Nekje, nekoč

25

Kot vsi drugi smo v zadnjem tednu in pol tudi na Časniku pristavljali svoj piskrček k razmisleku o tem, kaj storiti po eksploziji politične bombe. Morda je kak bralec razočaran, ker na našem portalu ni našel jasnih smernic, kako naprej. Morda ga je kakšno stališče, zapisano na teh straneh, presenetilo in odbilo.

Želje in možnosti

Vendar je že tako, da prav še trajajoča politična kriza jasno razkriva, da je kljub vsem dobrim željam potrebno (ali bi vsaj bilo potrebno) upoštevati tudi možnosti. Tako imenovano politično stvarnost. In kar se slednje tiče, manevrskega prostora ni veliko. Sam še vedno mislim, kot sem zapisal, da bi bilo potrebno predvsem preprečiti popoln zasuk na stare tirnice, v “zlate čase” koalicij nacionalnega interesa. Zdi se, da se vsaj po včerajšnjih izjavah Karla Erjavca časovno okno, ko je bilo omenjeno še moč narediti, počasi, a zanesljivo zapira. Razočarani bodo hkrati tisti, ki stavijo na reformno voljo Slovenk in Slovencev in si na zastavo pišejo geslo predčasnih volitev. Nekoliko zaostreno bi dejal, da je sedanja večina v državnem zboru pomaknjena najbolj desno, kar je v poosamosvojitveni Sloveniji sploh mogoče. Čeprav je Luka Lisjak nedavno razvil spodbudno tezo o “reformni liberalni večini” na volitvah 2011, se sam bolj nagibam k hladni, toda trezni ugotovitvi, da brez pritegnitve delov koalicije nacionalnega interesa sploh ni mogoče oblikovati delujoče vlade. In možnosti, da bi bile te sile v koaliciji vsaj v manjšini, bodo po novih volitvah prej manjše kot večje. Če ne bo na vladanje tako rekoč obsojena koalicija ministrskih foteljev v celoti zasedla kar brez ljudskega glasovanja.

A če so možnosti v resnični politični areni slabe in nerazveseljive, to ne pomeni, da moramo pozabiti na osnovno zgodbo, na ozadju katere se vse dogaja, kot se. Še več, nujno potrebno si jo je prav v takih trenutkih priklicati v spomin.

Civilizacijski nesporazum

Jedro te zgodbe pa je, da je povojna slovenska družba zgrajena na globokem nesporazumu, ki ima razsežnosti civilizacijskega. Strašno breme, ki so si ga Slovenke in Slovenci in med njimi tudi tvorci povojne Slovenije naložili med drugo svetovno vojno in po njej, je njegova temeljna določnica. Logično je, da je ta družba vložila vse napore v to, da bi ga minimalizirala, ga razglasila za nepomembnega in neodločilnega, si na vso moč prizadevala za njegov izbris. Skozi desetletja je proces radiranja zajel vse več ljudi, ker si nihče želi v ogledalu videti tako zmaličene podobe resnice o tem prostoru.

Slovenska osamosvojitev bi bila priložnost, da z izročilom neučinkovitega izbrisa prekine, saj je v bistvu vzklila iz drugačnih korenin kot jugoslovanska Slovenija. Vendar so se Slovenke in Slovenci z razmeroma znatnimi demokratičnimi večinami vedno znova odločili, da raje ne bi tvegali mitskih, četudi lažnih predstav o sebi in svojem okolju. Odločali so se za življenje s civilizacijskim nesporazumom, ki so ga poznali, ne pa za življenje z nečim, kar bi rušilo njihove ujčkane mite. Odtod vratolomne povezave dveh zgodb, povojne in osamosvojitvene, ki v bistvu ne sodita skupaj, odtod paradoks, da se nam mora zdeti uboga in v evropskem merilu smešna sovjetska ikonografija slovenskega grba velik dosežek v primerjavi z njegovim starejšim bratom s Triglavom in zvezdo, odtod nevidna črta tabujev, ki si jo je v zadnjih dvajsetih letih upala javno prestopiti le peščica, o čemer je pred časom na Časnikovih straneh dobro razmišljal Lenart Rihar.

