Nenavadnost sindikalnih demonstracij

2

Kongresni trg v Ljubljani in širna Slovenija je končno dočakala napovedane množične demonstracije zoper način vladnega reševanja krize. Dogodek so organizirale tri sindikalne centrale, upokojenci in študenti. Želeli so predvsem opozoriti na ukinjanje socialne države.

Predzgodovinska filozofija sindikalnega „Kim Jong Ila“

Protestniki so najbolj zaskrbljeni nad varčevalno naravnanima proračunoma za prihodnje dve leti. Menijo namreč, da rezi krize ne bodo rešili, da jo bodo še poglobili, gospodarstva pa ne bodo zagnali. Zato od vlade zahtevajo, naj ne ruši socialne države in naj ne razdvaja ljudi. Predsednik sindikata Neodvisnost Drago Lomber je v govoru poudaril, da „ne dovolijo, da jemljejo dostojanstvo, da jemljejo nam, ki krize nismo povzročili. Ne dovolimo, da zmanjšujejo naše pravice, ne dovolimo, da postanemo država revnih.“ Zbrane je pozval, naj na vlado ne naslavljajo več prošenj, ampak zahteve. Te pa so po besedah predsednika Zveze svobodnih sindikatov Dušana Semoliča, okrepitev javnega šolstva in javnega zdravstva. Po njegovem mnenju zdravje in znanje ne bi smela biti privilegij nekaterih, ampak privilegij vseh v državi. Semoličeva socialistična gospodarska in družbena filozofija ni presenetljiva, saj je bil v preteklem režimu vidni funkcionar komunistične partije, svoje, v razvitem demokratičnem svetu, že zdavnaj propadle ideje pa še vedno širi preko svojega sindikalnega orodja. Očitno bi morali sindikalnega „Kim Jong Ila“ ponovno poslati vsaj k srednješolskemu pouku ekonomije. Tam bi se naučil, da krepitev javnega šolstva in zdravstva prispevata zgolj k stagnaciji stanja in ohranjanju monopola, zaradi česar omenjene storitve zaradi pomanjkanja konkurence ne pridobivajo na kakovosti. Naučil bi se tudi, da je več zasebnih šol in zdravstvenih storitev nuja. S tem namreč privabljamo investitorje in konkurenco, ki sta, to si lahko preberemo v vsakem srednješolskem učbeniku ekonomije, temelj vsakega gospodarskega in družbenega napredka.

Demonstracije, ki ne rešujejo ničesar

Vlada je do demonstracij zavzela modro stališče. Logično je, da jih ni podprla, je pa minister za delo Andrej Vizjak dejal, da te same po sebi ne rešujejo ničesar, da pa jih bodo na vladi vzeli kot opozorilo sindikatov. Ob tem je seveda spomnil to, kar vemo že dolgo časa, da je namreč potrebno najprej sanirati bančni sistem, da bo ta ponovno začel financirati gospodarstvo. Opozoril je tudi, da so zdaj nekatere rešitve na tem področju blokirane, kar preprečuje napredek države.  Če se bo to nadaljevalo, bodo te rešitve ponovno na mizi, le da bodo bolj boleče. Da do tega ne pride, je potreben nadaljnji dialog s socialnimi partnerji. Da vlada državo z ukrepi rešuje, ne uničuje, so sporočili tudi iz Zveze sindikatov upokojencev. Njihov predsednik Slavko Kmetič je opozoril, da sindikati v Sloveniji ne opravljajo svojega dela tam, ki bi ga morali, in da so preveč aktivni tam, kjer ne bi bilo potrebno. Po njegovem so bile demonstracije  nepotrebne in so povzročile kvečjemu zmedo.

