Nekaj o intelektualnih elitah

17
35

Ob današnji obletnici ustanovitve Slovenske demokratične zveze (SDZ) objavljamo zapis o takratnem dogajanju, v katerega je bil vključen avtor zapisa, gospod Tone Tomažič, ki nam je posredoval del svojih spominov objavljenih na blogu Stare vrednote – nove ideje.

Po 45-letni diktaturi je v Sloveniji pač obstajala le ena – levičarska. Posamezni desno usmerjeni intelektualci s(m)o bili povsem zdesetkani in praktično brez možnosti javnega nastopanja. Normalno se je slovenska desnica lahko razvijala le v (omejenih pogojih) v tujini, pri zamejcih in v diaspori. Kdor se je s prepovedanimi idejami izpostavljal v domovini, je pristal v zaporu ali pa je vsaj imel velike probleme na delovnem mestu in v družbenem okolju enoumja. Tako se seveda tudi niso mogli razviti mnenjski voditelji (desnice) in tako s(m)o posamični razumniki bili pretežno v anonimnosti. Mislim, da je bil eden takšnih tudi Lojze Peterle. Verjamem, da je kaj objavljal, vendar jaz za njega nisem mogel zvedeti…

Za mladega človeka s solidnimi talenti in voljo do dela in življenja je bilo v takšni družbi zelo težko živeti, če se ni uklonil in pridružil levičarski eliti. Praktično so imeli določene limite, do kod lahko sega njihova kariera. (Jaz sem jo dosegal s tem, da sem postal pravni svetovalec generalnega direktorja Litostroja, nisem pa niti pomislil, da bi lahko postal na primer direktor TOZD-a (za mlade bralce moram že pojasniti: Temeljna organizacija združenega dela), ker sem zavrnil vstop v Zvezo komunistov. Zato ne moremo (in ne smemo) obsojati nikogar, ki se je nekoliko uklonil (beri: vstopil v ZK), da bi sploh lahko uresničil svoje življenjske potenciale. Nekateri so sprejeli partijsko knjižico že samo zato, da bi lahko svoj revolt sploh izrazili – znotraj partije, saj drugje za relevantno aktivnost sploh ni bilo prostora. Verjamem, da je bil eden takšnih tudi Janez Janša, saj je takoj začel »rovariti« in javno delovati v ZSMS, pisati v Mladino (ki je bila tedaj za 180 stopinj drugačna, kot je danes) in je v končni fazi tudi fermentiral slovensko pomlad.

Naj za ilustracijo svoje – priznam da dokaj pasivistične – drže slovenskega desnega intelektualca navedem tale dialog, katerega sva imela s (slavnim!) Francijem Tomšičem sredi 80-ih let kot sodelavca v Litostroju. Ja, kot boste videli, je Franci res eden prvih v Sloveniji začel govoriti o večstrankarstvu, saj ga je tudi spoznal, ker je pred tem več let delal v Nemčiji.

Franci: »Madonca, Tone, a se strinjaš, da bi morali v Sloveniji ustanovit kakšno stranko?« (prosim, to je bilo okrog leta 1984!)

Jaz: »Ja, se strinjam… Se pa hecaš, kajne?«

Franci: »Ne, resno mislim! Eno socialdemokratsko stranko…«

Jaz: »Veš kaj, če bi pa že ustanovili novo strankao, bi morala biti pa kakšna desna, kajne? Da bi bila vsaj res opozicijska, saj eno zelo levo že imamo…«

Franci: »Ne, jaz sem bolj za socialno demokracijo…«

Jaz: »To potem spet ni nič.. Kakšna demokracija bi bila pa to, da bi imeli samo leve stranke? Če bi že ustanovili novo stranko, potem bi morala biti na primer krščanskodemokratska…«

Franci: »No, sedaj se pa ti hecaš, kajne?«

Besede morda niso povsem v pravem zaporedju, vsebina najinega dialoga pa povsem točna, saj sva podobne misli kar nekajkrat izmenjala…

Franci je kasneje res ustanovil socialdemokratsko stranko, katere naslednica je danes Janševa SDS.

Jaz pa sem se pridružil pobudi za ustanovitev prve opozicijske stranke, na ustanovnem kongresu SDZ dne 11. 1. 1989.

V Cankarjev dom sem prišel kot osamljen desničarki razumnik, opogumljen z gibanjem slovenske pomladi preteklega leta, kjer sem tudi sam po svojih močeh sodeloval.

Ustanovni zbor za SDZ pa je pripravila elita, ki se je lahko razvila (v preteklih desetletjih) lahko samo zato, ker je bila vsaj pogojno – leva. Ne bom zapisal, da so intelektualci na čelu z Dimitrijem Ruplom in zakoncema Hribar lahko javno delovali le zato, ker so bili nekakšna »dvorna opozicija« (sicer bi bili onemogočeni), ker bi bilo to preveliko poenostavljanje. Dejstvo pa je, da so morali delovati zelo previdno, samo-omejevalno, taktično, spravljivo (s SZDL-jem), postopno… Zato si tudi še niso mogli (upali) privoščiti, da bi se nova stranka imenovala SDS – Slovenska demokratska stranka (kar sem sicer jaz predlagal že poleti 1988 s svojim člankom v Novi reviji). Zaenkrat je bila le še SDZ – Slovenska demokratična zveza.

Med množico simpatizerjev in ustanovnih članov sem bil jaz seveda povsem anonimen – pripadal sem pač desni intelektualni (ne)eliti… Zato mi ni preostalo drugega, da sem se kar sam predlagal za izvolitev v prvi Svet stranke. Kandidaturo sem sicer pošteno utemeljil, tako kot se to dela v demokraciji, približno takole:

»Spoštovani! Mene gotovo ne poznate, zato se moram kar sam predstaviti in kandidirati. Pripadam sloju, ki je bil dolga desetletja povsem odrezan od politike: slovenskim kristjanom. Vesel sem, da danes skupaj ustanavljamo prvo svobodno stranko in bom v njej z veseljem aktivno deloval. Ker pa vem, da je tudi med vami veliko slovenskih kristjanov, pričakujem, da bomo v tej naši novi stranki imeli možnost uveljavljati svoje interese in stališča. Če me boste izvolili v Svet stranke, vas bom tam z veseljem zastopal…« Močan aplavz je z aklamacijo potrdil mojo izvolitev… Dimitrij Rupel pa je kasneje v svoji knjigi moj nastop označil kot samopašen… (Ampak, seveda, to je bilo že kasneje, po našem razkolu, ko je iz SDZ izstopil).

To je bil tudi začetek moje politične kariere. Odslej sem z največjim veseljem in voljo deloval v SDZ, najprej kot član Sveta, kasneje Izvršilnega odbora , nekaj časa pred volitvami pa sem celo vodil predvolilni štab Demosa.

V stranki sem se počutil dobro. Imeli smo dva konkretna cilja: uvedbo demokracije in osamosvojitev Slovenije. Za to pa smo morali najprej doseči dober rezultat na volitvah, aprila 1990.

To nas je sicer zelo združevalo, vendar pa sem vedno (bolj) čutil veliko nasprotje med politiko vodstva (trdno v rokah »leve elite«) na eni strani ter članstva in krajevnih odborov na drugi strani. Med ljudmi, ki so se množično vključevali v to našo prvo opozicijsko stranko, je bilo tudi veliko (večina) krščansko in desno usmerjenih ljudi (takrat še ni obstajala SKD!). Dokaz, da je bila to res prva (prava) politična stranka, je tudi v tem, da sta bila na začetku zraven celo Ivan Oman in Fran Zagožen. Njuna Kmečka zveza se tedaj pač še ni deklarirala kot prava stranka.

Ker je kazalo, da bodo ta vse večji voz nove politične sile (desne provenience) furmani usmerjali kar v levo (vodstvo SDZ je bilo pod velikim ideološkim vplivom Spomenke Hribar, ki je bila že tedaj povsem obsedena z desnico (»Zaustavite desnico!«), s(m)o desničarji pač reagirali na različne načine.

