Načeloma se imamo za družbo, ki se izreka proti nasilju – želimo imeti zakon, ki staršem prepoveduje fizično kaznovanje otrok, obsojamo nasilje v družinah, zgražamo se nad spolnim nasiljem na delovnem mestu, v reševanju meddržavnih napetosti imamo raje diplomacijo kot vojsko … Pa vendar, v preprečevanju in obravnavi nasilja v (osnovnih) šolah vsi naši takšni lepi nameni pogorijo. Nasilnež si načeloma lahko privošči vse in za to ne bo nobenih posledic.
O stvari sem začel razmišljati, ko so mi dekleta, ki jih učim pri verouku, povedala, da jih sošolec vse po vrsti otipava. Da so se pritožila učiteljem, a da niso storili ničesar. Niso se pogovorili z otrokom, niso obvestili staršev, niso izrekli – glede na to, da se zadeva nenehno ponavlja – nobenega kazenskega ukrepa. Kaj šele, da bi morda, glede na to, da pri tej starosti takšno vedenje lahko govori o zlorabi, ukrepale ustrezne socialne službe. Ne, nič, fantič si pač še kar naprej lahko privošči svoje. Dekleta pa so bolj ali manj „nenasilna“ in početje pač prenašajo. Utegnil bi se najti celo kdo, ki bi videl v takšnem vdanem trpljenju kaj krščanskega. Kaj pa starši? Verjetno jih večina za zadevo ne ve, a vsaj katero dekle je moralo kaj namigniti. Nič ne vem o tem, da bi kaj ukrepali. Razmišljal sem, da bi šel sam na šolo in zahteval pogovor z ravnateljem in razredničarko, a sem ocenil, da se me zadeva vseeno premalo tiče.
Za drug primer sem izvedel pred kratkim z druge strani, od staršev: fantiču v prvih razredih osnovne šole sošolec grozi in ga pretepa. Mulc, pa čeprav ni ravno med najbolj pohlevnimi, se je v pogovoru s starši odločil, da mu napiše pismo in ga prosi, naj tega ne počne več, in mu ga izroči. Kopijo pisma so obdržali starši, prav tako pa jo je dobila tudi učiteljica in (po pošti) starši malega razbojnika. Naslovnik je pismo pred očmi pošiljatelja in njegovega očeta raztrgal – to glede na njegov vedenjski vzorec ni nič posebnega. Od staršev še ni odziva, in verjetno ga tudi ne bo, zelo optimistično lahko upamo, da zato, ker jih je sram, in ne zato, ker so iste baže kot sine. Učiteljica se obnaša, kot da pisma ni nikoli dobila in prebrala. Če se nam zdita prva dva odziva nekaj zelo običajnega, pa slednji – zelo milo rečeno – preseneča. Metoda s pismom je skrajno mirotvorna, pušča odgovornost storilcu samemu, obenem pa vsem ostalim vpletenim daje dovolj moči za ustrezno ukrepanje. Ki pa ga s strani šole, oziroma njenega pedagoškega delavca, ni.
Morda bo kdo omalovažujoče rekel: od vedno s(m)o bili taki tirani, pač nekdo malo potrpi, čez par let pa se skupaj igraš (ali delaš), kot da ni bilo nič narobe … Ampak, bistvena razlika je, če neko delinkventno vedenje preseže tisto mejo, da otrok z njim ne more več obračunati sam in o tem potoži svojim najbližjim. To pomeni, da potrebuje in pričakuje pomoč. In šola, kot ustanova, kjer imajo vsi enake pravice, ima dolžnost, da mu to pomoč ponudi. Da delinkventno vedenje takšne vrste prepreči. In ne, da ga tolerira. Hitro se lahko najde izgovor, češ, potem pa starši privlečejo s seboj odvetnika. Mislim, da je škoda, da kdaj odvetnika ne privlečejo tudi starši otrok, ki se jih nadleguje. In tožijo šolo, ker molče tolerira teror nad njihovimi otroki. Zakaj bi imel zločinec večjo zaščito kot žrtev?
Ta protislovni pojav, to nemoč pred nasiljem pri naših najmlajših, razumem kot posledico liberalnega pacifizma, ki se je subtilno ukoreninil med nami. Povzema ga nekakšna kvazi-budistična, romantična naravnanost, ki vse ljudi vidi kot dobre in ranjene, sebe pa kot zlega in napoto. Nekateri celo krščanstvo razumejo v tem smislu. Skratka, mirno in pasivno, potrpežljivo in dostojanstveno prenašati nasilje, znašanje, teror, krivico – nad seboj in nad svojimi bližnjimi. Skorajda hvaležen bi bilo treba biti nasilniku, ker me tako velikodušno dela mučenca. In je on v bistvu žrtev. Dokler tako pasivnost živimo vsi, lahko to prav prijetno funkcionira. A vedno znova se bo našel kdo, ki – bodisi iz svoje slaboumnosti ali pa iz pokvarjenosti – tako „meduzasto“ naziranje izkorišča in je zaradi njega neustavljiv. Ker se njegovemu nasilništvu vse po vrsti vdaja. Otrok se torej nauči, da lahko s svojim nasiljem vse doseže. Vedno znova me strese, ko vidim, da otroci tepejo svoje starše, še dodatno pa sem pretresen ob dejstvu, da se večina staršev na to sploh ne odzove. Misliš, da bo nehal sam od sebe? Ali pa te bo pri dvajsetih trikrat okrog kepe in vzel denarnico iz predala? Otroka že učiš, da nasilje ni sprejemljivo vedenje s svojim zgledom, ampak ga tudi z jasnimi mejami. Ker ga drugače pravzaprav ne učiš nenasilja, ampak zgolj tega, da se ljudje (nekje v ozadju) delimo na plen in plenilce. In to ne glede na izobrazbo, premoženje ali vpliv. Vprašanje otrok se torej nujno spreminja v vprašanje celotne družbe: ali je naša ideologija nenasilja v resnici zgolj opij za reve? Ali pa si želimo pokončnih državljanov, ki bodo znali – tako ali drugače – zaščititi sebe in svoje bližnje. Glede tega se, mislim da, vsi dovolj strinjamo, da bi to lahko upoštevale tudi šole. Če pa kdo še prisega na „človek človeku volk“, pa v kletko z njim.
Foto: Didakta
