Proces približevanja naše države EU standardom je bil neuspešen

9
492
Nekdanji ameriški veleposlanik Mussomeli na vprašanje novinarja, katere so ključne težave, ki bi jih v Sloveniji morali izboljšati, odgovoril, da jih ni samo nekaj, temveč je na tisoče drobnih težavic, na katerih so potrebne izboljšave.

Leta 2004 se je EU razširila (org. enlargement) na 10 novih članic in nekaj let kasneje še na nadaljnji dve z Balkana ter leta 2013 na Hrvaško. Večina teh držav je prišla izza železne zavese in nobena v resnici ni bila ustrezno pripravljena za delovanje v okviru EU. Razširitev je bila izvedena na osnovi politične presoje, da je stabilnost Evrope (nevarnost konfliktov) pomembnejša, kot pa resnična uskladitev organizacijskih kultur pridruženih članic organizacijski kulturi jedrnih držav.

Proces približevanja naše države EU standardom je bil neuspešen

To velja tudi za Slovenijo, ki je sicer na videz najmanj odstopala od izgleda zahodnih in severnih sosed v načinu izvajanja nalog javnega sektorja na vseh nivojih (pa v veliki meri tudi profitnega in neprofitnega sektorja). Priprave na vključitev po posameznih poglavjih je temeljil na osnovi svetovanja s strani strokovnjakov EU po načelih preverjanja kakovosti izvajanja aktivnosti na posameznih področjih. Kako vem ? Bil sem v enem izmed projektov in na koncu nisem hotel podpisati zaključnega poročila na našem področju (bil je povsem izven dotedanjega konteksta). Od tega seveda nisem imel nič drugega, kot samo čisto vest pred svojimi potomci, ki bi mi lahko očitali: »bil si zraven pa nisi nič storil« (si tudi sokriv).

Da poenostavim: ideja je bila, da se ugotovijo razkoraki med EU (definirani standardi) in Slovenijo (ocena stopnje doseganja zahtevanih standardov) ter pripravo korakov z ustreznimi izvedbenimi plani za preseganje ugotovljenega razkoraka. To smo izvedli na način, da smo ugotovili, da razkoraka sploh ni (ali pa je zanemarljiv), in da v resnici že dosegamo standarde izvajanja nalog določenih s strani EU.

Naš glavni pogajalec (v resnici tu ni šlo za nikakršna pogajanja …) je to tudi prostodušno priznal, ko je na vprašanje, kako ve, da v končnem dokumentu piše, da smo pripravljeni, ker ga je pač on sestavil. Nato je bil še nekaj mandatov komisar in med najbolj priljubljenimi politiki v Sloveniji.

Premagovanje razlike v načinu izvajanja nalog ni možno izvesti z nekaj koraki v kratkem času

V enem od zadnjih intervjujev (nisem našel vira, sem si pa globoko vtisnil v spomin smisel vprašanja in odgovora) je nekdanji ameriški veleposlanik Mussomeli na vprašanje novinarja, katere so ključne težave, ki bi jih v Sloveniji morali izboljšati odgovoril, da jih ni samo nekaj, temveč je na tisoče drobnih težavic, na katerih so potrebne izboljšave.

V nadaljevanki Bolnišnica New Amsterdam se mladi nadobudni zdravnik, ki ga postavijo za direktorja, loti spremembe organizacijske kulture na način, da bo to »izvedel temeljito, dramatično in korenito« [1] v nekaj tednih, ki mu jih ostalo do zdravljenja njegove hude bolezni. To so v resnici »mokre sanje« vseh, ki na novo postanejo vodje (na vseh nivojih), pa se kmalu srečajo s kruto realnostjo. To preprosto ni mogoče. Zakaj ?

