Nemcu anšlus ni uspel

10
1025

Nemcu anšlus ni uspelBil je eden najlepših dni, tisti majski torek. Pa ne zaradi make skrivnostno dvigajočih se romantičnih meglic, ki so prepredale doline Vipavske in me tako navdušile, da sem svoji dragi velel ustaviti avto: mimo tistega prelepega pogleda na dolino se pač ne more kar peljati. Tudi ne zaradi krasne družbe na domačiji, kjer smo tisti večer okušali najboljše kulinarične sadove okusa, ki ni le izbran, ampak tak, da si ga zapomniš za več dni.

Bil je to eden najlepših dni v letu, ker je v slovenskem parlamentu prevladala zdrava pamet in je praznik vrnitve Primorske k matici ostal praznik. Če bi ta dan namreč preimenovali, bi to ne bil več praznik, saj priključitev ni zadeva, zaradi katere bi lahko praznoval. Priključitev je neprostovoljna akcija, velikokrat tudi povsem v nasprotju z voljo prebivalcev priključene pokrajine. Enkrat je iz take priključitve, aneksije v zgodovinskem jeziku, izbruhnila celo svetovna vojna. Avstrija je anektirala Bosno, Srbi pa so temu tako nasprotovali, da so njihovi skrajneži nekaj let kasneje s podporo vlade v Beogradu ustrelili prestolonaslednika. Drugi tuj izraz, ki ga zgodovinarji uporabljajo za priključitev, sinonim za priključitev, je anschluss. Kaj se je takrat zgodilo z Avstrijo in kakšne so bile posledice, verjetno ni treba nikomur razlagati.

Primorci smo se z matico Slovenijo združili prostovoljno in z veliko vnemo

Naši, slovenski levičarski skrajneži, hvala Bogu, niso dobili dovolj glasov, da bi Primorsko razglasili za priključeno oziroma anektirano deželo. Primorci smo se namreč z matico Slovenijo združili, saj smo to storili prostovoljno in z veliko vnemo. Primorske ni priključila Ljubljana ali celo ljubljanska partija, kot nekateri hočejo danes prikazati. Primorska je bila okupirana (1918) in kmalu nato priključena Kraljevini Italiji po prvi svetovni vojni. Leta 1945 (formalno 1947) pa ni bila ponovno anektirana h kakšni drugi državi, ampak združena s Slovenijo, ki je bila del takratne komunistične Jugoslavije. Takrat je bila osvobojena tuje nadoblasti in združena z matico.

Pred leti sem bil na nekem mednarodnem zgodovinskem simpoziju o povojni preureditvi meja med Slovenijo, Italijo in Hrvaški. To je bilo precej nazaj, še preden je Slovenija sploh razglasila praznik vrnitve Primorske in Prekmurja. Slovenski zgodovinarji so takrat uporabljali besedo “priključitev” Primorske. Pa je nastopil neki hrvaški zgodovinar. Zelo vljudno, a tudi odločno je rekel, da se morajo slovenski zgodovinarji ozreti v zgodovino, saj za združitev okupirane pokrajine z matico uporabljajo besedo priključitev. Povedal je, da gre za zgodovinsko napačen izraz, ker so Hrvati in Slovenci praktično brez izjeme hoteli vstopiti v Jugoslavijo. In nadaljeval, da je priključitev strokovni izraz, ki ga s tujko imenujemo aneksija, v nemščini pa anscluss. Takrat smo se slovenski zgodovinarji v dvorani spogledovali in bilo nam je prav nerod no, da moramo to slišati od tujca.

Kako smo dobili praznik vrnitve Primorske matici

Čez leta, ko je poslanec Zmago Jelinčič predlagal zakon z novim praznikom “priključitve” Primorske k matici, sem seveda takoj zastrigel z ušesi. Poslancu sem nemudoma poslal kratko elektronsko pisemce. V treh stavkih sem omenil, da je priključitev isto kot aneksija in anšlus. Jelinčič mi je odgovoril takoj. Zahvalil se je za pripombo in se strinjal z vsebino. Potem je predlog spremenil in smo dobili praznik vrnitve Primorske matici. To je namreč še natančnejši izraz od združitve, saj je bila Primorska nasilno, proti volji ljudstva, odtrgana od drugih slovenskih dežel, ki so se združile v Državi SHS leta 1918. Pred tem je bila namreč stoletja v isti državni tvorbi kot vse druge slovenske dežele. Do leta 1918 je bila meja dežele Kranjske na reki Hubelj, tako da je bil vzhodni del Primorske tudi uradno del dežele Kranjske in Ljubljanske škofije.

