Vloga Nemčije za mednarodno priznanje samostojne Slovenije s strani Evropske skupnosti

0
Nemški zunanji minister Hans-Dietrich Genscher (levo) in nemški zvezni kancler Helmut Kohl (desno)

S priznanjem Slovenije je Nemčija je dosegla velik diplomatski uspeh, ker so ji končno kljub nasprotovanju in pomislekom sledile vse države ES – in to proti nasvetu in svarilu iz Združenih držav in generalnega sekretarja Organizacije združenih narodov Javierja Péreza de Cuéllarja.

Potem ko se je Slovenija 25. junija 1991 osamosvojila, je šele sredi januarja 1992 sledilo mednarodno priznanje držav Evropske skupnosti (ES), in sicer potem ko je Nemčija napovedala priznanje že pred božičem, ne glede na to ali ji bo uspelo za to pridobiti druge države ES.

Nemčija se je odločila za priznanje Slovenije in Hrvaške, ker princip nedotakljivosti meja ne pomeni, da se te ne smejo spremeniti

Čeprav se je Nemčija prej kot večina evropskih držav – poleg Avstrije, Vatikana, baltskih in nekaterih skandinavskih držav (predvsem Danske) – zavzemala za neodvisnost Slovenije in Hrvaške, kar je seveda pomenilo, da spoštuje demokratično odločitev obeh prej jugoslovanskih republik, da se osamosvojita, tega ni zasledovala od vsega začetka. Med Nemčijo in Jugoslavijo – tako s centralno vlado v Beogradu kot tudi s posameznimi republikami – so bili že tradicionalno zelo dobri odnosi, in to vse od zgodnjih sedemdesetih let. Poleg tega so bili v Nemčiji zaposleni stotisoči Jugoslovanov (t. i. Gastarbeiterji): Srbi, Hrvati, Bošnjaki in Slovenci, ki so pošiljali denar domov in s tem polnili jugoslovanski proračun.

Seveda pa je na to vplivalo tudi dejstvo, da je Nemčija šele oktobra 1990 končno dosegla ponovno združitev. Razširjeno je bilo mnenje, da prav zaradi tega ne more sodelovati pri razpadu neke druge države. Seveda je to nesmisel, saj je nemška združitev temeljila na načelu pravice do samoodločbe naroda, ki temelji na Resoluciji Generalne skupščine OZN 1514 (14. 12. 1960) in na Helsinški sklepni listini (1. 8. 1975) o človekovih pravicah, kar seveda pomeni, da ima vsak narod pravico, da odloča o svoji usodi. Princip nedotakljivosti meja nikakor ne pomeni, da se te ne smejo spremeniti, če se je narod za tako spremembo svobodno odločil in če s tem ne posega na območje kakega drugega naroda.

Med združitvijo Nemčije in osamosvojitvijo Slovenije je veliko razlik, skupna značilnost je le odločitev državljanov

Spregledati pa tudi ne smemo, da je bila Nemčija po združitvi večja in veliko močnejša, svobodnejša in možnosti delovanja so bile močno razširjene. To so nekatere članice ES, predvsem Anglija in Francija pa tudi Nizozemska, opazovale z določeno zaskrbljenostjo. Nemčija je zaradi krivde, ki si jo je naprtila med drugo svetovno vojno, morala upoštevati nelagodje sosedov. Na eni strani je torej morala demonstrirati določeno senzibilnost in zadržanost, na drugi pa seveda voljo, da sooblikuje evropsko politiko.

Preobrat v nemški zunanji politiki je pomenil napad jugoslovanske vojske na Slovenijo; po priznanju je bila Nemčija deležna tudi očitkov

Glede na jugoslovansko krizo in odcepitev Slovenije (in Hrvaške), lahko v nemški zunanji politiki razlikujemo štiri faze. V prvi fazi, ki je trajala od leta 1990 pa vse do osamosvojitve oz. napada jugoslovanske vojske na Slovenijo konec junija 1991, je prevladovala enaka politika kot na celotnem zahodu, ki je merila na in podpirala ohranitev enotne Jugoslavije.

Napad je pomenil brez dvoma prevrat v nemški politiki, saj je Nemčija nasilje odločno zavračala. V tej drugi fazi je bil poudarek nemške zunanje politike na pogajanjih. Sporazumno z državami ES in ZDA je iskala rešitev iz krize. Ob ponovni združitvi Nemčije je kancler Helmut Kohl namreč obljubil, da ne bo nobenih nemških stranpoti niti ne nemških nacionalističnih solističnih akcij. Čeprav je v tem času naraščalo razumevanje za Slovenijo in Hrvaško, se Nemčija še ni bila pripravljena odločno postaviti na stran obeh držav, ki sta se razglasili za samostojni, ker so države ES, kot Francija, Anglija, Italija, predvsem pa tudi ZDA, temu nasprotovale. Vprašljivo ni bilo več priznanje kot tako, temveč pravi trenutek za to.

V obdobju, ki se začne nekako novembra 1991, pa je v Nemčiji padla dokončna odločitev, da bo priznala Slovenijo in Hrvaško in da bo prevzela iniciativo. Od tega trenutka naprej se je zelo intenzivno in odločno zavzemala za to, da se vse države ES temu pridružijo, kar ji je kljub močnemu nasprotovanju ZDA in OZN končno uspelo. In v fazi, ki je sledila priznanju obeh držav, so nekateri vidni politiki in mediji očitali Kohlovi in Genscherjevi politiki, da je soodgovorna za eskalacijo nasilja na Balkanu, češ da je veliko prezgodaj privolila v priznanje suverenosti Slovenije in Hrvaške.

Kancler Kohl je imel vizijo za Jugoslavijo; mnenje predsednika ZDA Busha ga ni omajalo, krščanski demokrati pa so ga podprli

Nemčija je jeseni 1991 prišla do spoznanja, da je njena zmernost in zadržanost pri priznanju samostojne Hrvaške in Slovenije ne obvaruje pred srbsko propagando, ki jo je med drugim označila kot neofašističnega zaveznika ustaške Hrvaške. Na srečanju vrha Nata, ki je bilo 8. novembra v Rimu, je ameriški predsednik George Bush kritiziral nemškega kanclerja Kohla, češ da Nemčija, s tem da spodbuja osamosvojitvene težnje jugoslovanskih republik, onemogoča prizadevanja najti rešitev iz jugoslovanske krize. Vendar tudi ta kritika ni spremenila nemške politike. Kancler Kohl je v nemškem parlamentu 13. novembra govoril tudi o dogodkih v Jugoslaviji in pozdravil, da so se zunanji ministri ES 4. novembra končno odločili za gospodarske sankcije:

»Gre predvsem za to, da se srbski tabor prepriča o brezizhodnosti nasilne politike. Do tega sklepa je nazadnje prišlo zaradi naše vztrajnega prepričevanja, tudi naših partnerjev v ES …. Nemška zvezna vlada se bo še naprej trudila, da se mednarodno priznanje tistih republik, ki to želijo, ne bo zavleklo v nedogled …« (Helmut Kohl, Perspektiven. Regierungspolitik 1989–1991, 2. del, Bonn 1992, str. 1091)

In 27. novembra je potem prav tako v nemškem parlamentu med debato o proračunu napovedal, da bo Nemčija še pred božičem priznala obe državi. Dan pred tem je bilo srečanje krščanskodemokratskih šefov vlad v Belgiji, kjer je Kohl dobil podporo za svoj korak. Že 2. decembra 1991 so zunanji ministri ukinili gospodarske sankcije proti Sloveniji, Hrvaški, Bosni in Hercegovini ter Makedoniji in obljubili celo kompenzacije za sankcije. In dan pozneje je Nemčija prvič nastopila, ne da bi se posvetovala z državami ES: suspendirala je namreč nemško-jugoslovansko prometno pogodbo.

Odločilna za priznanje Slovenije je bila izjava ministra Genscherja, da bo Nemčija Slovenijo priznala, tudi če je druge članice ES ne bodo

Vprašanje Jugoslavije naj bi se odločilo 16. decembra v Bruslju. Seveda je ta napoved Nemčije sprožila val kritike – in to v Nemčiji in zunaj nje. Oglasil se je generalni sekretar Združenih narodov Pérez de Cuéllar. Pisal je predsedniku ES Hansu van den Broeku, ki je prav tako priznanju nasprotoval z argumentom, da bo prerano priznanje obeh držav povečalo konflikt, posebno v Bosni in Hercegovini ter v Makedoniji. Oglasil se je Cyrus Vance, posebni ameriški pooblaščenec. V tem času sta Francija in Velika Britanija v Varnostnem svetu skušali doseči, da se sprejme resolucija proti predčasnemu priznanju. Nemškemu zunanjemu ministru se je posrečilo preprečiti tako resolucijo.

Na srečanju zunanjih ministrov v Bruslju je bil namen, da se o priznanju dogovorijo in preprečijo odprt konflikt o tem vprašanju. Na tem srečanju so izdelali kriterije za priznanje za vse nove države v vzhodni in jugovzhodni Evropi, potem pa so obravnavali posebne kriterije za Jugoslavijo in časovni načrt. Že pred srečanjem je Nizozemska skušala na ravni političnih direktorjev izolirati Nemčijo. Večina je priznanju nasprotovala, vendar so zunanji ministri Belgije, Danske in Italije podprli nemškega zunanjega ministra Genscherja.

V izredno trdih pogajanjih je Genscherju uspelo doseči kompromis, ki je predvideval priznanje s strani Nemčije pred božičem, odločitev pa, da bo stopila v veljavo 15. januarja 1992, ko jo bodo priznale tudi druge članice ES. Kot je izjavil britanski zunanji minister Douglas Hurd, je bilo odločilno, da je nemški zunanji minister izjavil, da bo Nemčijea zaradi notranjepolitičnega pritiska priznala Slovenijo in Hrvaško, in to tudi če bodo druge članice ES temu nasprotovale. Odprtega konflikta ni hotel nihče, predvsem tega ni želela Nizozemska, katere predsedovanje je šlo decembra h kraju.

Priznanje Slovenije je bilo velik diplomatski uspeh Nemčije

Tako se je tudi zgodilo. Takratni nemški predsednik Richard von Weizäcker je v pismu, naslovljenem na predsednika Predsedstva Republike Slovenije Milana Kučana, sporočil, da Zvezna republika Nemčija priznava Republiko Slovenijo kot samostojno državo in da nemški narod pozdravlja Slovenijo v svetovni skupnosti neodvisnih držav. V diplomatski noti je še poudaril, da se je Slovenija svobodno in po demokratični, pravni poti odločila za samostojnost in da bo spoštovala človekove pravice in pravice manjšin, pa tudi ustanovno listino OZN, Helsinško listino in Pariško listino, predvsem pa da ne bo reševala konfliktov z nasiljem.

S priznanjem Slovenije je Nemčija je dosegla velik diplomatski uspeh, ker so ji končno kljub nasprotovanju in pomislekom sledile vse države ES – in to proti nasvetu in svarilu iz Združenih držav in generalnega sekretarja Organizacije združenih narodov Javierja Péreza de Cuéllarja. Takoj so stopili kritiki na plan in svarili pred Nemčijo, ki znova dviguje glavo. New York Times je npr. napisal, da je Nemčija po drugi svetovni vojni prvič izzvala avtoriteto Združenih držav in Združenih narodov in prisilila svoje evropske partnerje, predvsem Anglijo in Francijo, da zavzamejo njeno stališče (New York Times, 16. 12. 1991).

Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj, ki je danes ogrožen, podprete z donacijo.