Nekateri so se vse bolj posvetili drugim obstoječim opozicijskim (nastajajočim) strankam (Oman in Zagožen), drugi pa so se podali v nove vode. Peterle je takrat verjetno že ustanavljal novo stranko Slovenskih krščanskih demokratov (na kakšnem od prvih iniciativni sestankov sem bil prisoten tudi sam), meni pa se je zdelo, da ne bi bilo dobro preveč deliti novih političnih sil in sem videl prostor za nas desničarje (in krščanske demokrate) tudi v SDZ.

Foto: Slovenska pomlad

17 KOMENTARJI

  1. Isti avtor, drug zapis:

    “Prepričan sem, da bo v Sloveniji povsem očiščeno tudi še domobranstvo, za katerega mislim, da je bilo eno najbolj veličastnih in plemenitih gibanj v naši zgodovini (tak pa je seveda tudi Demos)”

    Hvala, ampak ne hvala.

    Veliki DEMOKRAT na drugem mestu:

    “Od njih pa pričakujem, da svoje spolne nagibe uresničujejo diskretno in v ožjih krogih sorodno mislečih (odraslih) oseb. Nepotrebne se mi zdijo javne provokacije, kjer na raznih paradah »kažejo nage riti«, saj to deluje izzivalno za večino odraslih in »pohujševalno« za mladino (da, še vedno si upam uporabljati ta že skoraj izumrli izraz).”

    “Manj kot bodo istospolno usmerjeni »izzivali« s svojo posebnostjo, bolje jih bo okolica sprejela.”

    MANJ KOT BOSTE KRŠČANSKI ZADRTEŽI IZZVALI S SVOJO POSEBNOSTJO, BOLJŠE BO??? Verjetno se Tomažič s tem ne bo strinjal, kajne? Ali pač?

    Veliki zagovornik PRAVNE DRŽAVE:

    “Naj opozorim, da bo možno referendum doseči tudi z ustreznim »trikom«, ki pa je v tem primeru povsem legitimen. Opozicijske stranke namreč lahko podajo predlog za referendum tudi iz povsem drugih razlogov, kot bi bilo le nasprotovanje izenačitve tradicionalne družine s skupnostjo istospolno usmerjenih parov (ki bi potem posledično lahko tudi posvajali otroke).”

    Tipično balkansko nadmudrivanje.

    In ta nas bo učil demokracije in človekovih pravic… malo morgen.

  2. Spoštovani g. Bah.

    Prosimo Vas, da ste v izražanju svojih mnenj spoštljivi. G. Tomažič ni krščanski zadrtež. V besedilu o istospolno usmerjenih osebah, ni uporabil žaljivega poimenovanja, zato Vas prosimo, da se tudi vi izogibate uporabi takih izrazov.

    Citati, ki ste jih predstavili, izražajo mnenje g. Tomažiča, vaša mnenja kakor razumemo, pa so drugačna. Vsak lahko izrazi svoje mnenje na argumentiran način, bralci pa si ustvarijo vtis, kdo jih z argumenti bolj prepriča.

    Uredništvo

  3. Oh, uredništvo,

    če lahko presvitli g. Tomažič neko politiko etiketira za ekstremni liberalizem (verjetno s to etiketo, ki je najhujše zlo cerkvenih krogih in s katero se neprestano straši, ni mislil pohvaliti????), ga lahko jaz še kako označim za krščanskega zadrteža. Konec koncev svoja diskriminatorna stališča izrecno utemeljuje na krščanstvu.

  4. #ekstremni liberalizem (verjetno s to etiketo, ki je najhujše zlo cerkvenih krogih #
    Da o levičarskih krogih ne govorimo. Zlasti še v povezavi s predpono “neo-“.

  5. Jaz pa postanem skeptičen, ko ima nekdo sam sebe za intelektualno elito. Prava elita se po mojem mnenju ne ukvarja s politiko.

  6. Bah, če je Anton krščanski zadrtež, si ti gejevski ekstremist in zadrtež. To še ni nestrpnost, če se ne strinja s tem, da vam moramo ugoditi za vsako kaprico, ki se vam sprdne.