A to je že takrat šlo v nos stranki Socialdemokratov SD, pravni naslednici Zveze komunistov Slovenije. Oni namreč pristajajo na zahteve zveze tako imenovanih borcev (v ZZB namreč partizanskih veteranov skorajda ni več, člani so večinoma ljudje, ki so puško videli samo v kakem filmu, zato po mojem skromnem mnenju pač ne morejo nastopati v imenu pokojnih in ostarelih partizanskih borcev) in teh zgodovinskih dejstev nočejo upoštevati in vsiljujejo izraz aneksija oziroma priključitev.

SD se je pokazala kot protiprimorska in protislovenska stranka

Matjaž Nemec (SD), ki je zagovarjal priključitev, je bil tistega majskega torka še tretjič zapored poražen. Najprej je preimenovanje blokiral Državni svet, potem parlamentarni odbor, slednjič pa sam parlament.

SD se je pokazala kot protiprimorska in protislovenska stranka, ki samo išče ideološke teme, zaradi katerih se lahko državljani kregamo. To posredno priznavata celo premier in predsednik republike, oba levičarja. Ta je celo Primorec in nekdanji šef SD. Oba sta manever poslanca Nemca ocenila kot nepotreben. In anšlus Primorske je bil mrtev! Tistega lepega majskega dne …

Italijani so Primorsko priključili Italiji leta 1918. Po kapitulaciji (1943) so Primorsko okupirali Nemci, ki pa je niso priključili rajhu. Če Nemci med dveletno okupacijo niso mogli anektirati Primorske, pa bi bilo smešno, če bi to danes uspelo enemu Nemcu …

10 KOMENTARJI

  1. V mejnih obmocjih, kjer se prebivalstvo dveh ali vec etnij pogosto mesa in prekriva, je praviloma nemogoce govoriti o absolutni pravicnosti meje. Tudi tu je bilo nemogoce zacrtati mejo tako, da bi bili slovansko prebivalstvo v celoti v eni drzavi, romansko pa v drugi. Drzavotvorno gledano je pa tudi vprasljiva avtorjeva teza avtomaticne kontinuitete med avstrogrskimi dezelami in njihovimi mejami izpred 1918 in pa Slovenijo po 1991. Meja s Hrvasko je tipicen primer problema, ce bi se Slovenija sklicevala na kontinuiteto mej dezele Kranjske. Vojno bi imeli v tem primeru s sosedo.

    Kar se etnicnega principa tice, je bila Vipavska ali Postojnska ali Posocje nedvomno slovensko in je bila v tem smislu vrnjeno. Obala od Ankarana do Secovelj pa ni bila slovenska in je bila v etnicnem smislu prikljucena. Slovenska zgodovinsko etnicna obala je zahodno od Trsta do izliva Timave.

    Dobro se je zgodovine spominjati take kot je bila in celovito, ne v prid nacionalisticnih mitov, ki delajo ljudi zaplankane in so vir potencialno nevarnih konfliktov.

  2. Tako kot nam uničujejo vse po vrsti, v kar smo upali in se usmerili ob slovenski pomladi, se je bati, da uspeva anšlus nazaj v totalitarizem, kar lahko pripelje do anšlusa ali razkosanja Slovenije k sosedom, ki že glasno rišejo v glavah in na papirju svoje ambicije.

  3. Če je aneksija Avstrije k Nemčiji nek negativen pojem, ker je to storil Hitler (potem že ne more biti dobro), bomo zgodovino še težje spisali.
    Najprej to sploh ni potrebno praznovati. Noben narod česa podobnega ne praznuje, po mojem vedenju.

