Kljub papeževim besedam, da je udejstvovanje katoličanov v politiki del njihove dolžnosti, se o tem po cerkvah v Sloveniji komaj kdaj spregovori. Pa še takrat »politično korektno«, da slučajno ne bi kateri stranki delali reklame ali koga izključevali. Nočem posploševati – najdejo se tudi duhovniki, ki svojo dolžnost dobro opravijo in jasno povedo, kako naj bi se stvari streglo. A takih je mnogo premalo, zato tudi tale premislek.
Minulo nedeljo so Argentinci volili svoje senatorje in poslance. Udeležba na volitvah je obvezna. Večer pred volilnim dnem in v času, ko so volišča odprta, so prepovedane javne prireditve in točenje alkohola. Diskoteke so zaprte, v restavracijah strežejo večerje ob brezalkoholnih pijačah. Vse to ne daje nikakršnega zagotovila, da volivci odločajo bolj trezno, kar kažejo rezultati prejšnjih in deloma tudi tokratnih volitev. Precej pa bi, prepričana sem, pripomoglo, če bi bili vsi katoličani pred odhodom na volitve priča sledečemu dogodku.
Po običajni nedeljski maši na volilno nedeljo si je France Himmelreich, ki kot duhovnik pomaga v slovenski skupnosti v Buenos Airesu, vzel »svojih pet minut« za državljansko vzgojo in »z oltarja« jasno usmeril svoje ovčice. Ker peronizem v Argentini tako rekoč nima opozicije oziroma alternative, je krščanskim ljudem težko najti kandidata, ki bi bil po njihovi volji. Prisiljeni so voliti manj slabega. A dušni pastir jim je dal zelo jasen kriterij: Kristjan ne sme voliti nikogar, ki bi podpiral splav, saj bi s tem nosil enako odgovornost kot politik, ki bi splav potem – z oblastjo, ki mu jo je omogočil tudi kristjanov glas – uzakonil. (Zaenkrat je v Argentini dovoljen le v zelo omejenih primerih.) To zelo preprosto, a hkrati za kristjana temeljno merilo, je marsikomu spremenilo volilne načrte, saj to vprašanje v kampanji ni imelo bistvenega pomena.
Duhovnik je opravil svojo osnovno dolžnost – postavljati jasna merila, da se ljudje v vsakdanjem življenju lahko pravilno odločajo. Lahko so se odločili drugače, morda so vseeno morali izbrati »manj slabo možnost«, a vedeli so, kaj vodi k dobremu in kaj k hudemu. Ne trdim niti, da je merilo o varovanju človeškega življenja edino, a za kristjana mora biti ključno.
Težko je v Sloveniji biti jasen – na katerem koli področju. Ne z namenom obtoževati, ampak opisati stvarnost tako, kot v resnici je, reči bobu bob. Kdor to počne, je zadrt, nestrpen, izključevalen, … Izvor tega problema je vsem poznan. Če ne moremo pogledati v oči svoji preteklosti, ne bomo jasni niti v čemer koli drugem. Da smo mlajše generacije okužene enako kot prejšnje, je pokazalo tudi moje presenečenje nad jasnostjo navedenih besed. Ta se mi je zdela popoln nadstandard, čeprav bi morala biti nekaj povsem samoumevnega. Še dobro, da imamo po svetu oaze neokuženega slovenskega duha … Da bi se ga le spet nalezli!
