Pred volitvami predsednika vlade: Nemogoče je v Sloveniji mogoče

Tako bi bil videti realiziran Plečnikov parlament, ki ga je poimenoval Katedrala svobode. Foto: Hiša Plečnik
Tako bi bil videti realiziran Plečnikov parlament, ki ga je poimenoval Katedrala svobode. Foto: Hiša Plečnik

Skupne cilje v Sloveniji smo dosegali, ko smo se poenotili. Naj rdeči srednji vek dokončno postane zgodovina.

»Ustvariti moramo boljše poslovno okolje, v katerem bo lahko posameznik imel svobodno izbiro. Namesto tega lahko korenite tehnološke spremembe dojemamo kot poziv k samorefleksiji in razmišljanju o lastnem odnosu do sveta in vlogi Slovencev v njem. Bolj ko bomo razmišljali o tem, kako bi lahko izkoristili tehnološko revolucijo, bolj se bomo poglobili vase in v temeljne družbene modele, ki jih te tehnologije poosebljajo in omogočajo, ter posledično pridobili več priložnosti za sooblikovanje politike na takšen način, da se bo izboljšalo stanje v naši družbi. Prvi korak k spremembam se mora zgoditi na prihodnjih volitvah.«

Citirane stavke je izrekel poslanec SDS Franc Breznik decembra lani, torej še v času prejšnjega mandata in dobrih šest mesecev pred zadnjimi parlamentarnimi volitvami. Priznam, da me je precej presenetil, saj doslej praktično noben politik ni govoril o četrti industrijski revoluciji in z njo povezanem tehnološkim razvojem.

Edino sedanji predsednik republike Borut Pahor je leta 2010, ko je bil še predsednik vlade, razmišljal o Sloveniji kot o evropski Silicijevi dolini. Takrat smo se ob njegovih izjavah nekoliko nasmihali, a se nismo zavedali, da bo manj kot desetletje kasneje krmilo države oz. vlade naskakoval človek, ki je še kako desetletje pred tem igral vlogo vaškega zabavljača in imitatorja, kariero pa začel v oddaji, ki je zasmehovala Cerkev in duhovnike, namreč TV Poper.

Ljudje po navadi na tehnološke novosti sprva gledamo z nezaupanjem. To je nekako prirojeno. Pred očmi nam vstajajo podobe mladih, ki se ne družijo več med sabo, vsak bulji v svoj pametni telefon in igra igrice. Ja, nekdaj je bilo vse drugače. Tehnološki izdelki sami po sebi niso problem. Problem je naš odnos do njih. Prav tako mora s tehnologijo nekdo upravljati.

Če je nad vsem etika kot kraljica znanosti, potem tehnološki dosežki tudi rešujejo življenja. Tako kot jih rešujejo zdravniki. A kaj, ko slovenski zdravniki vse bolj postajajo žrtve mačehovskega odnosa vladajoče politike. In šele ko v naši državi zmanjka srčnih kirurgov, ki iščejo izzive drugje, se politika zave, da jih krvavo potrebujemo. In uvozi tuje zdravnike, ki so nenadoma veliko bolj plačani kot slovenski (no, še dobro, da jih ne dobi med migranti, mar ne) – pa tudi, če zaradi šuma v komunikaciji umre kakšen otrok.

Pred volitvami je bilo veliko optimizma. Optimizma, da bomo vendarle zaključili zavoženo tranzicijo in krenili na pot razvoja. Vendar so se dogodki obrnili drugače. Celo v to smer, da smo dobili formalno manjšinsko koalicijo, ki jo bo »od zunaj« usmerjala stranka, ki želi še naprej sedeti na stolu opozicije, sicer pa zastopa politično ideologijo, za katero smo bili še pred desetletjem prepričani, da jo je povozil čas. In ki v zahodni liberalni demokraciji ne bi smela imeti nobene legitimnosti več, vsaj glede na dediščino zla, ki jo je pustila za seboj.

A če parafraziramo star reklamni slogan Kovinotehne: nemogoče je (v Sloveniji) mogoče. Glavni usmerjevalci vlade bodo torej tisti, ki so miselno v letu 1945, kar se kaže tudi preko džihada borčevske zveze proti novinarju, avtorju dokumentarnih oddaj ter raziskovalcu dr. Jožetu Možini. Ni skrivnost, da se za Turnškovimi pismi skriva namera, da bi skrajno krilo neokomunistične nomenklature kadrovsko očistilo RTV Slovenija in nato nadaljevalo pot tudi v drugih ustanovah.

Kdor pozna zgodovino Srbije zadnjih petdeset let, mu ni težko uganiti, kaj se je zgodilo po tistem, ko je državni in partijski poglavar Josip Broz Tito počistil »preveč napredne« kadre, kot sta bila v Srbiji Marko Nikezić in Latinka Perović (pri nas je podobno vlogo imel Stane Kavčič). Sledilo je nekajletno mirovanje v birokratski sivini, nato pa se je leta 1987 zgodil »vožd« Slobodan Milošević, ki je svoj pohod na oblast najprej začel z znotrajpartijskimi obračuni (in zanimivo, poleg Dragiše Pavlovića je bil med žrtvami tudi Miloševićev dotedanji politični boter Ivan Stambolić), nato pa preko ljudskih množic, ki si jih je pridobil s stavkom, izrečenim med obiskom na Kosovu: »Nihče vas ne sme tepsti.«

Srbija je bila tako za najmanj petnajst let potisnjena v mentaliteto srednjega veka, to pa je bilo tisto, kar je pripomoglo h krvavemu razpadu tedanje Jugoslavije. Ki je ni mogel rešiti niti gospodarsko usmerjeni tandem Ante Marković-Janez Drnovšek. Slednji je tako ali tako kot predsednik predsedstva vladal samo eno leto, medtem ko tehnološko usmerjeni Marković ni mogel preseči velikih razlik med posameznimi jugoslovanskimi republikami. In dandanes nam po Miloševićevem receptu razni Turnški krojijo usodo ter vračajo v rdeči srednji vek.

Slovenija je prva leta po osamosvojitvi začela zelo obetavno. Bila je zgled mnogim nekdanjim socialističnim državam (Češka, Slovaška, Poljska …). Dandanes tem istim državam gledamo v hrbet. Vendar s prstom ne moremo večno kazati na neokomunistično nomenklaturo, pač pa tudi nase, ker kot ljudstvo povsem resignirano sprejemamo vse, kar nam eskpoziture globoke države prinašajo. Medtem ko na sto tisoče Romunov na ulicah protestira proti pokvarjeni socialistični vladi, smo se Slovenci pripravljeni sprijazniti, da nam zaradi polomije v zdravstvu umirajo otroci in da nam v počitniške kapacitete naseljujejo ilegalne migrante. Iz tega postane jasno, da smo sami sebi največja nesreča prav zato, ker je naša državljanska integriteta na izjemno nizki ravni.

Slovensko državo smo dobili prav zaradi uporništva z razlogom – smo res tako individualizirani, da se trideset let po začetku slovenske pomladi nismo sposobni dvigniti iz foteljev in premagati skušnjave vrtičkarstva? Je naša država res tako malo vredna, da smo se pripravljeni odpovedati boju za srečno prihodnost in blaginjo? Kajti skupne cilje smo dosegali takrat, ko smo se poenotili. Nauk te zgodbe je, da iščemo tisto, kar nas je v zgodovini poenotilo, in na tej podlagi premagujmo to, kar nas deli. Naj rdeči srednji vek dokončno postane zgodovina.