    • Seveda je Hitlerjev Anschluss Avstrije negativno dejstvo. Ena uvodnih ekspanzivnih potez naci rezima, ki peljejo v svetovno vojno. Nemska zasedba je bila tako groba krsitev mednarodnega prava kot storjena proti volji tedanjih legitimnih avstrijskih oblasti. Vojaska agresija. Podobno kot novodobna ruska prikljucitev Krima.

  4. Na avstrijskem Koroskem na podoben nacin praznujejo 10.oktober. V spomin na za Avstrijo dobljen plebiscit 1920. In boje njihovih brambovskih enot. Vsebinsko precej identicno kot z nase strani praznovanje Rudolfa Maistra, pridobitve Prekmurja oz. kasneje Primorske.

    Obcutljivo je te stvari praznovati. V vsakem primeru v smislu nedotakljivosti aktualnih drzavnih mej in dobrososedstva med narodi. Drugace je stvar kontraproduktivna oz. potencialno nevarna.

  5. Kaj pričakovati od patološko narcisoidnega maminega sinčka, ki je maturiral pri 27. letih in v življenju ni niti en sam samcat dan resno delal? O njegovem odnosu s Pahorjem pa po Ljubljani že dolga leta krožijo čudne zgodbice …

  6. V bistvu gre za tragiko uklonitve…
    Iz vsega tega izhaja propadanje…
    Npr. razgradnja zdravstva je le viden primer, kako deluje sistem razgradnje države: ne prisluhniti zahtevam zdravstvenih delavcem je le en primer, ki se ga nidalo prikriti, ker zdravniki niso riti, ker so izobraženi bolj kot tisti, ki jih ogrožajo. Toda dobili bodo udarec nazaj. Oblast je že tako arogantna, da bo raje dopustila, da se uporni zdravniki izselijo z družinami vred v tujino, kot da bi se odpovedala “poti v Venecuelo”. Torej, zaprli bodo bolnice in pustili kake tri: Štajerski eno, Primorski eno in osrednji Sloveniji eno.
    Ko bi to storili, bi bila rešitev v tem, da bi prišla na oblast rešilna opcija, ki bi v teh bolnicah ponudila možnost zasebnega zdravstva, tudi bolnic oz, klinik. Najlažje bi šlo s tujim kapitalom in domači zdravniki bi se večinoma vrnili, če se ne bi že izselili z družinami vred in našli tam tudi zaposlitve za svoje družinske člane.
    Drug primer je razpadanje kvalitete šolstva, toda dobršnega števila tukaj vzgojenih včiteljev pa zunaj ne rabijo, razen v podobnih sistemih ukraden esvobode, kot je tukaj…
    Torej grozi uničenje naroda, ko bomo tukaj bolj ogroženi kot v pa naša manjšina v sodesnjih demokratičnig državah, toda s padajačim, neprimerno nižjim standardom in osebno varnostjo. In samo
    vprađšanje časa je, kdaj so bodo še drugi vprašali ali iti iz države ali iti na volitve ali pa ali ima smisel tlačaniti peti koloni neke druge države in ideologije, ko je samostojna država le začasen videz…?!
    Je kaj bolj optimističnega, če ostane ta pot?
    na volišča; iti ali se odločiti za manjše zlo, premisliti

    • V takšno vizijo razpadanja sistemov zdravstva, šolstva itd., ki ni daleč proč od resnice, saj se zadeve dejansko odvijajo v smeri, da kvalitetno izobraženi zdravniki odhajajo iz države, nezaposlen pedagoški kader pa se kopiči na zavodih za zaposlovanje, zelo lepo sede vnema do ustanovitve instituta evtanazije, ki jo je čutiti v dominantnih medijih, ki to tematiko zadnje čase še posebej zavzeto izpostavljajo. Namesto dolgoročne in paliativne oskrbe – evtanazija. Kako priročno! Z evtanazijo bi se znebili marsikaterega problema v zdravstvu, šolstvu in še kje. Nekateri namreč menijo, da če ni človeka, tudi ni problema.

      Črno se piše slovenskemu narodu – če se politična usmeritev ne bo spremenila, nas res čaka venezuelski scenarij…

Prijava

Za komentiranje se prijavite