Skupno razumevanje pojma ‘nenormalno veliko kilometrov’

16
976

Pred časom sta se name obrnila zakonca, poročena 26 let, ki se ne moreta dogovoriti glede uporabe avtomobila. Takole sta na kratko zapisala v e-pismo: “Kako bi vidva z ženo reševala problem uporabe skupnega avtomobila, če en od zakoncev – po mnenju drugega – prevozi nenormalno veliko kilometrov?”. Nisem mogel na dolgo pisati, pa sem jima poslal telefonsko številko in smo se raje “v živo” pogovorili. Kar na dolgo.

V vprašanju je že na prvi pogled skritih več tem in v resnici smo jih v pogovoru odkrili kar veliko. V tem članku opisujem le dve.

Skupnega ali vsak svojega?

Prva tema, ki se je odprla: imeti en skupni avto ali vsak svojega? Zakonca imata trenutno en avto.

Fino je, še posebej za zdravje družinskega proračuna na strani odhodkov, da imata zakonca, če se le da, en avto in se glede njegove uporabe dogovarjata. ‘Če se le da’ je seveda odvisen od mnogih življenjskih okoliščin: kje imata službo, v katerem življenjskem obdobju sta, koliko otrok je treba voziti na dejavnosti in kam, koliko prilagodljiva zakonca zmoreta biti (sva se sposobna recimo dogovoriti za skupni prevoz s sosedi?), koliko sta se pripravljena prilagajati drug drugemu, … pa tudi koliko jima pomeni – vsakemu posebej – status ‘imam svoj avto’.

Sam sem privrženec predočenja dejstev s pomočjo suhih evrskih številk. Izračunal sem stroške za ‘imeti svoj avto’. Za ilustrativni izračun* sem upošteval zelo preprost avto – Renault Clio 1.2 16v 54 (75) LIFE (to je osnovni model).

To, da ga imamo in da ga redno vzdržujemo v voznem stanju, zakonca stane 1.799 € na leto ali 150 € na mesec ali drugače povedano, če ima en od zakoncev 1000 € plače na mesec za lastništvo osnovnega modela “kliota” dela 1,8 meseca, 3,3 dni na mesec ali 6,5 ur na teden.

Pa dodajmo še kilometre! Če zakonca prevozita s “kliotom” 20.000 km na leto, potem se čas dela za vožnjo osnovnega modela “kliota” močno poveča: 3,1 meseca na leto, 5,7 dni na mesec, 10,5 ur na teden.

Številke so kar “brutalne”. Za dražje in močnejše avtomobile so številke še veliko hujše. Izračunajte si recimo za svoj primer.

Ko si predočimo številke, je seveda na vrsti precej težji del – pogovor med zakoncema in skupna odločitev o nakupu ali zavrnitvi nakupa dodatnega avtomobila.

Pretehtati je treba, koliko nama pomeni dodatni avto v primerjavi s tem koliko časa morava zanj delati.

Tu pridejo prav dobri odnosi med njima. To namreč, da sta se zakonca zmožna pogovoriti, in sicer tako, da se ne “stepeta”, ne “ranita”, da so zadovoljene njune fizične in čustvene potrebe in da prideta do najboljše skupne odločitve.

To ni samoumevno in nikakor ni lahko. Zelo pomaga, če smo še od prej vajeni upoštevati in udejanjati božji pogled na zakon: prizadevanje za gradnjo edinosti (“eno meso” – prim. 1 Mz 2, 24). Potem ni pričakovati težav na tem povsem posvetnem področju financ in materialnega.

Koliko je nenormalno veliko kilometrov?

Težko je od daleč in kar tako po domače in po telefonu določiti kaj je ‘nenormalno veliko kilometrov’. Odvisno je seveda od tega za kaj so ti kilometri “porabljeni”. Meni se to, da se peljem recimo v Bovec 150 km daleč (skupaj 300 km), skočim na Rombon ne zdi nenormalno, ženi pa verjetno se 🙂

Če se recimo žena strinja, da so dejavnosti za katere mož uporablja avto in z njim “dela kilometre”, dobre in boguvšečne (prim. Rim 12,2), potem ne bi smelo biti težav z ‘nenormalno porabo kilometrov’. V bistvu so tako vsi kilometri dobro porabljeni in normalni.

V telefonskem pogovoru z zakoncema iz uvoda, smo torej spet prišli do te težke in zelo pomembne teme – gradnje edinosti med zakoncema (svetopisemsko “enega mesa”).

Težava je seveda v tem, da mora do strinjanja dveh ljudi z različnimi pogledi, priti. To pa se lahko zgodi le v procesu spoštljivega pogovora (ob pravem času, s pravim tonom, na pravo temo, v “varnem prostoru”), ki ga je treba začeti in – sem predlagal – mesečno izvajati.

Konkretno

Zakoncema sem predlagal, da si kilometre en mesec samo vestno zapisujeta (število, kdo in za kaj so bili porabljeni). Potem pa jih v spoštljivem pogovoru ovrednotita, tako, da prideta do skupnega razumevanja, katere dejavnosti moža ali žene se jima – obema! – zdijo dobre in boguvšečne.

