Nekaj izzivalnih vprašanj za študente in profesorje

7
365

PREJELI SMO. Namen vprašanj in trditev v nadaljevanju ni indoktrinacija, temveč spodbujanje kritičnega razmišljanja in samozavedanja. Kaj lahko naredimo kot posamezniki in kaj skupaj, da bo naše življenje bolj kakovostno in smiselno? Zadostuje naše prizadevanje? Vprašanja so pomembna, saj do napačnih zaključkov ne pridemo zato, ker bi bili neumni, temveč zato, ker si ne zastavljamo pravih vprašanj!   Študentski duhovnik Bogdan Vidmar.

»Edina gotovost na tem svetu je, da ni nič gotovo«. Ta trditev ne drži povsem, kajti gotovo je tudi to, da na tem svetu ni nič tako ubogega in pomilovanja vrednega, kot je človek, ter da nobeno bitje na tem svetu ni tako napuhnjeno in prevzetno, kot je človek. Po drugi strani pa je človek veličastno bitje, ki s svojim razumom in svobodno voljo presega vsa druga živa bitja. Sveto pismo pravi: »Ko gledam nebo, delo tvojih prstov, luno in zvezde, ki si jih utrdil: Kaj je človek, da se ga spominjaš, sin človekov, da ga obiskuješ? Naredil si ga malo nižjega od Boga, s slavo in častjo si ga ovenčal. Dal si mu oblast nad deli svojih rok, vse si položil pod njegove noge« (Ps 8,4–7).

V človeku je želja in zahteva po neskončnosti. Človek, kljub temu, da se zaveda negotovosti, želi priti do Temelja, do Resnice. Ne le do posameznih resnic, ki jih odkrivamo s pomočjo kognitivnega razuma; do resnic, ki ji odkriva znanost, temveč do Resnice – Pravice z veliko začetnico.

Kako priti do Resnice? Racionalizem ne zadostuje. Poleg sposobnosti kognitivnega razuma je v človeku še sposobnost duhovnega vedenja. Polnost vsega spoznanja je v Jezusu Kristusu, zato lahko pridemo do Resnice in modrosti le po njem. »Tedaj je Jezus spregovoril in rekel: »Slavim te, Oče, Gospod neba in zemlje, ker si to prikril modrim in razumnim, razodel pa otročičem. Da, Oče, kajti tako ti je bilo všeč. Vse mi je izročil moj Oče in nihče ne pozna Sina, razen Očeta, in nihče ne pozna Očeta, razen Sina in tistega, komur hoče Sin razodeti«« (Mt 11,25–27).

Kakšna je situacija, v kateri se nahajamo? Okoliščine, v katerih živimo, niso sekundarno vprašanje. Kako lahko odgovorimo na to, točno določeno situacijo? Če okoliščine ignoriramo, ne moremo ustrezno odgovoriti. Okoliščine same po sebi ne naredijo, da smo boljši, ne moremo pa postati boljši, zreli in odgovorni, če se okoliščin ne zavedamo in če se ne zavedamo samega sebe v teh okoliščinah.

Kaj ti pomeni največ v življenju? To je tvoj kriterij. To določa tvoj odnos do realnosti. Seveda pa to še ne pomeni, da si to sposoben doseči.

Vedno znova poslušamo, da se nahajamo v obdobju krize. Mar ni taka govorica lahko tudi izgovor za neodgovornost posameznikov in institucij? Zakaj je ta kriza nastala? Katere so njene razsežnosti? Kaj se iz nje lahko naučimo? S kakšnega vidika je kriza lahko tudi priložnost in izziv? Kako je kriza v odnosu s prevladujočo hegemonistično kulturo? Kako ocenjuješ prepire v zvezi z izhodom iz krize? Ali nas lahko analize stanja same po sebi rešijo iz nastale situacije? Kaj lahko za izhod iz krize naredimo kot posamezniki in kot člani raznih skupnosti? Bomo le čakali, da bo »država« rešila nastalo situacijo? Kaj se lahko naučimo iz zgodovine? Nismo prvi, ki doživljamo krizo. Krize so bile tudi v preteklosti! Kako so nanje odgovorili naši predniki?