(Ne)pričakovani simbol

Tudi zato se je, naj se to komu zdi še tako groteskno, slutnja, da bi šlo drugače, utelesila v enem človeku. V Janezu Janši. Zato je za večino postal glavni nacionalni  bavbav, saj so se navadili na življenje s civilizacijskim nesporazumom in z napol uresničeno Slovenijo, ki pa ji ni bilo treba pogledati v kalni zgodovinski tolmun. Za znatno manjšino je simbol, da bo mogoče zamujeno med leti 1990 in 1992 nekoč nadomestiti. Ni nam treba ploskati vsem njegovim odločitvam v teh dveh desetletjih, ni se nam treba navduševati nad njegovo izbiro sodelavcev ali nad množico gorečih privržencev, ki utegne kdaj postati celo breme. Niti z njegovim zaradi dolgoletnega stanja na dežju javnih napadov in velikokrat demonizacije včasih precej opešanim občutkom za vse tiste, ki so dediščini civilizacijskega nesporazuma zavezani, ne da bi bili njegovi posebej dejavni ohranjevalci, se nam ni treba poistovetiti. Toda priznati mu moramo vse bolj navzočo zavest o nujnosti soočenja z nesporazumom kot pogoju za normalizacijo te skupnosti. Ker so skoraj vsi drugi z nesporazumom nekje na poti raje sklenili kompromis ali dva, so v očeh ljudi na obeh straneh izgubili takšno simbolno vlogo, četudi so morda menili, da jim pripada.

Nič čudnega, če se je civilizacijsko in zgodovinsko protislovje slovenskega prostora ob Janši hkrati na novo izrazilo na poseben način. Če bi jemali državo Slovenijo, kakršna je nastala junija 1991, zares, bi moral kljub vsem morebitnim pomislekom, ki spremljajo vsakogar z občutnejšo vlogo v zgodovini, nasploh obveljati za enega njenih poglavitnih tvorcev. Ker jo večina volilnega telesa v konkurenci z njeno povojno sestro v izogib spraševanju o razlikah med njima jemlje z rezervo, je Janša zanje največja grožnja tej državi, kakršna pač, do skrajnosti obremenjena s protislovji, je. In tako bo ostalo še dolgo, mimo te vladne krize in čez.

Upanje, da bi se kmalu kaj spremenilo, je zgolj tolikšno, kot je upanje Marije in umirajočega Tonyja v legendarnem muziklu Zgodba z zahodne strani, da bo “nekje” čas in prostor tudi za njuno ljubezen. A če ta “nekje” za slovenski prostor in tukaj živečo skupnost le nastopi, bo dobro vedeti, od kod smo pravzaprav prišli in kam naj bi šli.

Foto: Svarog


25 KOMENTARJI

  1. Članki na casnik.si po poročilu KPK so z eno izjemo lep primer ne tako redkega pojava, ko določena skupina v stiski povsem izgubi stik z realnostjo in si začne svet razlagati a) skozi vse bolj sofisticirano & vseobsegajočo zaroto (ki tokrat poleg usual suspects pravzaprav zajema kar celotno družbo minus SDS & NSI) b) epski boj dobrega & zla, ki se baje vleče kar od II. sv. vojne. Pri slednjem seveda ne moremo biti malenkostni (očitki KPK), saj gre vendarle za mnogo, mnogo več.

    Pristanek iz te kolektivne samoprevare bo boleč.

    Je pa vsekakor zanimivo gledati, kdo od desnih intelektualcev je zmogel vsaj nekaj distance, kdo pa ministrira na mitingih resnice ups popotujoči zborih za republiko. Kajne, gospod Maver?