Še enkrat: pogovor naj poteka spoštljivo, kar pogosto ni lahko in zahteva – kot pravi Pavel v Rim 12,2 – obnovo našega uma. Kristjani pa še pred vsakim takim pogovorom s sozakoncem zmolimo. Preventivno.

Po pogovoru se pa zahvalimo. Pa četudi gre samo za pogovor o “kilometrih”.

*Ponekje sem v izračun vzel približke.

Foto: www.renault.si

16 KOMENTARJI

  1. Hehe. Sam bom seveda prispeval popolnoma ortogonalen pogled. Če sta zakonca Ljubljančana, se jim nikakor ne splača kupiti še en avto. Naj raje najemata električnega. Zelo so udobni, tako naj ga za nagrado vozi tisti, ki naredi manj kilometrov. Seveda le, ko družinskega avtomobila ni doma. Ker mejni stroški za uporabo avta, ki ga že imaš, so bistveno manjši od stroškov najema.

    • @Igor MB: Nisem še preverjal stroškov najema avtomobila. Bi bilo zanimivo. Sam se po Ljubljani vozim s kolesom, sinovi in kdaj tudi žena pa z Bicikelj.
      Namen članka je bil bolj v smeri:
      1. ozaveščanja kako brutalno drago je lastništvo avtomobila, česar se ljudje (kot vidim na seminarju Najin odnos do denarja) sploh ne zavedajo in
      2. pomena dobrega pogovora med možem in ženo glede gradnje edinosti na področju financ in materialnega (kar je še posebej težko, če ni dobrega odnosa in zakonca med seboj tekmujeta).

      Vse dobro.

    • Eh, avtomobili so nenormalno poceni v primerjavi s stroški slabih (šibkih) zvez, tako da se s Teboj popolnoma strinjam o pomenu gradnje dobrih odnosov. Menim, da razumem tudi verski jezik “gradnja edinosti” in se z vami strinjam tudi na tem področju.

      • @IgorMB: Ne gre za verski jezik. Gre preprosto za to, da si zakonca prizadevata za edinost: do vzgoje otrok, v spolnosti, v odnosu do staršev, do denarja, … do vsega. Gre za prizadevanje in ni nikoli doseženo do konca.

      • Žal mi je, da sva prešaltala na tako uradno naslavljanje @Igor. Morda bolje da nazaj preklopim na vikanje. Priznam, da sem prvi bil osupel jaz, ko ste se vključili v politično agitiranje. Vsi navijamo za Slovenijo, velika večina nas ceni tako trdne zakone kot sposobnost varčevati (tudi uhrnost). A dejstvo, da je pravica do splava zapisana v ustavo, pomeni, da nas večina ne sprejema pritiskov na to temo.
        Še najmanj na ženske v porodnišnici, ki se odpravljajo na splav. V 21. stoletju je po splavu treba narediti DNK analizo ploda. In ugotoviti, kdo je oče. Nesojena mati je že dovolj kaznovana s posegom v svoje telo. Zato v Sloveniji za nenačrtovano nosečnost in neodgovorno spolnost manj navijajo mlade ženske od mladih moških. Če hočemo učinkoviti zmanjšati število splavov, je torej treba kaznovati nesojene očete. Za Slovenijo bi ustrezen znesek bil 2000 evrov. Če si je nesrečnik želel otroka in mu je hudo, kako ga je kaznovala partnerka, mu bo teh 2000 evrov še najmanj žal, saj otroka ne potrebuje niti denarja. Ostale pa bo udarilo po žepu ravno dovolj, da bodo še med svojo pijansko druščino malo razširili, “kako težki časi so nastopili”.

        • Igor, nisi me prav razumel. Ne razumem nič. Kje je moje politično agitiranje? In ni fino, da si prešel na vikanje.

          Tole ni dejstvo: “A dejstvo, da je pravica do splava zapisana v ustavo.” Takole piše: “Odločanje o rojstvih svojih otrok je svobodno. Država zagotavlja možnosti za uresničevanje te svoboščine in ustvarja razmere, ki omogočajo staršem, da se odločajo za rojstva svojih otrok.” Odločanje o rojstvih je svobodno, ne o splavih.

          Tudi tole se mi ne zdi dejstvo: ” …da nas večina ne sprejema pritiskov na to temo.” Bi bilo treba prešteti, da bi bilo dejstvo.

      • A v konkretnem primeru “verski jezik” ni bila kritika z moje strani. Samo sem hotel povedati, da recimo v Mladini ta isti pojem ne bi bil opisan tako.
        A, da ne bo neprijetne pomote, še enkrat podpisujem, da se trudite za zelo častivreden namen.

      • Uh, typo. Saj BREZ otroka seveda ne potrebuje niti denarja.
        Kot v znani srbski pesmi iz prve svetovne vojne: “kad nemam sina, šta će mi noga”.