Ukom Štruklja in Semoliča postavil na laž

Da navedbe sindikalnih voditeljev, Branimirja Štruklja in Semoliča, da se z varčevalnimi ukrepi ukinja socialna država, ne držijo, je potrdil tudi Urad vlade za komuniciranje. Ta je namreč sporočil, da so proračunska sredstva za zagotavljanje socialne države zadnje desetletje naraščala. Po besedah omenjenega urada je zagotavljanje ustreznih ravni socialne države ena od ključnih prednostnih nalog te vlade, kar izhaja tudi iz predloga proračuna za prihodnje leto. Tako bodo prispevki za brezposelne ob slabi desetini višji brezposelnosti v letu 2013 znašali 2,5-krat več oziroma za 143 odstotkov več, kot so znašali leta 2002. Sredstva za socialno varnost so se v zadnjem desetletju podvojila in znašajo skoraj 300 milijonov evrov, za 55 odstotkov pa bodo višja tudi sredstva za izvajanje družinske politike. Da bi ta trend lahko zasledovali tudi v prihodnje, je po njihovem treba sprejeti nujne reforme. Le z njihovo pravočasno uveljavitvijo bo namreč mogoče spodbuditi gospodarski razvoj ter posledično rast zaposlenosti in zaustaviti trend padanja pokojnin ter mladim omogočiti nova ter varnejša delovna mesta.

V vsej sindikalni gonji proti vladni varčevalni politiki pa smo priča tudi nenavadni  situaciji. Sindikati namreč po eni strani pozivajo k zagonu gospodarstva in investicijam. Po drugi strani pa zaganjajo vik in krik, ko je govora o varčevalnih ukrepih, ki so nujni. Zakaj taka situacija? Pod nobenim pogojem si namreč ne predstavljam, kako ohranjati socialno državo – ta nas vsako leto enormno stane – ob tem pa v pričujoči krizi pospeševati trošenje denarja. Pod nobenim pogojem si tudi ne predstavljam, kako lahko nekdo vlaga v investicije, če je potrošnja prevelika in zaradi tega ni denarja.

Foto: Aleš Čerin

2 KOMENTARJI

  1. 15.11.2012 00:01 / Finance 219/2012
    Stanislav Kovač
    Stanislav Kovač

    O sobotni splošni stavki

    Prvi sindikalist v državi Dušan Semolič je za soboto napovedal množične demonstracije z alarmantnimi besedami, da živimo v katastrofalnih ekonomskih in socialnih razmerah, v državi pa razsajata vse večja neenakost in revščina.

    Ker je z isto razlago Semolič organiziral splošno stavko že pred petimi leti, novembra 2007, ko smo bili na vrhuncu konjunkture in daleč od ekonomske katastrofe, se postavlja vprašanje, kaj je resnični motiv Semoličeve stavke.

    Kaj je hotel Semolič novembra 2007?

    Preberite tudi:

    Public enemy: Semoličeva predvolilna demagogija

    Natanko pred petimi leti, 6. novembra 2007, sem v Financah objavil kolumno Semoličeva predvolilna demagogija (212/2007), ki sem jo začel s stavkom: »V zadnjih tednih smo priča medijski ofenzivi prvega slovenskega sindikalista Semoliča, ki pred napovedano delavsko stavko širni Sloveniji alarmantno sporoča, da se naša država vse bolj pogreza v kataklizmične ekonomske razmere.«

    Ker Semolič danes demagoško ščuva javnost s povsem isto retoriko, si bom postavil enaka vprašanja kot v kolumni pred petimi leti: »Kakšna je dejanska ekonomska podoba Slovenije? In drugič: kakšen je resnični motiv najnovejšega Semoličevega stavkovnega vala, vendar o njem javnost ni obveščena?«

    Kakšne so v resnici slovenske plače

    Preverimo resničnost Semoličeve trditve, da so v Sloveniji katastrofalne ekonomske in socialne razmere, ki se za delavce najbolj zrcalijo v višini plač. Podatki iz grafa o primerjavi višine stroškov dela relativno glede na gospodarsko razvitost (merjeno z BDP na zaposlenega) kažejo, da ima Slovenija najvišje stroške dela glede na produktivnost med državami evrskega območja: pri nas gre za stroške dela kar 74 odstotkov BDP na zaposlenega, medtem ko je povprečje držav evrskega območja precej nižje, le 64,4 odstotka BDP na zaposlenega (glej graf Stroški dela na evrskem območju).

    Ob navedenih podatkih bo Semolič takoj protestiral, da stroški dela ob neto plačah vključujejo še davke in socialne prispevke in da so pri nas neto plače precej nižje. Zato preverimo, kakšne so v resnici naše neto plače glede na gospodarsko razvitost Slovenije.