Kakšna je kakovost Univerze na Primorskem? Kaj je pozitivnega, kaj je motečega? Znajo profesorji navdušiti študente za raziskovanje in ustvarjalnost? So dovolj plačani? Delajo dovolj in dovolj kakovostno? Kakšen je odnos profesorjev do študentov? Zaradi česa profesorji najbolj trpijo? In študentje? Se poglabljajo v znanost in dozorevajo v odgovorne osebnosti ali pa status študenta tudi s pomočjo davkoplačevalskega denarja zlorabljajo? Kakšni so sadovi in rezultati Univerze na Primorskem? Katere raziskave o tem poznaš? Kam se naša Univerza glede na uspešnost uvršča na mednarodni lestvici? Koliko študentov konča študij v rednem roku? Koliko je osipa? Družba nameni dovolj denarja za šolstvo in kako je ta denar porabljen? Kaj meniš o nekaterih mednarodnih raziskavah, ki dokazujejo, da so pogosto uspehi šol, ki imajo manj sredstev, boljši, kot rezultati šol, ki imajo sredstev veliko več?

Zakaj je v naši družbi živ mit o gimnazijah in drugih srednjih šolah, zanemarjajo pa se poklicne šole? Mar ni posledica brezposelnosti mladih tudi mitizacija gimnazij? Kako razložiti to kulturno-sociološko dejstvo? Zakaj obstaja prepričanje, da poklicne šole ne omogočajo človeškega dostojanstva in enakovrednosti? Mar dejstvo, da večina otrok vstopa v gimnazije in srednje šole, ne pomeni uniformiranosti naše družbe?

»Nevarna emigracija«. Raziskava Lawrence Hewich iz Kanade je pokazala, da bi 86 % slovenskih študentov odšlo tujino, če bi imeli za to možnost. V zadnjih štirih letih se je iz Slovenije izselilo 20.298 državljanov, letos že 7997 (Delo, 9. 10. 2012). Odhajajo mladi raziskovalci, zdravniki, znanstveniki … Skupina Mladi zapustimo Slovenijo med razlogi za odhod v tujino ne navaja le finančnih ugodnosti, temveč tudi možnosti za pridobivanje strokovnega znanja, red, odgovornost, miselno svobodo, možnost za inovativno razmišljanje …V Sloveniji ne vidijo možnosti, da bi razvili svoje potenciale, tujina pa jih z veseljem sprejema.

Kakšna je vertikalna mobilnost? Koliko sta napredovanje in uspešnost dijakov in študentov odvisna od njihovega dela in koliko od družbenega statusa družin, iz katerih izhajajo? So revni študenti diskriminirani? Ali si lahko študentje iz socialno šibkih družin privoščijo inštrukcije? Koliko znaša ura inštrukcij? Koliko ur inštrukcij plačate študentje UP? Kolikšna je vsota vseh plačanih inštrukcij v enem letu? Koliko denarja gre za knjige?

Opevana socialna država je danes zaradi splošne krize v krizi in zvezana v mreže statalizma. Kje vidiš rešitve? Kaj bi bilo potrebno narediti, da bi predvsem mladi gledali v prihodnost z upanjem?

Sem zasvojen od tega, kar o meni in o nas pravijo drugi? Kako te drugi vidijo? Ali to sprejemaš, ali pa se vidiš drugače? Toda jaz, kdo sem? Ne moremo sprejeti vsega, kar drugi rečejo o nas. Ne gre za problem drugih, gre za problem mene. »Sodba« je začetek osvoboditve. Biti brez sodbe je, kot da ne bi več hodili. Če ne uporabljamo razuma je hujše, kot če ne bi več uporabljali nog.

Zmota ni v prvi vrsti vprašanje morale, ampak vprašanje koncepta, ki prinaša posledice. Smo sposobni gledati naše zlo, ne da bi ga opravičevali? Se zavedamo, da se vsak dan znova lahko učimo, da smo vsi – učitelji in učenci učenci, da se vsak dan znova lahko spreobračamo. Smo za to milost hvaležni in se ji čudimo? Presojanje ni moraliziranje. Ne gre za to, da bi bili bolj dobri, kot drugi, da ne bi delati problemov, da bi zbrali več točk … Presoja lahko le, kdor ima pogum. Za določene življenjske odločitve je potreben pogum! Pogumen je, kdor se čudi resničnosti, kogar stvarnost privlači. Samo čudenje ti omogoči, da rečeš: »Da«, četudi si morda nemoralen in neuspešen. Čudenje ni nujno povezano z akademsko izobrazbo. Celo otroci in nepismeni ljudje so sposobni čudenja!

