Gre za poceni medijski spin, ki so ga s primerom Ahmad Šami sprožili levičarji, vendar se jim ne bo obrestoval in rodil političnih točk. Večina ljudi ne naseda na takšne poceni politične trike, ki v psihološkem smislu igrajo na karto dobrodelnosti in usmiljenja, saj tudi sami delajo dobra dela in se z njimi ne širokoustijo pred drugimi.
V tem mesecu v Sloveniji doživljamo sila nenavadno dogajanje. Ahmad Šami, pribežnik oz. migrant iz Sirije, bi moral biti deportiran iz naše države, ker je vrhovno sodišče odločilo, da se mora vrniti na Hrvaško, ker je le-ta prva varna država. V javnosti so se nato začele debate, kako razumeti sodbo, Dublinsko konvencijo ter ne vem, kaj še. (Če še niste ugotovili, se ob vsaki pravni zagati zgodi podobno, saj si pravniki različno razlagajo pravne zadeve).
Ampak pustimo to ob strani, saj se v tem članku ne nameravam ukvarjati z pravnimi vprašanji. Pojdimo na začetek, kjer sem omenil sila nenavaden dogodek. Naj obrazložim, zakaj je po mojem mnenju nenavaden. Sama deportacija seveda ni nenavadna, saj se ne bi zgodila prvič in ne zadnjič. Tisto, kar je nenavadno, je šov, ki je sledil. Gospoda sta namreč z namenom, da ga ne bi deportirali iz države, dva poslanca odpeljala v sam Državni zbor Republike Slovenije, kamor policija brez naloga nima vstopa. Pri tem je eden od njiju povedal, da je ravnal po svojih načelih. To pa je bilo sila nenavadno, saj se podobne geste, kjer bi se politiki tako angažirali za navadne ljudi, le redko dogajajo ( nekaj podobnega je nazadnje delal pokojni predsednik države Janez Drnovšek). Odziv politike – sploh desnega političnega pola in širše slovenske javnosti – je bil seveda ogorčenje nad početjem dveh politikov. Obsodil jo je tudi sam Cerar, ki je dejal (citiram): ”Pravna država ni samopostrežna trgovina. To, kar sta naredila poslanca danes dopoldne, že spada v predvolilno kampanjo in je povsem nedopustno.” Če je dejanje poslancev obsodil, je Šamiju stopil v bran ter povedal, da bo našel drug način oz. se bo skliceval na drugi odstavek 51. člena Zakona o tujcih, vse z namenom, da Šamija ne bi deportirali na Hrvaško. Slednje dejanje pa je sprožilo ustavno obtožbo stranke SDS zoper njega, ki mu učita kaznivo dejanje zlorabe položaja in pri tem nekomu omogoča pridobitev nepremoženjske koristi.
Pustimo pravna vprašanja ob strani in poglejmo na situacijo z drugačnega vidika. Da gre pri vsem skupaj za poceni političnim marketing s podporo glavnih medijev, seveda ni mogoče spregledati. V bistvu gre za to, da se igra na čustva volivcev s tem, ko se ustvarja neka slika gospoda Šamija, v smislu, češ gospodu se je zgodila krivica, dajmo mu pomagati, je sam in koristen za državo, posameznik pa že ni nevaren itd. Zanimivo je brati določene komentarje in članke, kjer sedaj napadajo opozicijo oz. SDS, češ da so medijsko linčali Ahmada Šamija. A za trenutek naj vsak malo razmisli pri sebi. Kdo je začel z medijskim izpostavljanjem Šamija? Kdo je naredil pravi šov, ko so gospoda pripeljali v parlament? SDS? Ne, to je naredila t. i. leva politična opcija.
Pri vsem tem pa so glavni akterji spregledali naslednje. Vsi se izgovarjajo na vest in dobro delo, ki naj bi ga naredili, ter da so ravnali prav itd. Vsak navaden človek pa ve, da se v življenju dogajajo stvari, ko se komu pomaga, se mu pogleda skozi prste ali naredi kakšno dobro delo. Včasih je to učitelj v šoli, ko pogleda skoz prste komu, ki “plonka“ pri testu, včasih je to policaj, ki spregleda kakšno kazen, včasih je to kakšen uradnik, ki koga spusti mimo vrste, včasih pa smo to navadni ljudje, ki drugim pomagamo v različnih položajih. Pri tem seveda nihče ne gre pred kamero in to pove novinarjem ali pa se širokousti, kaj je naredil, pred drugimi, ampak to zadrži zase. Sploh če narediš kako dobro delo iz srca, se s tem ne hvališ. Če bi Cerar, Kordiš ali Škobrne resnično hoteli pomagati gospodu, tega ne bi naredili pred slovensko javnostjo, ampak po tiho in na skrivaj.
Iz povedanega lahko sklepam, da gre za poceni medijski spin, ki so ga sprožili levičarji, vendar se jim ne bo obrestoval in rodil političnih točk. Večina ljudi ne naseda na takšne poceni politične trike, ki v psihološkem smislu igrajo na karto dobrodelnosti in usmiljenja, saj tudi sami delajo dobra dela in se z njimi ne širokoustijo pred drugimi.