    Slovenija ima rekordno visoke neto plače

    OECD je letos izdal raziskavo z naslovom Taxing Wages 2011, kjer analiza višino davčnega primeža (tax wedge), ki pomeni odstotni delež vseh davkov in socialnih prispevkov v stroških dela za različne višine plač, in sicer v višini 67, 100, 133 in 167 odstotkov povprečne bruto plače. Razlika med celotnimi stroški dela (bruto bruto plača) in davčnim primežem je neto plača, ki jo dobi delavec v žep.

    Podatki iz grafa o višini davčnega primeža za Slovenijo in povprečje držav evrskega območja sporočajo, da je slovenski davčni primež približno enak povprečju evrskega območja pri vseh višinah plač, kar je pozitivna posledica davčne reforme iz obdobja prve Janševe vlade. To hkrati pomeni, da slovenskim delavcem po obdavčitvi ostane podoben odstotni delež neto plače v stroških dela kot v povprečju evrskega območja, in to pri vseh višinah plač (glej graf Davčni primež na evrskem območju).

    Foto: Redakcija Financ

    Ker ima Slovenija v primerjavi s povprečjem evrskega območja ob podobni relativni višini neto plače v stroških dela hkrati precej večji relativni delež stroškov dela v BDP (pri Sloveniji je ta delež kar 74 odstotkov, povprečje evrskega območja pa le 64,4 odstotka), je vsakomur jasno kot beli dan, da imamo v Sloveniji v resnici rekordno visoke neto plače glede na našo gospodarsko razvitost.

    Če bo Semolič 7. decembra potrjen za predsednika ZSSS, bo postal slovenski »sindikalni Kim Il Sung«.

    Slovenija ima največji dohodkovni egalitarizem

    Potem ko smo razkrili Semoličevo zavajanje o plačni mizeriji v Sloveniji, bo ta sindikalist seveda takoj vrnil udarec z znano sindikalno lajno, da so v naši državi neto plače neenakomerno porazdeljene v korist ozkega menedžerskega sloja, preostalim delavcem pa ostanejo le drobtinice. Zato je treba preveriti tudi to Semoličevo trditev.

    V ekonomiji se koncentracija dohodka oziroma enakomernost porazdelitve dohodka meri s tako imenovanim Ginijevim količnikom, ki se razteza od nič do ena: nižji Ginijev količnik pomeni večjo dohodkovno enakost v družbi, in nasprotno. Neto plače imajo največji vpliv na višino Ginijevega količnika, saj neto plače pomenijo največji delež v vseh dohodkih prebivalstva.

    Podatki iz grafa o višini Ginijevega količnika na evrskem območju kažejo, da je imela Slovenija leta 2011 najnižji Ginijev količnik v višini 0,24, povprečje evrskega območja pa je precej višje z 0,31. To pomeni, da smo dohodkovno najbolj egalitarna družba in da ni resnična Semoličeva trditev, da v državi razsaja vse večja neenakost (graf Dohodkovna neenakost na evrskem območju).

    Slovenija je med najmanj revnimi državami

    Po razkritju še ene Semoličeve neresnice o dohodkovni neenakosti, bo ta sindikalni demagog iz rokava potegnil še zadnje orožje, s katerim bo mahal na sobotnih demonstracijah, to je revščina. Ker vas levičarski mediji, od Dnevnika, Dela, Večera do RTV Slovenija in POP tv, ki pokrivajo več kot 90 odstotkov slovenskega medijskega prostora, dnevno bombardirajo s srce trgajočimi zgodbami o baje grozljivi revščini v Sloveniji, je treba preveriti še resničnost teh trditev.

    Podatki iz grafa o dohodkovni revščini v državah evrskega območja kažejo, da je v Sloveniji tveganju revščine izpostavljeno le 13,6 odstotka vseh gospodinjstev, s čimer se naša država uvršča med države z najnižjo stopnjo revščine, saj imajo nižjo stopnjo revščine le še na Nizozemskem, Slovaškem in Avstriji (glej graf Revščina na evrskem območju).

    Iz omenjenih mednarodnih primerjav je jasno, da vam zgoraj našteti levičarski mediji skupaj s Semoličem vsak dan debelo lažejo o katastrofalnih plačnih in socialnih razmerah v državi in z ustvarjanjem izrednih razmer širijo strah, negotovost in nezaupanje med prebivalstvom, kar vpliva na manjšo zasebno porabo, s tem pa na slabše razmere v gospodarstvu, ki se utaplja v recesiji.

    Kaj hoče v resnici Semolič s stavko?

    Analiza ekonomskih in socialnih razmer razkriva, da Semolič ne govori resnice, ko trdi, da so v državi katastrofalne razmere z veliko neenakostjo in revščino. Zakaj torej Semolič po več letih znova organizira splošno stavko, pa tega javno ne pove?

    Zamolčani motiv Semoličeve stavke je povezan z njegovo samopromocijo, saj ima 7. decembra volilni kongres ZSSS, kjer se bo po poročanju medijev znova potegoval za predsednika za petletno obdobje 2012-2017. Če bo ta nekdaj vplivni partijski politik znova potrjen za predsednika ZSSS, bo na vrhu politično najvplivnejšega sindikata neprekinjeno od padca komunizma – pozor (!) – že 26 let in bo postal nekakšen slovenski »sindikalni Kim Il Sung«.

    Ko je Semolič pred petimi leti, novembra 2007, na vrhuncu konjunkture organiziral splošno stavko s sloganom »vsega smo siti, samo kruha ne« in s predsednikom Türkom z dvignjenimi rokami korakal gor in dol po Ljubljani, sem ga opisal kot demagoga, saj je tudi tedaj stavko zlorabil za osebne predvolilne namene, da se je tik pred kongresom ZSSS prikupil svoji sindikalni volilni bazi.

    Semolič dobro poskrbi zase

    Semolič je z zlorabo referenduma zrušil Pahorjevo pokojninsko reformo z demagoškim sloganom, da pomeni dvig upokojitvene starosti pot v revščino. Semolič zase ne uporablja istih meril: danes je star 65 let in niti ne pomisli, da bi se upokojil, ampak s kandidaturo za vnovičnega predsednika ZSSS sporoča, da želi delati vsaj do svojega 70. leta. Vprašajte se, zakaj Semolič pri pokojninski reformi eno govori in drugo dela.

    Odgovor je več kot na dlani: Semolič se dobro zaveda, da je ravno daljša delovna aktivnost v starost najučinkovitejše orožje proti revščini, saj se z upokojitvijo vsakemu čez noč močno zmanjšajo dohodki. Ko Semolič ruši pokojninsko reformo in nasprotuje dvigu upokojitvene starosti, dejansko ljudem tlakuje pot v revščino, sam pa dobro poskrbi za svoja stara leta, saj želi vleči visoko sindikalistično plačo do 70. leta in zato tik pred kongresom ZSSS dvigne na noge še vso Slovenijo.

    Semolič vas ima za bedake

    Z zlorabo referendumske zakonodaje je Semolič dejansko že zdavnaj prevzel oblast v državi, čeprav ni bil nikoli izvoljen na demokratičnih volitvah. Z zlorabo referenduma je zrušil Pahorja, danes z referendumi grozi in ruši Janšo. Z rušenjem pokojninske in drugih reform se uvršča med glavne krivce, da bonitetne agencije Sloveniji znižujejo bonitetno oceno, kar je državo pahnilo na rob bankrota in resnično ogrozilo blaginjo prebivalstva.

    Semolič vas ima po vrhu vsega z organizacijo sobotne stavke še za bedake, saj vas že leta straši s pokojninsko reformo, hkrati pa želi prek vaših stavkovnih hrbtov postati »dosmrtni« predsednik ZSSS, globoko v starost vleči visoko sindikalistično plačo in vam še dolgo vladati.
    Stanislav Kovač je ekonomist

  2. Še nekaj je: če Slovenija jutri bankrotira, če javni sektor odpusti pol zaposlenih in preostalim zniža plačo na 50%, bodo sindikati še vedno tam, še močnejši bodo, ker bodo takrat resnično razjarjenim množicam ‘peli bratje pesem o svobodi’ (z rdečo zvezdo, srpom in kladivom) in ne bodo kaj dosti izgubili. Morda bodo malo zmanjšali svoje plače, že zaradi lepšega, vendar pa – saj ne gre za plače, gre za moč. Gre za adrenalin, ki ga gospodje sindikalisti čutijo, ko stojijo pred nekaj deset tisoč-glavo množico in tulijo v mikrofon. In nikoli ne bodo odgovarjali.

Comments are closed.