      • Stavim, da bi uzakonitev mojega predloga skoraj čez noč prepolovila število splavov. Prepovedi po drugi strani nimajo niti malo podobnega učinka. Poveča se le število ilegalnih splavov, pri katerih se zaradi nestrokovnosti lahko zgodi celo, da ženska umre.

  2. A vseeno glede avta. Sodobnemu marketingu je uspelo Coca Colo prodati ljudem kot zadovoljitev potrebe po svobodi in McDonald’s potrebe po pripadnosti družini. Podobno nam lepotice v bikinkah podtikajo avte kot falusne simbole spolne moči. Tako, zlasti moški, čutijo/čutimo potrebo imeti lastniški besno drag avto. Tako vztrajamo pri bencinskih motorjih, čeprav so že passe. Sedaj se po mestu že bolj splačajo električni. Le da je pri električnih začetna investicija zelo visoka, tako da jih je bolj smiselno deliti. A tu butnemo v zadrego marketinga, kako nam naj takšno storitev proda. Če je avtomobil simbol spolne moči, ga monogamnim avtomatično težko pade deliti. Nam bodo za potrebe marketinga električnih avtomobilov zdaj začeli na oglasih prodajati poligamijo?!? 🙁

  3. A če komu uspe razrešiti zadrego marketinga (ki nam, priznajmo, dirigira, kaj “potrebujemo”) in se osredotočimo na tehnično plat, bi res priporočil električne avtomobile, ker imajo pri majhnih hitrostih bistveno boljše vozne lastnosti. Priznam, da sam rad provociram in na štiripasovnici na rdeči luči ustavim ob bok kakšnemu besno dragemu avtu. Nato ob zeleni luči izklopim gumbek “eco” in pohodim gas. Moj Smartek je še skozi križišče, preden tisti bencinski kljub komaj spelje. Pustim ga za 50 metrov za seboj. In nato vozim dalje po predpisih. Toliko da spodbudim ljudi, da začnejo razmišljati na kakšen kljub razmetavajo svoj denar in moj zrak.

  4. Aha, cene v Ljubljani (in Mariboru). Smart dvosed stane 20 centov na kilometer, najdražji BMW i3 pa 30 centov za kilometer. Da bi spodbudili deljenje (torej hitro vračanje, podobno kot v sistemu BicikeLJ) se dodatno zasoli še ura izposoje. Pri Smartu je to 3 evre na uro (oz. 5 centov na minuto) oziroma petkrat manj “v nočnih urah” od 18h do 8h naslednji dan. Pri najdražjem BMW i3 so te številke spet natanko dvakrat višje. A najbrž Ti bo najbolj simpatičen Renault ZOE. Strošek tega je točno na polovici med obema zgoraj omenjenima. Le da ima po mestu bistveno boljše vozne lastnosti od Clia. Pa še “zelena” parkirna mesta so zastonj. In “gorivo” seveda tudi.

  5. Skratka ta gospod je nasedel marketingu. Njegove dejanske potrebe po “imeti avto tudi sredi noči pri hiši” so dejansko bistveno manjše od tistih, ki mu jih je avtomobilski marketing spretno prodal.
    Prijazen pozdrav,
    igor đukanović

  6. Še malo matematike za primer najema Smarta:
    -če vozimo v povprečju 60 km/h, je cena na km 0,25 eur in v primeru 5000 prevoženih km na leto (ca 14 km/dan) to znese 1250 eur/leto (10 let = 12.500 eur)
    -če vozimo v povprečju 60 km/h, je cena na km 0,25 eur in v primeru 10000 prevoženih km na leto (ca 28 km/dan) to znese 2500 eur/leto (10 let = 25000 eur)

    Najem se seveda splača le v primeru krajših relacij. Ne smemo pa pozabiti, da se kot drugi avto vsekakor ne splača kupovati novega oz. se novega zvozi do konca (vsaj 14 in več let).
    Z električnimi avtomobili je pa tako, da se jih najbolj splača kupovati, če se dela dolge relacije, za kratke vsekakor ne. Veliko vprašanje je tudi cena polnjenja v prihodnosti.
    Poleg tega se že razvijajo novi bencinski motorji (npr.: Mazda Skyactive X), ki bo imel enak odtis CO2 kot električni avtomobili, ob enem pa ponuja veliko večjo fleksibilnost vozila.

    • @marko: Odlično, odlično! Super, da ste izračunali. Sam vedno računam – vse živo. Tako se potem da racionalno odločati. Hvala. Mnogim ste pomagali.

      Vse dobro.

    • Uh, jaz sem matematik, a ne računam natančno, ampak si samo ocenim čez palec. Najem se številnim splača namesto drugega avta. A še najbolj se splača eko frikom, kot sem sam, ki radi kolesarimo v službo in po nakupih, ki se nam ni zoprno voziti z mestnim avtobusom in kdaj pa kdaj tudi na vlak. A občasno vseeno potrebujemo avto, da si domov pripeljemo recimo 4 bokse pomaranč ali tri velike lubenice. In je zoprno biti odvisen, ali bodo prijatelji z avtom imeli čas.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite