Neizrekljivo veselje

1
Foto: Flickr.
Foto: Flickr.

»Moje srce je pripravljeno, zares pripravljeno,
pel bom in igral svojemu Bogu.
Oglasita se harfa in citre,
zbudimo jutranjo zarjo! » (Ps 108, 1-3)

Prihod Boga na svet, ki ga je sam ustvaril, na svojo ustvarjenino, je lahko le dogodek iz preteklosti. Pred 2014 leti se je v Betlehemu rodil Jezus, materi Mariji, ki je bila zaročena z Jožefom. Jezus je odraščal in triintrideset let živel v pokrajini, po kateri so hodili popotniki, reveži in bogataši. Njegovo rojstvo in njegova zadnja tri leta zemeljskega življenja so popisana. Njegov pojav na tej zemeljski obli je bil tako mogočen, da so z njegovim rojstvom pričeli na novo šteti leta. To so zgodovinska dejstva. Vanje in samo vanje veruje večina ljudi. Žal tudi vernikov.

Zakaj pravim žal? Zato ker današnji praznik ne sme biti le spomin na Jezusovo rojstvo. Današnji praznik je praznik danes. Jezus se rojeva danes.

Vprašujemo se, kaj je med nebom in zemljo. Ali je vmes prostor, je vmes kakšna materija, kaj in kje je ločnica med tema prostoroma. A vprašati se moramo tudi, kaj je skozi perspektivo Boga med včeraj in jutri. Bog je večen, torej moramo dimenzijo časa , kot ga pojmujemo ljudje, drugače meriti. Eno samo rojstvo je odprlo pot za rojstvo Boga vsak dan, na vseh celinah tega sveta, v vsakem človeku, od makro do mikro kozmosa.

Danes Jezus prihaja na svet, v katerem marsikdo čuti lakoto in bolečino. Lakoto po hrani in po ljubezni, lakoto po sprejetosti in pravičnosti, lakoto po strehi nad glavo in domu… A mar je ta bolečina od danes? Ali ni bila enaka bolečina že včeraj? In ali ne bo taka tudi jutri? Kaj je tisto, kar nam danes omogoča, da ne nehamo verjeti v boljši svet, čeprav se z nelagodjem spominjamo preteklih zmot? Smo sposobni dopustiti srcu, da verjame v moč molitve in čudežev, ki vsak dan znova rešujejo človeštvo iz bede, v katero se pogreza brez Boga?

Verjeti v čudeže danes je postala domena ljudi, ki so prizadeti zaradi bolezni, revščine, sporov. A mar ne nosi vsak izmed nas svoje bolečine, svoje prizadetosti? Mar vsak od nas na tihem ne prosi, da bi se rešil križa, ki ga nosi? Bog danes dela čudeže. Majhne in velike, za posameznike in za narode. Bog se skozi Jezusov prihod na svet sklanja do svojih otrok in jim s ponujeno roko pomaga vstati iz bede življenja. Bog vsak dan znova dokazuje, da je mogoče tudi danes postati svetnik, da vsak od nas lahko z Jezusovim rojstvom pomaga vstati in hoditi tudi drugim.
Vsak odnos je najprej odnos človeka do Boga, nato odnos človeka do samega sebe. Iz tega se rodijo temelji odnosov med ljudmi. Če imam v srcu Boga, če se vsak dan zbudim z mislijo nanj, če vsak dan začutim Jezusovo rojstvo, je vse moje bitje uglašeno v izpolnjevanje Stvarnikove volje. Takrat se zavem svoje majhnosti in hkrati pomembnosti – biti dobro orodje v Božjih rokah. Orodje, ki se ob Božji besedi vsak dan znova kali, brusi, da v vsakdanu dobro služi svojemu Upodabljavcu. Služenje za strojem, za pisalno mizo, ob ali v bolniški postelji, v hlevu, za volanom ali za govorniškim pultom – vse je prežeto z ljubeznijo do Njega, ki me je tja postavil. In kako bi lahko v zavedanju te ljubezni ne gledal na druge ljudi kot na svoje brate in sestre?

Živimo v obdobju poveličevanja strahu, ko nam mediji ustvarjajo svet, sestavljen samo iz grdih dogodkov, lepih nam pokažejo zelo malo. Pa v resnici ni tako, več je lepega in dobrega na tem svetu kot slabega. Vprašanje je samo, komu ljudje raje verjamemo, hudiču ali Bogu. Pretiran strah za jutri in obremenjenost s preteklostjo nimata izvora pri Bogu. V srcu, kjer kraljuje Jezus, ni prostora za strah. V takem srcu ni več bojazni pred tem, da bi rojevali otroke v neko nepredvidljivo prihodnost. Kolikšna neznanka je bila za Marijo prihodnost, ki jo je čakala, ko se je odzvala Božjemu klicu. A njeno zmagoslavje je odtehtalo in premagalo vse, kar ji je bilo postavljeno na pot. V srcu, ki ljubi, rastejo sposobnosti spreminjati svet in graditi dobro družbo. Za vse.

Pot do spoznanja Jezusa v življenju je samo preko molitve. Marija nas nenehno vabi, prosi, moleduje, da bi mi, njeni otroci, končno pričeli izvrševati to, kar nam je bilo naročeno – moliti drug za drugega. Molitev, pogovor z Bogom, je ključ, ki danes odpira vrata milosti. Današnji svet kliče, vpije po izmoljeni milosti. Zato je današnje Božje rojstvo nova priložnost, da slišimo in uslišimo krik novorojenega Deteta in se mu odzovemo. Krik skozi Besedo, ki je bila v začetku. Besedo, s katero lahko najponižneje stopimo do soseda, ali pa besedo, s katero lahko voditelji narodov stopijo drug do drugega. Preprosto, odkrito, jasno in pošteno. A taka beseda se rodi le v čistem in ponižnem srcu. Srcu, ki je sposobno z apostolom Pavlom reči: »O globočina Božjega bogastva in modrosti in spoznanja!« (Rim 11, 33).

O neizrekljivo veselje, da nam je Bog Oče poslal svojega Sina, da je med nami postal majhen in nebogljen otrok! O neizrekljivo veselje, da nam to sveto rojstvo ponovno odpira vrata večnega življenja!

1 komentar

Comments are closed.