Organizacijska kultura se gradi skozi daljše časovno obdobje

Organizacijska kultura v neki organizaciji (te so lahko profitne, v službi javnosti ali pa neprofitne) je nekaj, kar se gradi leta in leta. Je posledica zgodovinskega razvoja družbe kot celote, organizacijske kulture posamezne organizacije in sočasno še splet osebnostnih lastnosti ter vrednot in verovanj posameznikov v tej organizaciji. Na mikro ravni poznamo osnovno organizacijsko enoto družino v ožji ali malce razširjeni obliki. Verjamem, da se strinjamo, da si dve družini nista medsebojno enaki, kaj šele identični, ker so si posamezniki, kot sestavni deli družine, med seboj različni. In to je v resnici dobro, če ne, bi bil svet dolgočasen (pa evolucija to tako in tako izključuje v svojem elementarnem bistvu). Vsaka družina ima zato svojo specifično organizacijsko kulturo.

Vsakemu večkrat uide stavek: »Jaz pa tega nikoli ne bi naredil/a tako kot on/ona.«. Seveda ne, ker je on/ona pač drugačna osebnost. Tega se pogosto ne zavedamo in skušamo drugo osebo spremeniti po naši podobi. Komentar na to je zelo preprost: »Bog je želel človeka ustvariti po svoji podobi, pa poglej, kaj mu je ”ratalo”, mi sleherniki pa želimo svoje otroke po svojih željah …« Ne gre. Ob priznavanju in poznavanju različnosti pa se seveda z veliko strpnosti in razumevanja lahko ustvari povsem znosne pogoje sobivanja. Kljub vsemu se tudi v najboljših družinah iskri oz. obstajajo napetosti. In mnoge družine teh napetosti ne zmorejo premagati (niso sposobni dosegati optimalnih rešitev), kar posledično vodi v razpadle družine in vse prepogoste ločitve, katerih največje žrtve so tisti, ki družino osmišljajo – otroci.

Prenova organizacijske kulture preko uvedbe dobrih praks je zelo zahteven projekt

Družine so si različne ne samo v različni organizacijski kulturi, temveč tudi v izvedbeni praksi: kako funkcionirajo navznoter in v odnosih do svojega okolja. Prenos načina delovanja iz ene družine na drugo je zelo zahtevno. Potrebno je poznati razloge za razlike med njima in tako najti neko pot, kako ta razkorak med njima preseči, če želimo dobro prakso iz ene družine prenesti na drugo družino. Podobno je na nivoju posamezne organizacije. Prenos dobre prakse iz ene organizacije na drugo je še zahtevnejše delo, ker se število odnosov eksponencialno povečuje.

Tako kot v primeru družine, je potrebno poznati ključne razlike v organizacijski kulturi ene in druge organizacije. Najprej pa je potrebno zavedanje, da te razlike obstajajo. Še huje oz. zahtevnejše pa je, če se želi prenašati prenašati dobra praksa iz medsebojno različnih splošnih organizacijskih kultur (npr. iz aglosaksonse v našo), kjer so razlike še toliko večje. In te razlike se pojavljajo na vseh možnih točkah. Zato je g. Musommeli govoril o tisočih malih težavah.

Nekompetentni posamezniki ne morejo izvajati sprememb

Tu pa se vračamo kolumno nazaj: kompetence. Za razumevanje razlik med različnimi organizacijskimi kulturami, se je potrebno ustrezno usposobiti. Prvo pa je v sposobnosti dojeti, da za to nimamo osnovnega znanja, kaj šele usposobljenosti. Če pa mi je kompetenca dodeljena in ne »prigarana« preko zahtevnega izobraževanja in usposabljanja, pač ne priznam, da tega ne obvladam in prevzamem vsako nalogo. Občutljivi posamezniki to doživljajo kot hud stres (zavedajo se, da niso kos zadani nalogi), medtem ko oportunisti in še posebej psihopati to izvajajo vehementno »preko trupel«, če je potrebno. V taki situaciji zadnji (psihopati) pridejo v ospredje na vsa vodilna mesta.

A si predstavljate, da vam podarijo kompetenco za operiranje kolena, vi ste pa mogoče bili dvakrat na kolinah, kjer ste malce pomagali mesarju. A bi si upali ? Če ste psihopat, se pa brez problema lotite organizacijskih sprememb, čeprav o tematiki nimate pojma, še manj pa ustrezne usposobljenosti.

