V Sloveniji ta teden vlada skoraj obsedeno stanje. Ljudje protestirajo proti Kanglerju, proti Gorenaku, proti Janši, proti Jankoviću, proti vladi, proti varčevalnim ukrepom, proti razgradnji socialne in pravne države.
Če bi lahko sindikalne proteste pred tem označili bolj za zborovanje in predvolilni golaž za Semoliča, pa je tokrat vrag vzel šalo. Lahko bi rekli, da smo se dolgo igrali z ognjem in sedaj je iskrica preskočila. Za razliko od organiziranih sindikalnih, študentskih in kaj je še protestov v bližnji preteklosti, se zdi, da je tokrat iniciativa prišla od spodaj in spontano. Ljudem se je dobesedno ‘utrgalo’ in najbrž ni veliko presenečenje, da se je to zgodilo najprej ravno temperamentnim Štajercem.
Razlogov za nezadovoljstvo ljudstva je več kot dovolj. Nakopičeni ekonomski in socialni problemi, vtis, da pravna država ne deluje ali pa je strahotno neučinkovita, samozadostnost slovenske politične elite ter kratkoročni politikanski interesi strank in vplivnih družbenih skupin so več kot dovolj vnetljivo gorivo za razjarjenje ljudstva. Poleg objektivnih razlogov za nezadovoljstvo vsekakor k razpoloženju državljanov ne more pomirjujoče delovati hujskanje ljudi s strani vplivnih posameznikov.
Mediji kot psi ščuvaji
Tudi mediji niso prispevali k umiritvi razmer. Prej obratno. Ironično je, da so na razne ‘facebook’ akcije najbolj opozarjali ravno mediji in včasih si dobil občutek, da so najbolj vneto in učinkovito propagirali proteste ravno osrednji mediji in ne družabna omrežja. Če temu dodamo še težnjo medijev po senzacionalizmu in ideološko zagretost, lahko ugotovimo, da mediji pri nas ne opravljajo le vlogo psa čuvaja, temveč tudi psa ‘ščuvaja’.
Mnogi opozarjajo na povezavo med bližajočimi se volitvami in protesti. Krožijo številne teorije zarote o še zadnjem poskusu podpornikov aktualnega predsednika države, da z izrednimi razmerami preobrnejo trend sebi v prid. To, da imajo nekateri s trenutnimi izrednimi razmerami posebne politične računice najbrž ni daleč od resnice. Vendar mislim, da je veliko podcenjevanje problema če vidimo trenutne razmere zgolj kot zrežirano igro stricev iz ozadja. Treba je priznati, da ljudstvo nekaj sporoča. In to sporočilo je potrebno vzeti resno.
Z zakonom ulice za pravno državo
Toda, tudi če razumemo razjarjenost ljudstva, je protestiranje tako počez proti politikom in poziv k njihovem odstopu na nek način metanje peska v oči. Samo protestiranje brez konkretnega cilja in ideje kako prebroditi krizo, državo in družbo potiska le še globlje v krizo. Tisti, ki (upravičeno) zahtevajo pravno državo jo morajo najprej sami spoštovati. S pozivi k odstopu kar počez in uporabo zakona ulice, to pravno državo sami spodkopavajo. Spodkopavamo jo državljani sami z nizko volilno udeležbo, z utajevanjem davkov, z apatijo do družbenih zadev, s kupovanjem diplom, z delovanjem po vezah in poznanstvih ipd.
Zato ti protesti v resnici niso zgolj protesti proti aktualni politični eliti. Ti protesti so tudi izraz resignacije državljanov. So protesti zoper lastno intelektualno in državljansko lenobo, ki tudi nosi delež odgovornosti za to, da smo po 20 letih tam, kjer smo. Ostal nam je le še krik in obupno vpitje ter demonstracije proti vsem. Protestniki zahtevajo odstop vlade in zamenjavo z ‘novimi ljudmi’. A kakšen nabor teh ‘novih’ ljudi imamo v Sloveniji so pokazale že letošnje parlamentarne volitve. Najbolj priljubljen ‘nepolitik’ v Ljubljani ali celo v državi je v resnici utelešenje tistega zoper česar bi se naj navaden državljan bojeval. Na drugi strani je glavni favorit letošnjih volitev za predsednika republike človek, ki je v veliki meri pripomogel k stanju, ki smo mu priča. A kaj bi o tem. Lažje je demonstrirati in iskati krivce zgolj drugje, kot opraviti temeljito samorefleksijo in samokritiko.
Aktualni protesti morda naznanjajo neko novo Slovenijo. Gre za prebujenje naroda, čemur pa mora slediti streznitev. Odnos državljanov do politikov se je spremenil. Spremeniti se mora tudi odnos do države, sodržavljanov in do resnice.
Foto: OSAC