    • Dragi moj, stvari so sirse kot si jih ti predstavljas in tudi dosti bolj kompleksne. KP in pajdasija je bila in vedno bo enoumje in taki se bodo v zgodovino tudi zapisali. Ribicici in Kucan pa imamjo zelo malo skupnega z realnim svetom danasnjega dne, razem seveda visokega zivljenskega standarda, ki je za te politicne zgresence nekaj samo po sebi razumljivega…. Ja, SDS in NSI je vec kot polovica slovenskega prebivalstva….. A se ti zdi to zamerljivo malo?

    • “Članki na casnik.si po poročilu KPK so z eno izjemo lep primer ne tako redkega pojava, ko določena skupina v stiski povsem izgubi stik z realnostjo”

      Če je ta skupina izgubila stik z realnostjo, potem ga je vsekakor izgubila tudi druga, kajti vsako oporekanje poročilu KPK, pa naj bo še tako utemeljeno, je baje apriori politično motivirano. Omenimo samo dokazano lažniv podatek o vrednosti zemljišča v Trenti, ki je dodatno očrnil Janšo (je to bilo namenoma ali nenamenoma? v vsakem primeru gre za nesposobnost KPK). Potem, v Pogledih Slovenije lažne izjave Klemenčiča glede izjav Šturma o zakonski ustreznosti. Ali smo v mainstream medijih lahko zasledili polemike na to temo? Zakaj ne? Ali dejstvo, da je komisija z (vsaj enim) lažnim podatkom po krivem obsodila osebo okoriščanja s 100 tisoč evri, in s tem oškodovanja nekega podjetja za isto vsoto, ni vredno omembe v medijih? Lepo vas prosim, pa kje mi živimo?

      • Še to: iz primera z nepremičnino (v primeru, da so po napaki določili 10 krat manjšo ceno) mora vsakemu človeku biti jasno, zakaj moraš imeti možnost pritožbe, pa tudi če imaš 10 let časa za razlago od kod ti premoženje. Dejstvo je, da s pritožbo lahko zavrneš napačne sklepe “razsodnikov” (preden te zaradi teh napačnih sodb doleti javni linč). Vse ostalo je srednji vek. Po mojem mnenju si v Sloveniji nikoli nihče ne bo upal storiti kaj podobnega (ker je sporno).

        • Še ena več o tej razvpiti nepremičnini (najbrž že moja deseta na casnik.si; omenjam jo zato tolikokrat, ker je najbrž edina stvar v poročilu, ki se jo da preveriti tudi s strani laične javnosti, ne samo komisije – in bila je laž): sem še enkrat preveril Janšev zagovor na to temo – komisiji je poslal obsežno dokumentacijo, vendar te komisije seveda to ni prepričalo (Janša je prav tako pojasnil izvor ostalega premoženja, a seveda tudi to ni prepričalo te neodvisne, nezmotljive, najpravičnejše in nepristranske komisije). Eno pojasnilo (edino tudi preverljivo za laike), ki bi ga morali sprejeti, so neupravičeno zavrnili. Kaj bi torej neodvisni opazovalec porekel na ostale zavrnitve komisije? Objektivno gledano imam več razlogov za dvom v delo komisije, kot tisti, ki vanj verjamete. Bo držalo, kajne?

    • “Pristanek iz te kolektivne samoprevare bo boleč. ”
      ===========

      Največja slovenska kolektivna samoprevara je, da si domišlja, da živi v rajskem vrtu, ne pa nad več kot 600 množičnimi grobišči.

    • Realnost nima samo banalne plati, ampak je tudi bolj “sofisticirana in vseobsegajoca”. Nam, ki to vemo, je, menim, namenjen Casnik. Drugi pa pac glejte, berite enodimenzionalno, skoraj-vse-medije-obsegajoco razlago Slovenije.