Tako pa je izgledal na začetku opisan proces (ugotavljanje razkoraka med sposobnostjo izvajanja nalog in standardi EU), ki se kar še nadaljuje in nadaljuje. Bolj so posamezniki nekompetentni, z večjim veseljem bi izvajali spremembe v organizacijah in družbi v celoti.

Za spremembe ni dovolj samo zamenjava oblasti

Če želimo resničen prehod iz naše trenutne organizacijske kulture in sposobnostjo izvajanja nalog na vseh nivojih (predvsem pa so ključna vodilna mesta na vseh nivojih), ne bo dovolj sprememba na volitvah, na kar računajo oz. upajo danes tki. »drugorazredni državljani«. Potrebno bo tudi spoznanje o potrebnosti trdega učenja (in usposabljanja) za izvajanje nalog na precej višjem nivoju, še pred tem pa je potrebno med prebivalstvom v državi (predvsem med mnenjskimi vodji) razširiti spoznanje o velikem razkoraku v organizacijski kulturi in usposobljenostjo izvajanja nalog med nami in razvitimi tržnimi ekonomijami.

To spoznanje danes pri nas celo med vodilnimi ekonomisti (tistimi, ki zagovarjajo tržno gospodarstvo, saj tiste, ki zagovarjajo socialistično utopijo, sploh ne štejem za ekonomiste, temveč za dogmatične vernike socializma) ni ravno bogato razširjeno. O ključnih razlogih za razkorak pa kdaj drugič, pa ne nivoju površinskih  kolumnistov antropologov tipa Miha Mazzini oz. Vesna Vuk Godina (ne analizirajo resničnih oz. pravih vzrokov za sedanje stanje). Si bomo morali naliti bolj čistega vina.

Tiste, ki zagovarjajo socialistično utopijo, sploh ne štejem za ekonomiste, temveč za dogmatične vernike socializma.

Kaj je potrebno storiti ?Treba bo stopiti skupaj, tako kot so to storili Japonci v 60. letih 19. stoletja po spoznanju, da jih je skorajda 200-letna izolacija oddaljila od razvitega sveta. Na to je simbolično opozoril tudi g. Mussomeli, ko je postavil spomenik vsem žrtvam državljanske vojne pred ameriškim veleposlaništvom.  Sam na to opozarjam že od leta 2000 naprej (to sem spoznal na začetku opisanem sodelovanju v projektu približevanja standardom EU), pa me skorajda nihče ne sliši.

[1] Osnovna ideja v znameniti knjigi Michael A. Hammer-ja in James A. Champy-ja Reengineering the Corporation: A manifesto for Business Revolution (1993), katera je bila z 2,5 mil. izvodi ob izdaji prodajni hit leta.

9 KOMENTARJI

  1. Mussomeli je dejansko dal postaviti spominsko tablo v cast vsem slovenskim zrtvam totalitarnih rezimov. Nanasa se torej na mnogo daljse obdobje in ne le cas drzavljanske vojne 41-45. Ce avtor drugim ocita nenatancnost in zato zgresene sklepe, se mora vsaj malo potruditi, da je dovolj natancen sam.

    • Če je poudarek na vseh žrtvah totalitarnih sistemov, imate prav. Najkrajši je bil nacizem, daljši fašizem (na delu Slovenije), absolutno najdaljši in z najhujšimi posledicami pa komunizem. Če pa je na državljanski vojni, pa naj bi ta trajala 1941-1945. V pogojni obliki zato, ker bo glede tega mnogo stvari še treba razčistiti. Najprej o državljanski vojni; ali je ta sploh bila. O njej govorijo predvsem levičarji (no, tudi dr. Bučar) – seveda s poudarkom, da je ena stran zmagala in zmagovalcu (po naravnem pravu?) pripadajo pravice, da se znese nad poraženci. Državljanska vojna predpostavlja spopad dveh, kolikor toliko enakovrednih vojaških formacij. Veliko vprašanje je, ali sta bili pri nas revolucionarna in protirevolucionarna stran sploh vojaški formaciji oziroma vsaj (para)vojaški: revolucionarno stran je kazala kar veliko oblik banditizma, za katerega niso veljala nikakršna, ne vojaška ne civilna pravila (res so z ustrelitvijo kaznovali navadne partizane za ukraden kos kruha, za ropanje in požige celih vasi ter za razvrat – kulinarični in seksualni – po štabih pa ni odgovarjal nihče), protirevolucionarna stran pa je bila pretežno v službi pomožnih okupacijskih policijskih enot (vsaj vaške straže), pa tudi bolje organizirano in opremljeno domobranstvo je bilo to, kar pove že njegovo ime, torej izrazito obrambni namen. Skratka, če že državljanska vojna, potem kvečjemu 1944-45.

    • Prav je, da je avtor dal poudarek na organizacijski kulturi na Slovenskem. Seveda se ta odraža tudi v vseh državnih podsistemih in družbenih institucijah. V tem pogledu res močno zaostajamo za demokratično Evropo. Če pa govorimo o kulturi v najširšem smislu kot civilizacijskem dosežku pa vendarle ne zaostajamo dosti, če sploh. Isto velja za srednjeevropske države (višegrajska skupina). V mnogočem smo že pred pomehkuženo, hedonistično, zrelativizirano zahodno Evropo; dejansko branik Evrope, kakršna je nekoč bila.

  2. Šarčeva vlada naj začne splošno aktivnost v državi Sloevniji, da se takoj vzpostavijo ustavno kulturni standardi:

    – v pravosodju
    – novinarstvu
    – zdravstvu
    – parlamentu
    – vladi
    – državnih organih
    – v politiki
    – izobraževanju….
    – v kulturi….

  3. Avtor se je vseeno prav po slovensko zapletel v nerešljivo. Lahko, da bo napisal tudi naslednji članek, toda spet bo o nerešljivem.
    Govoriti o “usposobljanju” zahteva tudi povedati kaj o tem kje, pri kom? Kdo bo koga usposobil? Ali pa pelje nazaj k sklepu, nihče ni sposoben. Tako ljubi sklep slovenskemu svetu.
    Vse se da hitro spremeniti. Vsaka vlada vedno znova popolnoma na novo postavi vsa ministrstva. Brez problema. Kako smo se mi zapletli, da smo prišli do teh slavnih direktoratov mi ni jasno. Nobena sržava jih nima. Oh,ja, EU ima direktorate! Super, fajn, kako slovensko spet.
    Leta 1991 smo složno in enotno vzeli državi vse po čemer država sploh funkcionira. Država ni skupek institucij, zdaj bo pa delovala. Ne bo in ne deluje. Če ne znamo sestavit niti republike, kaj šele kraljevine, potem nimamo kaj iskati z neodvisno Slovenijo.
    Levica še ve nekaj o republiki, desnica absolutno ničesar. Sanja o neki ljudski demokraciji in se ne more spomnit na neko državo, ki se imenuje Demokratična Ljudska Republika … Na desnici skratka ni ničesar.

    • Nak, ne bo držalo. Imeli smo 2004 – 2008 vlado, ki je odlično funkcionirala. To priznavajo vse statistike, to prizava vsa evropska strokovna javnost. Drži, da je bilo to pred svetovno krizo. Iz nje smo že zdavnaj prišli, pa ne funkcionira (skoraj) nič, kar zadeva oblastno vodenje. Še več, vsaka vlada je samo še slabša. O reformah ne duha ne sluha. Še dobro, da kolikor toliko funkcionira gospodarstvo, seveda ob izjemno nizki dodani vrednosti na zaposlenega in močni zadolžitvi.

      • O tej vladi in njeni uspešnosti avtor nič ne piše. Tako da kot rečeno, ostaja v domeni nerešljivosti.
        Kar se mene tiče, jaz ne razpravljam o “usposobljenosti”. Vladanje ni stvar stroke ampak pravice in resnice, stvar svobode.

Prijava

Za komentiranje se prijavite