Uravnotežena satira je namreč lahko le – satirična domislica. Ni namreč naključje, da satiriki praviloma prihajajo z liberalnega pola: zadrtost, togost in fanatičnost pač nikoli ne gredo skupaj s humorjem. (Ranka Ivelja, Dnevnik, 20. 3. 2012)
Kot da se ni nič zgodilo, kot da ni že na volitvah 2008 nacija tej politiki rekla ne. In prav zato si slovenski kulturniki, igralci, režiserji itd., ki so svoj protest pokazali z nastopi na podelitvi Viktorjev, zaslužijo globok poklon in podporo. So zlorabili prireditev? Seveda so jo. V družbah, kjer drugačne preštevajo, predvsem pa črtijo, se protest izraža tako. (Grega Repovž, Mladina, 23. 3. 2012)
Ne maram da ljudje, ki sami ne smejo imeti otrok, in ki so si moralno kredibilnost s pedofilskimi škandali povsem zapravili, vendarle želijo odločati o tem kako naj moja družina in moj otrok živimo. (Rajko Kenda, Odmevi, 22. 3. 2012)
Sam si nisem ogledal oddaje Viktorji. Si tudi težko predstavljam, da bi me lahko javno agitiranje za Družinski zakonik kakorkoli resno prizadelo. Če bi humor bil posrečen, bi se najbrž tudi nasmejal. Vendar če generalni direktor RTV Slovenija Marko Fili, ki ga nikakor ne moremo prištevati med zagovornike Družinskega zakonika ali podpornike vlade Janeza Janše, oceni, da je zadeva šla predaleč, da je bila podelitev ‘neprimerno izrabljena za politično opredeljevanje in agitacijo’, potem očitno ni šlo zgolj za hec. In kaj pravijo mediji? V treh največjih dnevnih časopisih so se komentatorji enoznačno postavili zoper potezo vodstva RTV, ki je onemogočilo ogled oddaje na njihovem portalu v času predvolilne kampanje. Šlo bi naj za nedopustno cenzuro in očitno kratenje svobode govora. Še več. Nekateri novinarji, ki menda častno razsojajo o kršenju novinarske etike, so šli celo tako daleč, da so tiste, ki se jim je oddaja zdela neokusna in celo žaljiva, označili za zadrteže in fanatike, ki nimajo smisla za humor. So neke vrste inferiorni razred državljanov v tem naprednem času.
Svoboda govora ali sovražni govor?
Ko je denimo svojo svobodo govora uveljavljala superfinalistka lepotnega tekmovanja Monika Erjavec tako, da se je izrekla zoper Družinski zakonik, jo je občinstvo izžvižgalo, nekateri so jo pošiljali v luknjo, kamor bi se menda morala skriti za nekaj desetletij. Ko so nasprotniki Družinskega zakonika mirno organizirali shod za družino pred Državnim zborom, je bilo to označeno kot ‘ideološka restavracija katolicizma in konzervativnih vrednot, ki nas, ne le glede pravice istospolno usmerjenih, vodi proč od razsvetljenskih idealov Evrope in spoštovanja temeljnih pravic v Evropski uniji.’ Ko se Cerkev izjavi zoper Družinski zakonik, je to nedopustno vmešavanje verskih skupnosti v urejanje državnih in delikatnih družbenih razmerij. In nenazadnje, ko se na eni strani označi nasprotnike DZak za homofobe in nazadnjake, je to svoboda govora, ko se na drugi strani volivce Zorana Jankovića označi za trenirkarje, je to sovražni govor.
Sporočilo, ki ga lahko razumemo gre nekako takole. Pravico do svobode govora imajo vsi tisti pravilno misleči, ki se borijo zoper vse predsodke in pojave nazadnjaštva ter ozkogledosti v družbi. Do nestrpnežev in nazadnjakov je zaželeno biti satiričen in kritičen, netoleranten. Seveda ima izključno pravico do tovrstnega označevanja, kdo je homofob in nazadnjaški, le posvečena medijska in kulturna elita v Sloveniji.
Za posvečen cilj so dovoljena vsa sredstva
Če je celotna oddaja Viktorji resnično potekala v enoznačnem vzdušju propagiranja DZak in v norčevanju iz nasprotnikov DZak potem je pravzaprav še najbolj žalostno spoznanje to, da tistim, ki bi naj v slovenskem medijskem prostoru predstavljali neko elito, kronično primanjkuje izvirnosti in ustvarjalnosti. Presenečajo tudi vedno bolj drzni in brezobzirni napadi nad vsem kar diši po katolištvu ali tradicionalnih vrednotah. V imenu svobode govora je dovoljeno zlorabiti tudi nacionalno televizijo, saj gre za posvečen cilj: nastaviti ogledalo drugorazrednim državljanom, ki še menda niso dojeli, da živimo v 21. stoletju.
A ta zgodba ima dve plati. Z vse bolj agresivnimi izpadi in brezobzirnostjo do vseh, ki drugače razmišljajo kot oni, najbolj propagirajo ravno tisto, zoper česar bi se naj najodločneje borili. Nekega dne bodo morda začudeno spoznali, da so sami najbolj čista uresničitev lastnih fobij in strahov.
Foto: Spletno oko
