ostane le še uvožena kultura. Podobno kot na verskem področju, če daješ v nič Katolištvo in Ateizem pač bolj cvetijo new age religije, šlogarstvo in druge prakse.

  9. Tudi mnogi današnji veliki pravniki prisegajo na naravno pravo.

    Vendar je zaenkrat hudobec še močnejši.

  10. Sporazumna razdružitev držav prav nič ne slabi EU. Slabi jo nesporazumna razdružitev, ki povzroča nepotrebne notranje napetosti.

    Za morebitno nesporazumno razdružitev sta odgovorni obe strani. V primeru Katalonije je za to bolj odgovorna španska vlada, ki zavrača kakršenkoli dogovor o drugačni ureditvi države oz. zavrača mirno ureditev spora.

  11. “Načrt za vzpostavitev katalonske neodvisne države je v interesu ruskega predsednika Putina, saj ruši temelje ustavne ureditve v EU in lahko sproži val dezintegracij v EU in s tem oslabi njeno moč.”

    Blahhhhhh. Pravica naroda do samoodločbe ruši temeljne ustavne ureditve v EU. Slabi temelji.

  12. Strogo formalno ima avtor v tem članku prav. Ampak na podoben način bi lahko razmišlajli tudi Angleži pred kratkim in bi se z vsem mogočim borili proti Škotskemu referendumu. Odločili so se za drugačen pristop in vemo, kakšen je bil rezultat. Španska đoblast se je odločila drugače in vidimo, kakšen je rezultata.

    Prepričan sem, da je vedno v posameznih lokalnih skupnostih, narodnostih, manjšinah določeno število takih posameznikov, ki si želijo samostojnosti. Večinoma so prepričani, da bi jim bilo brez večine, ki jih zavira, bolje. Konec koncev je bilo podobno tudi v Sloveniji.

    Od odzivov večinskega dela in posledično razvoja dogovdkov po tem je odvisen razplet. Konec koncev smo se Slovenci nekaj let po odcepitvi od ene skupnosti narodov odločili za povezavo v drugo. Ker smo videli prednosti.

    Mpje mnenje je, da je sila za privezovanje manjšine k večini v veliki večini primerov napačen pristop. Ker so argumenti v prid skupnosti ob normalnem dialogu in morda kaki drugi ponudbi dobrobiti močnejši in bolj priljubljen argument.

    V Kataloniji so bile vse ankete pred tem kazanjem mišic zelo negotovi glede izida referenduma, pa čeprav se Španska oblast ni ravno trudila s poudarjanjem drugih plati, ki pa nedvomno obstajajo, pa verjetno bi se dalo še marsikaj ponuditi z malo dobre volje.

    Sedaj je vse skupaj zelo napeto, podpora Katalonski samostojnosti pa je v Kataloniji in tudi drugod precej višja, kot je bila pred tem veljavnem ali neveljavnem referendumom.

    Prepričan sem, da se da še vedno na razumen in miren način narediti marsikaj, je pa to po vsakem kazanju mišic z ene ali druge strani čedalje teže. Predvsem zato, ker se bojim, da se nobena od strani ni pripravljena res usesti in iskati drugačno pot, čeprav se je Katalonska stran temu vsaj navidez bolj približala.

  13. V državah,kjer se načrtno častijo,ohranjajo in celo obnavljajo relikti državljanskih vojn in revolucij-tako kot npr.vse”tekovine” po jugoslovansko-pravica do samoodločbe obstaja samo teoretično.Zato pa so vedno pod vprašajem tudi vse druge pravice in svoboda.

    • “Na srečanju sta se tudi strinjala, da mora biti cilj ukrepov “ponovna vzpostavitev normalnosti, pravne države in samouprave”.”
      =========================

      Ne more biti normalnosti niti samouprave, če ni dovoljen niti referendum!

Comments are closed.