    • Dobro se vam je posrečilo reči, če parafraziram domislek g .Tavčar- boleč kolektivni pristanek prevaranih, kar pa brezprizivno velja in se je že dokazalo za vašo opcijo, g.Tavčar, mar ne? Distanca intelektualca je pogoj, da se tako sploh imenuje in morda tudi kakšno pametno reče. Norčevanje iz ljudi je intelektualcu tuje. Morda bodo v naslednjih časih številni izobraženci topovska hrana na političnem bojišču, kdo je in kdo bo samoprevaran se bo ponovno pokazalo v vsem sijaju. Kaj če bi kaj napisali brez posmehovanja prihodnosti, ki je itak ne poznate?

  2. “Epski boj dobrega & zla” se vleče od nastanka človeka in bo trajal do konca sveta. Tako uči Cerkev in še mnogo drugih religij sveta.

    Zadeva je seveda zelo enostavna, kajne gospod Tavčar? V Sloveniji sta dva plemena in vse, kar ukradeš drugemu plemenu, ni kraja, ampak je dejanje vredno medalje! Tako poslujemo vse od II. svetovne vojne.

    Problem je, da s plemensko miselnostjo ne moremo imeti države. Zato smo zafurali SFRJ, zafurali Slovenijo. Problem je tudi, ker so naši sosedje Hrvati in Italijani to plemensko miselnost pustili daleč nekje v zgodovini.

  3. “Iz zla se zlo rodi in nadaljuje v nikoli sklenjeni verigi!” Dominik Smole v Antigoni.

    Drži!

    Prav to slovensko toleriranje zla, omogoča prišlekom, da se tako šopirijo med nami in si tu ustvarjajo svojo državo.

  4. Nekaj se mi ne zdi logično in pošteno do volilcev:

    Volilci se na vso moč trudijo, da bi obdržali oz. oprali dobro ime Janše in pri tem doživljajo duševne stiske in razočaranja.

    Tisti, ki bi problem lahko rešil v trenutku, pa ne stori nič. To je Janez Janša. Namesto, da bi se potrudil in pojasnil in dokazal s sodnim cenilcem in pisnimi izjavami prič od kje mu denar, ne stori nič, ampak le od strani opazuje bes in razočarnje državljanov Slovenije.

    Dobro je vnaprej vedel, da mora kot politik na najvidnejšem mestu imeti premoženjske razmere urejene. Poleg tega je vedel, da njega daleč najbolj spremljajo. Vendar se ni potrudi. Spomnim se pred zadnjimi volitvami na soočenju na TV, ko mu je bil predočen očitek nakupa stanovanja v Lkjubljani in da tega nima vknjiženega v zemljiški knjigi, kako se je zdrznil ter ga očitno zaradi tega ni bilo na naslednje soočenje. In zanimivozatem se je zgodil famozni padec volilcev, ki bi ga naj volili.

    Torej je bil pravočasno opozorjen .

    • In kako ti veš, da nima urejenih financ, a to veš napodlagi poročila KPK? na katerega ni dobil prilike ugovora.

      Jasno je, da bo Janša zadevo predal v upravni spor, torej, če parafraziram del zakona o integriteti in preprečevanju korupcije, sledi:

      »Če komisija (JANŠA) na podlagi mnenja pristojnega organa(SAMEGA SEBE) oceni, da obstaja verjetnost, da bi to ogrozilo interese predkazenskega, kazenskega ali drugega nadzornega ali sodnega postopka, osnutka ugotovitev obravnavani osebi(JAVNIH IZJAV) ne pošlje.«

      Skratka JJ ne želi, da bi bil Klemenčić pripravljen pred začetkom postopka pred Upravnim sodiščem, in prav je tako.

      Nekaj je pa kljub vsemu že povedal (in tudi, da mu ugovorov KPK ni upošteval). Glede dajanja jamstva za pol milijonsko posojilo pa je JJ izjavil v Odmevih na TV SLO, da je prišlo do napake pri podpisovanju in, da je bilo to jamstvo pozneje ukinjeno, da ga ni več. Torej trditi, da ni dal nobenih pojasnil ne drži.