  7. @ancka

    “To še ni nestrpnost, če se ne strinja s tem, da vam moramo ugoditi za vsako kaprico, ki se vam sprdne”

    seveda. kot se je črncem nekega dne “sprdnilo”, da bi radi sedeli tudi na sprednjem delu avtobusa. Zakaj le? Na cilj pride cel avtobus, kajne?

    Da se tistim, ki so ugoditvi te kaprice nasprotovali, danes reče rasisti, ki po definiciji ne morejo biti člani prav nobene “intelektualne elite, je seveda čista zarota nestrpnih borcev za enakopravnost vseh ljudi.

  8. O avtorju članka in o komentatorjih sem ustvarila svoje mnenje, upam, da tudi drugi.
    Ne glede na to, da si anonimen, se s pisanjem na ogled postaviš. In tako je prav !!

  9. Jaz se načeloma v spletne polemike spuščam samo z ljudmi, ki so navedeni s polnim imenom in priimkom (tako kot jaz).

  10. Slovenci smo žal narod brez elite. Vsak narod skrbi, da ima elito, ljudi, svetovljane, ki utirajo pot gospodarstvu, kulturi in drugim panogam v svet.
    Nad našo elito so se prvi znesli že osvoboditelji pod vodstvom slavne Komunistične partije. Ta je meščanstvo in večje kmete pobila, razlastila in pregnala, da o plemstvu sploh ne govorimo. Potem je tu kler, ki povsod predstavlja elito, pri nas pa se pobalini, kot je Hribar, delajo norca celo iz kurijskega kardinala.
    Nekaj elite je nova oblast takoj po vojni kompromitirala, umazala jim je roke s krvjo in so dosmrtni hlapci režima. Kar poglejmo si nekatere profesorje, ki še po 65 letih ne morejo misliti s svojo glavo in se klanjajo komunističnim parvenijem.
    Od osvoboditve naprej pa je izdelava elite bila v izključni domeni partije.
    Butle so došolali v Kumrovcu in podobnih šnelkurzih, tudi na šolah, ki so jih posebej zanje ustanovili. Na univerzi so imeli študentje z rdečo legitimacijo prednost. Bolj ko so bili rdeči, bolje jim je šlo. Ndarjeni so celo videli zapadni svet in Ameriko. Marsikdo je moral za takšne privilegije dosmrtno služiti tudi UDBO.
    Po treh genaracijah je nastala družba, katere domet je viden. Danes nimamo strokovnjakov, humanistov, ekonomistov. Imamo nek pakaž, ki se ima za meneđerje, za kulturnike in marsikaj. Žal so veliki le do Šentilja ali Rožne doline. Potem pa jih ni nikjer več. Lahko so samo še kelnerji in sobarice.
    To ni elita.

  11. Elita je sociološki koncept, tovariš APM, in zatorej obstajajo določeni kriteriji, po katerih se lahko ugotavlja, kdo spada v elito in kdo ne. Elita ni dobra ali slaba, obstaja pa v vseh družbah, izvzemši kakšne amazonske domorodce.
    S kurijskim kardinalom pa verjetno mislite na tistega, ki se šopiri v čipkah za 3000 evrov in se prevaža v mercedesu, ki so mu ga kupili tisti pobje, Kristusovi legionarji. Katerih ustanovitelj je bil zloglasni pedofil in prevarant, kot so sedaj ugotovili tudi v Vatikanu … Kjer so sedaj dotičnega kardinala ustrezno nagradili.

