Pogosto slišimo in beremo, da smo se Slovenci skozi stoletja razvijali v nacijo in ustvarili lastno državo z zapisano slovensko besedo in knjigo: od Brižinskih spomenikov prek Trubarja, Prešerna do naših sodobnikov, od ustanovitve Mohorjeve družbe in čitalnic sredi devetnajstega stoletja do mreže javnih knjižnic in Javne agencije za knjigo v današnjem času. V vseh obdobjih je prihajalo do trenj, zatiranja nekaterih pisateljev in podpiranja drugih. Ne le simbolni, ampak tudi resničen pomen in vpliv knjig je bil tolikšen, da so ob svojem času te tudi gorele ali se znašle na indeksih in v papirnicah. Denar tako za koristne knjige in njihove avtorje kot za uničevanje škodljivih se je vedno našel. Naj omenimo najpomembnejše vplivneže: Kranjski deželni stanovi, Cerkev, mecen Zois, okupator, partija, državni proračun. V nadaljevanju sta dve zgodbi: zgodba delivke in zgodba prejemnice denarja za slovensko knjigo.
Neizrekljivo pomembna direktorica Renata Zamida
Telekom in Petrol sta komaj omembe vredni gospodarski družbi v državni lasti, če ju primerjamo z Javno agencijo za knjigo. Tak vtis je namreč nastal ob predčasnem končanju mandata direktorice te agencije Renate Zamida. Vajeni smo že, da v velikih gospodarskih sistemih politika direktorje menja kot spodnje perilo, to, da so fotelj spodnašali in končno tudi spodnesli neki direktorici neke agencije, pa je novost. Preden je začelo frčati perje, ne za JAK ne za gospo Zamida ni vedel skoraj nihče, razen tistih, ki so bili pri knjižnem državnem koritu. Vodilni mediji so direktorico branili do bridkega konca in bili polni hvalospevov na njen račun. Glede negospodarne porabe denarja (vključno s potratnim poslovnim kosilom pri Ani Roš) in dejavnosti, ki nimajo kaj dosti opraviti s knjigo, so samo zamahovali z roko.
Vihar ob zamenjavi neizrekljivo pomembne direktorice se pravzaprav še ni polegel in res se nam slabo piše, če je od ene same dobro omrežene direktorice odvisna usoda slovenske knjige. Vendar pa ne gre za slovensko knjigo, gre za denar, za njegovo prerazporejanje, za politični vpliv neodvisnih strokovnjakov. Ni vrag, da se za gospo Renato Zamida in njen izjemen menedžerski talent ne bi našla udobna državna služba. Ne pozabimo, da pri vsem dogajanju gre za denar in prestiž, slovenska knjiga naj bi bila le dimna zavesa.
Desa Muck skoraj obubožana najpopularnejša pisateljica
Desa Muck je vsestransko uspešna avtorica: pisateljica, igralka, scenaristka, kolumnistka. Napisala je nad petdeset knjig, od katerih je precej prevedenih tudi v tuje jezike. Do potankosti pozna okus nezahtevnih bralcev, zato ji je uspeh vnaprej zagotovljen. Glede tega si zasluži čestitke in spoštovanje in ne nazadnje tudi denar. O njenem delu bo dokončno sodila literarna zgodovina, ni pa odveč omeniti, da jo je dr. Marijan Dović v znanstvenem delu Slovenski pisatelj uvrstil v poglavje: Pisatelj med umetnikom in proizvajalcem.[1] Muckova že vrsto let prepričljivo vodi na listi kot avtorica najbolj izposojanih knjig. V letu 2019 je bilo v knjižnicah 54.479 izposoj njenih del, za kar ji je JAK izplačal knjižnično nadomestilo v višini najmanj polletne plače. Kot svobodna umetnica je sodelovala tudi z Mirovnim inštitutom in uradom Varuha človekovih pravic pri njegovem Državnem preventivnem mehanizmu.
Zdaj ko se je prikupna gospa znova poročila in upokojila, v precej obiskovanem rumenem spletnem mediju[2] prostodušno stresa nesmisle ali pa celo naklepno zavaja. Tako lahko preberemo: »Pred kratkim sem šla v penzijo, ki bo sicer skromna, zato bom pač morala še delati.« Ker vemo, da je višina penzije odvisna od višine vplačanih prispevkov, je na mestu vprašanje, kolikšne prispevke je ob svojih nemajhnih prihodkih vplačevala v pokojninsko blagajno. Je bila svobodna umetnica ali je imela celo status samozaposlene v kulturi?
Drugi nesmisel, ki je pravzaprav nesramnost se glasi: »Na državo se, kot se je že večkrat izkazalo, najbolj pa se kaže v današnjem času, nima smisla zanašat(i).« Kako, prosim lepo? Ob vseh avtorskih pravicah, honorarjih v državnih ustanovah (RTV, gledališča), knjižničnem nadomestilu iz JAK in državni pokojnini blekne kaj takega. Poudarek na »zlasti v današnjem času«, je zelo verjetno zaradi desne strahovlade.
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj, ki je danes ogrožen, podprete z donacijo.
Desa Muck obožuje svojega četrtega moža, ker zna delati z denarjem
Ženska v svoji nedoumljivi modrosti in uvidu v svetovno politiko trdi: »Eno od najmočnejših orodij je molk, saj vidimo, kako ljudje nasedajo raznim ‘modelom’, kot so Trump in podobni, ki čvekajo vse, kar jim pade na pamet. Toda tudi oni pa imajo nad seboj gospodarja, močnejšega od besede. Denar.« Sprenevedanje, kot da ni splošno znano, da ona z molkom in brez veliko denarja pač ne more živeti.
V lokalnem rumenem mediju[3] bralci lahko spoznajo glavno odliko pisateljičinega moža, ki je že spet povezana z denarjem: »Desa Muck obožuje svojega četrtega moža Igorja Blažino, pri njem pa ceni predvsem to, da zna skrbeti za denar. ‘Jaz nikoli nisem imela občutka za denar in varčevanje, zato sem morala vedno preračunavati, ali bo dovolj za položnice in vse drugo. Moj mož je drugačen.’«
Prav gotovo marsikdo od sodobnih slovenskih pisateljev, ki jim je usojeno pisati za majhen knjižni trg maloštevilnih slovenskih bralcev, težko shaja. Če je talentiran ter mu strokovna javnost prizna kakovost in ga za umetnika – literata ne ustvari zgolj točkovanje Ministrstva za kulturo, je njegovo jadikovanje seveda upravičeno. Treba mu je pomagati ali z JAK ali kako drugače. Zadnja pa, ki bi se smela kakorkoli pritoževati, je trenutno najuspešnejša (najproduktivnejša) avtorica Desa Muck. To verjetno počne iz nečedne slovenske navade, ne iz potrebe, in se res ni bati, da bo stradala.
[1] https://omp.zrc-sazu.si/zalozba/catalog/download/887/3762/361-1?inline=1 (stran 233)
[2] https://www.zurnal24.si/slovenija/desa-muck-odkrito-o-tem-zakaj-molci-356060
[3] https://www.lokalno.si/2019/05/06/218475/aktualno/Desa_Muck_o_tezavah_z_denarjem_in_cetrtem_mozu/