      Če bi se KPK držala zakona in dala JJ-ju možnost ugovora v 7 dneh bi danes imeli vse črno na belem, tako poročilo kot Janšev ugovor. No, če ne ravno danes pa enkrat v bodočnosti.
      Tako pa se vsa zadeva sedaj razvija po načelu “rekla kazala”. Je tudi očitno, da je to bil namen Klemenčiča, saj bi moral vsak ugovor JJ-ja upoštevati ali pa zavrniti. Če bi ga zavrnil, bi moral biti skupaj s poročilom objavljen tudi Janšev ugovor, če pa bi ugovor vsaj delno upošteval pa bi moral izdati novo poročilo in ga ponovno poslati na vpogled Janši, ki bi tako zopet imel ponovno 7 (delovnih) dni časa na pritožbo in tako, mogoče v nedogled. Ampak v tem primeru Klemenčič ne bi imel možnosti, da bi izdal poročilo kadar bi on želel, torej 2 dni pred pojemajočimi t.i. ljudskimi protesti. In tega ne bi mogel narediti na tako zelo čustven način kot je naredil, no vsaj zajokal ni pri tem, čeprav ni dosti manjkalo, ko je izjavil: “Ali nas vse skupaj zaprejo ali pa sprejmejo odgovornost”. V bistvu je na prikrit način pozival JJ in ZJ, da odstopita.
      In pri tem se vprašam, le zakaj je bila potrebna taka jokajoča patetika, če pa naj bi imel trdne argumente o korupciji. Vse kaže, da je patetika želela nadomestiti argumentacijo, patetika pa je bila namenjena širokim množicam, ki sploh ne berejo nobenih poročil in se raje naslajajo nad jokajočimi “carji”.

  5. Tudi sam oklevam. Enkrat razmišljam: Janša je simbol samostojne Slovenije. Mora ostati premier za vsako ceno.

    Vendar, ko pomislim kako vešče je minister Vizjak spravil pod streho pokojninski zakon in kako nepolemično in spravljivo nastopa do socialnih in političnih partnerjev, mi je jasno, da je to sodoben tip politika, ki ga rabi Slovenija danes, če hoče duhovno in materialno napredovati in doseči ustvarjalno sodelovanje različno mislečih in njihovo edinost za svetle cilje Slovenije.

    V zvezi s tem še dodam, da je nesprejemljivo, da se šopirijo v parlamnetu poslanci, ki so izgubili zaupanje zaradi svojih grehov.

  6. Na podoben način kot Vizjak, delujejo evropski politiki. Pri nas pa je žal ostal vpliv balkanizma, ki smo se ga navzeli v zadnjih 90 letih, ko so nas potisnili k balkanskim vzornikom. Vendar pa imamo danes samostojno Slovenijo in lahko zaživimo po evropsko kot nekoč.

    • No, to je lep primer na temo sprenevedanja.
      Če zelo popustiš pri pogajanjih o neki t.i. reformi, tako zelo, da od te reforme v bistvu ne ostane prav mnogo, se lahko prikazuješ, oz, te lahko prikazujejo kot dobrega pogajalca (modernega evropskega politika). In potem si celo domišljaš, si domišljajo, da smo izvedli reformo, ki naj bi bila eden izmed izhodov iz krize. Potem se prepričujemo, da smo se reformirali in se enkrat v bodočnosti spet čudimo, da spet nekaj ne “štima”. In potem se seveda še naprej prepričujemo, da smo sicer najboljši, vzroka za čudenje, da nekaj ne “štima” pa ne želimo videti.

    • Tudi g. Vizjak kot morebitni kandidat ali kdo drug z desničarske opcije bo slej ko prej očrnjen s strani medijev. Kar naenkrat ne bo več strokoven in ne priljubljen. Tega si naši levičarji enostavno ne smejo, ne morejo, ne znajo in nočejo privoščiti.

  7. Riki, kaj pa če je resnica nekje proti sredini.

    Splošno znano je, da med družinsk,ima partnerjema ali med prijatelji ne more biti tako kot bi želel samo eden. Ne le zato, kler ni nezmotljiv, ampak tudi zato, ker partnerstvo in prijateljstvo ne bi več obstojalo.

    Zato velja zlato pravilo: Boljše hoditi pđ življenjski poti z majhnimi koraki kot pa z velikimi in potem pasti.

    Ne strinjam se, da tisti, ki je na oblasti ne upošteva predlogov opozicije, če so ustvarjalni.

    To še toliko bolj, ker je pri nas približno enak delež desnih in levih strank in bi to pomenilo, da je iz soodločanja in demokratičnih postopkov odrinjena vedno polovica državljanov. Po logiki stvari in zdravi pameti je to nevzdržno. Zato je edina prava pot, pot sodelovanja in obvladovanja veščin civiliziranega sodelovanja in uveljavljanja vrednot pri graditvi skupnega dobrega v Sloveniji.

    Strinjam pa se, da bi bilo potrebno večkrat ponavljati kaj je skupno dobro.

  8. Če se ne motim, v Stari zavezi piše, da traja pokora greha očetov do tretje generacije. To je sedaj jasno na primeru. Po drugi strani, ali ne bi prosili teh mučencev, naj malo lobirajo pri Gospodarju zgodovine?

    (Kaj o tem zapisu mislijo intelektualci, me pa niti ne zanima.)

  9. Hehe, to je pa zmaga dneva – podajam citat iz Dela na dan 10. 9. 2010 (s tem sem se seznanil pri Reporterju):

    “Novoimenovani namestnik predsednika Komisije za preprečevanje korupcije Jože Končan se je odpovedal funkciji. V pismu predsedniku republike Danilu Türku je kot vzrok odpovedi navedel, da sta preostala člana komisije za preprečevanje korupcije (Goran Klemenčič, Rok Praprotnik) v očeh javnosti politično zelo profilirana in ju politika in širša javnost sprejemata zelo bipolarno.”

    “Želel si je, da bi delal s strokovnimi ljudmi, ki ne bi bili obremenjeni s politiko, je zapisal.”

    Še link: http://www.delo.si/clanek/120962

    • Ta komisija bo najbrž zgnila v par mescih.

      Klemenčič: “Ali nas vse skupaj zaprejo ali pa sprejmejo odgovornost”

      Malo za hec: očitno se je Klemenčič zavedal, da ga serjejo, in bodo mogoče na*ebali. 🙂

  10. Ali Maver nič ne razume ali pa se spreneveda. Po takšnem spisu me ima, da ga nekaj časa ne bi bral. Bomo videli.

  11. Civilizacijski nesporazum je tudi, da tisti, ki niso nikoli volili Janše, še manj pa so naklonjeni spremembam, ki jih simbolizira, najbolj glasno zahtevajo njegov odhod iz politike. In potem se tako silovito čudijo, kako se državotorno ne umakne, da celo na “spletnem magazinu z mero” beremo uredniški komentar o množici njegovih gorečih privržencev, ki utegne kdaj postati celo breme. Demokratični nesporazum je torej,da bi Janša moral zapustiti vlado, ker tako terja le politična konkurenca, stranka in volivci, ki vztrajajo pri zvestobi in podpori, pa že zato označeni kot militanti ali neobjektivni, ki le slepo sledijo svoji vodji, apriori nezmožni trezne politične presoje.
    Nenavadno,da je prav pri avtorju članka, ki je v svojem prejšnjem prispevku bistroumno in prepričljivo utemeljil zgrešenost sredinskosti za vsako ceno, tako pogosto zaznati prizadevanje obveljati za konstruktivnega ali vzorce praznega slogaštva.

Comments are closed.