  12. Učeni Carlos Contreras se spreneveda, ko me poučuje o eliti, ki bi naj bila sociološki koncept, kar mu sicer priznavam. Moja pripomba pa je ta, da se Slovenska elita, takšna kot je, ne more kosati, ali primerjati z elitami drugih evropskih narodov, tako kot se lahko v času Avstroogerske , ali kraljevine Jugoslavije, pa še v rajnki Jugi je nekaj časa šlo.
    Da je stanje kritično, pa nam najlepše razodene kar sam, na svojem primeru, ko infantilno poizveduje za kurijskim kardinalom ggospodom Rodetom. Takšne glave Slovenci še nismo imeli in verjetno je še dolgo ne bomo imeli. Njegovo poslanstvo je v Vatikanu, ki je največji ideološki sovražnik rdeče garde v Sloveniji, zato je z vrhov slovenske partijseke kurije dano dovoljenje, da se lahko iz takšnega človeka norčujejo vsi. Najprej debilno infantilni humorist Hribar, zakonca sta tukaj nekoliko bolj omikana, potem pa vsi, ki se jim zljubi in imajo pet minut časa. Zato je zardi pomanjkanja elite, dragi gospod Carlos Contreras v Sloveniji nujno potrebno gojiti duh Dražgoš, kajti večina slovenske elite razume le kulturo takšnih shodov in slavnostni obed partizanskega golaža. To pa je zelo blizu amazonskim domorodcem.

  13. Nekam obsedeni ste z glavami zadnje dni, tovariš APM. Pa ne zanikam, da se v tisti možaka z Rodice skrivajo inteligentni, jako načitani, razgledani, a tudi brezobzirni možgani. Na srečo ne prebiram le Družine, pač pa tudi tuje katoliške medije, ki svojih bralcev ne obravnavajo tako pokroviteljsko, kot to z brezzobimi mamcami in do vratu zapetimi študentkami počne podalpska klerikalna propaganda. Na podlagi novic in nekaj zdravorazumskega sklepanja lahko hitro ugotovimo, da so omenjeni glavi do sedaj spodleteli še prav vsi projekti, na katere so ga vatikanski gospodarji poslali: v domači deželi mu je uspelo zmanjšati delež katolikov za 15 odstotkov, v ZDA je s svojimi brezobzirnimi udrihanji po redovnicah razkuril tamkajšnjo katoliško javnost, zameril se je jezuitom, tole s Kristusovimi legionarji je pa samo še češnja (ali češplja) na tortici. Vatikan je pač diskreten, božji mlini meljejo počasi, ampak tudi tam ima potrpljenje svoje meje …

  14. Spošrovani tovariš Carlos Contreras, že večkrat sem omenil spošno znano resnico, da človek sam o sebi pove več, kot drugi o njem. In to velja v prvi vrsti tudi za vas. Ne glede na to, kaj si mislite vi o katolikih v Sloveniji, morate upoštevati, da so naši sodržavljani in jih je potrebno spoštovati. Vaši opisi jih žalijo. S tem sami kažete meni, njim in bralcem tega bloga vaš zelo nizek moralni nivo.
    Tudi o Rodetu govoričiti kar tako, je nespoštljivo. Kurijski kardinal je namreč minister neke asociacije, ki na svetu združuje milijadro ljudi. To ni mačji kašelj in spoštovani tovariš, takšnega položaja vi niti dojeti ne zmorete, sodeč po vašem pisanju, kaj šele, da bi o njem lahko pametno in pošteno pisali.
    Sekularizacija družbe pa ni posledica nesposobnosti duhovnikov, temveč je družbeni pojav, ki ga narekujejo tehnološki napredek in s tem povezana večja neodvisnost od naravnih danosti.
    Ne želim vam več dajati priložnosti za vašo blamažo, zato zaključujem diskusijo na to temo.
    Pa na svidenje!

  15. Škoda, pa sem ravno mislil, da bomo družno udarili kakšno o Maxu Webru … no ja. Le čudno se mi zdi, da se glede Rodeta velika večina ameriških katolikov strinja z mano.

  16. Bah, butaste izgovore imaš. Geji niste v ničemer diskriminirani. V avtobusu lahko sedite kjerkoli.

    Vi hočete privilegije.

  17. In najnovejša novica. V imenu preganjanja “nestrpnosti” do gejev so v Kanadi prepovedali 25 let star komad od Dire Straits – Money for Nothing, ker uporablja besedo “Faggot”.

    Pri tem pa niso moteča dosti hujša besedila.

    To pa ni več enakopravnost, ampak je velika priviligiranost.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite