Skupno razumevanje pojma ‘nenormalno veliko kilometrov’

Pred časom sta se name obrnila zakonca, poročena 26 let, ki se ne moreta dogovoriti glede uporabe avtomobila. Takole sta na kratko zapisala v e-pismo: “Kako bi vidva z ženo reševala problem uporabe skupnega avtomobila, če en od zakoncev – po mnenju drugega – prevozi nenormalno veliko kilometrov?”. Nisem mogel na dolgo pisati, pa sem jima poslal telefonsko številko in smo se raje “v živo” pogovorili. Kar na dolgo.

V vprašanju je že na prvi pogled skritih več tem in v resnici smo jih v pogovoru odkrili kar veliko. V tem članku opisujem le dve.

Skupnega ali vsak svojega?

Prva tema, ki se je odprla: imeti en skupni avto ali vsak svojega? Zakonca imata trenutno en avto.

Fino je, še posebej za zdravje družinskega proračuna na strani odhodkov, da imata zakonca, če se le da, en avto in se glede njegove uporabe dogovarjata. ‘Če se le da’ je seveda odvisen od mnogih življenjskih okoliščin: kje imata službo, v katerem življenjskem obdobju sta, koliko otrok je treba voziti na dejavnosti in kam, koliko prilagodljiva zakonca zmoreta biti (sva se sposobna recimo dogovoriti za skupni prevoz s sosedi?), koliko sta se pripravljena prilagajati drug drugemu, … pa tudi koliko jima pomeni – vsakemu posebej – status ‘imam svoj avto’.

Sam sem privrženec predočenja dejstev s pomočjo suhih evrskih številk. Izračunal sem stroške za ‘imeti svoj avto’. Za ilustrativni izračun* sem upošteval zelo preprost avto – Renault Clio 1.2 16v 54 (75) LIFE (to je osnovni model).

To, da ga imamo in da ga redno vzdržujemo v voznem stanju, zakonca stane 1.799 € na leto ali 150 € na mesec ali drugače povedano, če ima en od zakoncev 1000 € plače na mesec za lastništvo osnovnega modela “kliota” dela 1,8 meseca, 3,3 dni na mesec ali 6,5 ur na teden.

Pa dodajmo še kilometre! Če zakonca prevozita s “kliotom” 20.000 km na leto, potem se čas dela za vožnjo osnovnega modela “kliota” močno poveča: 3,1 meseca na leto, 5,7 dni na mesec, 10,5 ur na teden.

Številke so kar “brutalne”. Za dražje in močnejše avtomobile so številke še veliko hujše. Izračunajte si recimo za svoj primer.

Ko si predočimo številke, je seveda na vrsti precej težji del – pogovor med zakoncema in skupna odločitev o nakupu ali zavrnitvi nakupa dodatnega avtomobila.

Pretehtati je treba, koliko nama pomeni dodatni avto v primerjavi s tem koliko časa morava zanj delati.

Tu pridejo prav dobri odnosi med njima. To namreč, da sta se zakonca zmožna pogovoriti, in sicer tako, da se ne “stepeta”, ne “ranita”, da so zadovoljene njune fizične in čustvene potrebe in da prideta do najboljše skupne odločitve.

To ni samoumevno in nikakor ni lahko. Zelo pomaga, če smo še od prej vajeni upoštevati in udejanjati božji pogled na zakon: prizadevanje za gradnjo edinosti (“eno meso” – prim. 1 Mz 2, 24). Potem ni pričakovati težav na tem povsem posvetnem področju financ in materialnega.

Koliko je nenormalno veliko kilometrov?

Težko je od daleč in kar tako po domače in po telefonu določiti kaj je ‘nenormalno veliko kilometrov’. Odvisno je seveda od tega za kaj so ti kilometri “porabljeni”. Meni se to, da se peljem recimo v Bovec 150 km daleč (skupaj 300 km), skočim na Rombon ne zdi nenormalno, ženi pa verjetno se 🙂

Če se recimo žena strinja, da so dejavnosti za katere mož uporablja avto in z njim “dela kilometre”, dobre in boguvšečne (prim. Rim 12,2), potem ne bi smelo biti težav z ‘nenormalno porabo kilometrov’. V bistvu so tako vsi kilometri dobro porabljeni in normalni.

V telefonskem pogovoru z zakoncema iz uvoda, smo torej spet prišli do te težke in zelo pomembne teme – gradnje edinosti med zakoncema (svetopisemsko “enega mesa”).

Težava je seveda v tem, da mora do strinjanja dveh ljudi z različnimi pogledi, priti. To pa se lahko zgodi le v procesu spoštljivega pogovora (ob pravem času, s pravim tonom, na pravo temo, v “varnem prostoru”), ki ga je treba začeti in – sem predlagal – mesečno izvajati.

Konkretno

Zakoncema sem predlagal, da si kilometre en mesec samo vestno zapisujeta (število, kdo in za kaj so bili porabljeni). Potem pa jih v spoštljivem pogovoru ovrednotita, tako, da prideta do skupnega razumevanja, katere dejavnosti moža ali žene se jima – obema! – zdijo dobre in boguvšečne.

Še enkrat: pogovor naj poteka spoštljivo, kar pogosto ni lahko in zahteva – kot pravi Pavel v Rim 12,2 – obnovo našega uma. Kristjani pa še pred vsakim takim pogovorom s sozakoncem zmolimo. Preventivno.

Po pogovoru se pa zahvalimo. Pa četudi gre samo za pogovor o “kilometrih”.

*Ponekje sem v izračun vzel približke.

Foto: www.renault.si