Božja metoda je drugačna, kot je metoda racionalizma. Bog je najprej poklical le enega človeka, le Abrahama. Bog ni dal milosti vsem istočasno in na enak način. Normalno je, da določenih odločitev in dejstev vsi ne razumejo. Abraham se je verjetno jezil na Boga nekako tako: »Ti si me poklical, a sedaj me drugi ne razumejo«. In Bog mu je odgovarjal: »Prav zato sem te poklical!« Pomembno je, da jaz sledim Božjemu klicu. Vsak mora na milost, ki mu je dana, odgovoriti v prvi osebi ednine. Mi bi radi, da bi vsi istočasno doumeli to, kar nam hoče vsiliti hegemonistična filozofija današnjega časa, ki jo nekateri imenujejo »filozofija woodstocka«. Še dobro, da so to le iluzije in ne moremo nasprotovati Božji pedagogiki! Kdo je Freud in vsa sodobna psihologija in pedagogika, ki temelji na predpostavki, da je Bog proizvod človeka? V čem so naši vzgojni predlogi boljši od predlogov velikih verstev? Kaj pa, če zanemarjamo in pozabljamo na bistveno razsežnost človeka in smo transcendenco zamenjali s samouresničenjem? Mar ni bistvo človeka njegov odnos z Neskončnostjo? Biti veren pomeni gledati realnost, ki jo dela On, biti na kraju, kjer me Skrivnost kliče. Bog je dal milost Abrahamu, da ta milost pride do vseh ljudi! Neskončnost ni abstraktna, tudi ni virtualna, temveč se razodeva v našem konkretnem in vsakdanjem odnosu do realnosti.

Je res ali ni res? Na koncu ne gre za vprašanje čustev. Npr. hočem vedeti ali imam raka ali ga nimam. Ne zadostuje, da me tolažijo; hočem vedeti, hočem gledati resnici v oči! Postavljam si zadnja vprašanja: Kdo me bo odrešil? Aplaudiranje mi ne zadošča! »Opravi si svojo nalogo.« Da, ampak kaj sem naredil? Komu sem sledil? Sem sledil zgolj svojim podobam in idejam? Sem sledil zgolj idejam, za katere sploh nisem prepričan, da so v skladu z resničnostjo? Kakšen je moj odnos z resničnostjo?

Kako prerasti protestantsko izhodišče: »solo scriptura – samo Sveto pismo«? Je res vsak pred besedilom Svetega pisma sam? In še drugo vprašanje: Kaj je res? Je res to, za kar skupnost doseže soglasje glede različnih interpretacij? Kaj pa če soglašamo v laži? Na koncu še vedno ostaja vprašanje: »Je tako ali ni tako?«

»Presojaj tudi to, kar ti pravim!« Kako razumeti odnos med avtoriteto in izkušnjo? Resnična avtoriteta je le avtoriteta znotraj izkušnje. Resničnost je navzoča v izkušnji. Zakaj sledim Jezusu? Kristus ni eden izmed bogov panteona! Jezus ni načrtoval katehetskih ur z apostoli, ni imel do potankosti izdelanega predkatehumenata in načrta za »novo evangelizacijo«. Preprosto je z apostoli živel. Komuniciramo to, kar smo, kar živimo. To je princip, to je metoda! Resničnost se zgodi! Ljubezen, pravičnost …, to razumejo vsi. Avtoriteta je znotraj izkušnje. Če avtoriteta ni znotraj izkušnje, potem imamo drugačno izkušnjo. Avtoriteta mi pomaga rasti. Toda vse izkušnje mi ne pomagajo rasti. Cilj ni avtoriteta, temveč osebna rast. Toda brez določene avtoritete ne bi mogel rasti in doseči določenih ciljev!

Odraslosti ne smemo enačiti z avtonomijo, ki jo razumemo kot izoliranost. Avtoriteta je odnos, je vez. Potrebno je tveganje: vrzi ven svoje težave! Ne zapri se v svoj svet, temveč vstopi v tekmo! Dovoliti, da te drugi izzivajo in spodbujajo. Kaj mora človek delati, da postane on sam? Kaj je moj temelj? V vsaki situaciji si ti lahko ti, nihče ti tega ne more prepovedati. Nihče te ne more nadomestiti. Kdo sem? Tisoč argumentov imamo za to, da opravičujemo beg. Če bežimo, smo že mrtvi, smo v krsti, v grobu, med pokojnimi. Živi mrliči! Največja žrtev je dati življenje za delo nekoga Drugega. Brez tega vlada zgolj napuh. Videz je premalo, kajti simptomi kažejo na zadnji temelj! Je človek sam v sebi samozadosten?

Blaise Pascal pravi: »Le tri vrste ljudi so: taki, ki služijo Bogu, potem, ko so ga našli; taki, ki ga resnično iščejo, ker ga še niso našli; in taki, ki žive, ne da bi ga iskali in ne da bi ga našli. Prvi so pametni in srečni, zadnji so neumni in nesrečni, tisti v sredi pa nesrečni, a pametni.« F. Hadjajdj pa dodaja še četrto vrsto ljudi. To so tisti, ki so Boga našli, a mu kljub temu ne služijo. Členi katoliške vere zanje ne predstavljajo nobenega dvoma, a kljub temu zavračajo Boga. To je področje demonskega. (Fabrice Hadjadj, Vera demonov ali presežni ateizem, Ljubljana: Družina, 2012, str. 23–24). – V kateri vrsti se nahajam?

Ideologija našega časa je »nevtralnost brez Boga«, ki trdi, da je to temelj laične države. To ne drži! Ni res, da laična država temelji na nevtralnosti – na novi religiji in dogmatizmu, ki je hujši od tradicionalnih religij, ki si ne domišljajo, da lahko ukazujejo Bogu in da Bog ne more delovati tudi zunaj določene verske skupnosti, celo v nasprotnikih in sovražnikih. Temelj laične družbe ne more biti aroganca razuma, nihilizem, relativizem, pozitivizem in indiferentnost, temveč le pluralnost in dialog med nami. Razum, ki se ne odpre temu dialogu, absolutizira sam sebe, ker ne temelji na racionalnosti, temveč na fideizmu in političnem moralizmu. Smo že zaznali, da politiki in mediji v Sloveniji dan za dnem pretežno moralizirajo? Tudi to, da ni pomembna resnica in pravica, temveč le racionalno argumentiranje in proceduralna pravilnost kažeta na to, da živimo v diktaturi. Se sploh lahko rešimo iz te slepe ulice? Kako?

Vir: Tiskovni urad SŠK

 


7 KOMENTARJI

  1. “kako”?tako,da najprej in prvi vi,mi,jaz začnete in začnemo stalno in vedno-naj stane,kar hoče-govoriti in oznanjati resnico oz. Resnico,vso resnico in edinole resnico.

  2. “Kako priti do Resnice? Racionalizem ne zadostuje.
    .
    .
    .
    Je res ali ni res? Na koncu ne gre za vprašanje čustev.”

    Tiskovni urad SŠK, sedi cvek! 😀

  3. ta vprašanja niso izzivalna, večinoma niti niso vprašanja, nikakor pa ne razumem, kaj naj bi univerza v pravem pomenu besede (študenti, profesorji) z njimi počela. zdijo se mi primerna za povprečno gostilno ali sestanek anonimnih alkoholikov. študentom univerze na primorskem bi svetoval, naj se izpišejo in se prešolajo na pravo univerzo.

    • saj niso vprašanja, so bolj mnenja, na katera ljudje ne poznamo odgovorov. ker nanje ni mogoče odgovoriti z navedbo logično oprijemljivih dejavnikov, s katerimi bi bilo mogoče pojasniti predmet “vprašanja”, nanje tudi ni mogoče odgovoriti z znanstvenim preizkusom in diskurzom, tako da se univerzi do tega ni treba opredeljevati.
      vera je vera, znanost pa znanost, ne mešajmo jabolk in hrušk.

      • Spet nekaj flancaš, ker ti niso všeč vprašanja. Saj še sam ne veš, kaj si napisal. Napisal si nekaj floskul o znanosti in blablabla.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite