Kongresni trg v Ljubljani in širna Slovenija je končno dočakala napovedane množične demonstracije zoper način vladnega reševanja krize. Dogodek so organizirale tri sindikalne centrale, upokojenci in študenti. Želeli so predvsem opozoriti na ukinjanje socialne države.
Predzgodovinska filozofija sindikalnega „Kim Jong Ila“
Protestniki so najbolj zaskrbljeni nad varčevalno naravnanima proračunoma za prihodnje dve leti. Menijo namreč, da rezi krize ne bodo rešili, da jo bodo še poglobili, gospodarstva pa ne bodo zagnali. Zato od vlade zahtevajo, naj ne ruši socialne države in naj ne razdvaja ljudi. Predsednik sindikata Neodvisnost Drago Lomber je v govoru poudaril, da „ne dovolijo, da jemljejo dostojanstvo, da jemljejo nam, ki krize nismo povzročili. Ne dovolimo, da zmanjšujejo naše pravice, ne dovolimo, da postanemo država revnih.“ Zbrane je pozval, naj na vlado ne naslavljajo več prošenj, ampak zahteve. Te pa so po besedah predsednika Zveze svobodnih sindikatov Dušana Semoliča, okrepitev javnega šolstva in javnega zdravstva. Po njegovem mnenju zdravje in znanje ne bi smela biti privilegij nekaterih, ampak privilegij vseh v državi. Semoličeva socialistična gospodarska in družbena filozofija ni presenetljiva, saj je bil v preteklem režimu vidni funkcionar komunistične partije, svoje, v razvitem demokratičnem svetu, že zdavnaj propadle ideje pa še vedno širi preko svojega sindikalnega orodja. Očitno bi morali sindikalnega „Kim Jong Ila“ ponovno poslati vsaj k srednješolskemu pouku ekonomije. Tam bi se naučil, da krepitev javnega šolstva in zdravstva prispevata zgolj k stagnaciji stanja in ohranjanju monopola, zaradi česar omenjene storitve zaradi pomanjkanja konkurence ne pridobivajo na kakovosti. Naučil bi se tudi, da je več zasebnih šol in zdravstvenih storitev nuja. S tem namreč privabljamo investitorje in konkurenco, ki sta, to si lahko preberemo v vsakem srednješolskem učbeniku ekonomije, temelj vsakega gospodarskega in družbenega napredka.
Demonstracije, ki ne rešujejo ničesar
Vlada je do demonstracij zavzela modro stališče. Logično je, da jih ni podprla, je pa minister za delo Andrej Vizjak dejal, da te same po sebi ne rešujejo ničesar, da pa jih bodo na vladi vzeli kot opozorilo sindikatov. Ob tem je seveda spomnil to, kar vemo že dolgo časa, da je namreč potrebno najprej sanirati bančni sistem, da bo ta ponovno začel financirati gospodarstvo. Opozoril je tudi, da so zdaj nekatere rešitve na tem področju blokirane, kar preprečuje napredek države. Če se bo to nadaljevalo, bodo te rešitve ponovno na mizi, le da bodo bolj boleče. Da do tega ne pride, je potreben nadaljnji dialog s socialnimi partnerji. Da vlada državo z ukrepi rešuje, ne uničuje, so sporočili tudi iz Zveze sindikatov upokojencev. Njihov predsednik Slavko Kmetič je opozoril, da sindikati v Sloveniji ne opravljajo svojega dela tam, ki bi ga morali, in da so preveč aktivni tam, kjer ne bi bilo potrebno. Po njegovem so bile demonstracije nepotrebne in so povzročile kvečjemu zmedo.
Ukom Štruklja in Semoliča postavil na laž
Da navedbe sindikalnih voditeljev, Branimirja Štruklja in Semoliča, da se z varčevalnimi ukrepi ukinja socialna država, ne držijo, je potrdil tudi Urad vlade za komuniciranje. Ta je namreč sporočil, da so proračunska sredstva za zagotavljanje socialne države zadnje desetletje naraščala. Po besedah omenjenega urada je zagotavljanje ustreznih ravni socialne države ena od ključnih prednostnih nalog te vlade, kar izhaja tudi iz predloga proračuna za prihodnje leto. Tako bodo prispevki za brezposelne ob slabi desetini višji brezposelnosti v letu 2013 znašali 2,5-krat več oziroma za 143 odstotkov več, kot so znašali leta 2002. Sredstva za socialno varnost so se v zadnjem desetletju podvojila in znašajo skoraj 300 milijonov evrov, za 55 odstotkov pa bodo višja tudi sredstva za izvajanje družinske politike. Da bi ta trend lahko zasledovali tudi v prihodnje, je po njihovem treba sprejeti nujne reforme. Le z njihovo pravočasno uveljavitvijo bo namreč mogoče spodbuditi gospodarski razvoj ter posledično rast zaposlenosti in zaustaviti trend padanja pokojnin ter mladim omogočiti nova ter varnejša delovna mesta.
V vsej sindikalni gonji proti vladni varčevalni politiki pa smo priča tudi nenavadni situaciji. Sindikati namreč po eni strani pozivajo k zagonu gospodarstva in investicijam. Po drugi strani pa zaganjajo vik in krik, ko je govora o varčevalnih ukrepih, ki so nujni. Zakaj taka situacija? Pod nobenim pogojem si namreč ne predstavljam, kako ohranjati socialno državo – ta nas vsako leto enormno stane – ob tem pa v pričujoči krizi pospeševati trošenje denarja. Pod nobenim pogojem si tudi ne predstavljam, kako lahko nekdo vlaga v investicije, če je potrošnja prevelika in zaradi tega ni denarja.
Foto: Aleš Čerin
