Negotovost, ki je ni

6

Prav ganljivo je v zadnjih dneh opazovati trud nekaterih slovenskih medijev, da bi pred jutrišnjim glasovanjem o zaupnici kadrovsko okrepljenemu Pahorjevemu kabinetu ustvarili občutek dramatične napetosti. Osrednjemu slovenskemu časniku se je v tej vnemi celo zapisalo, da lahko Pahorja reši samo čudež.

Dobri parlamentarci in slaba vlada

V resnici celo človek, ki je imel matematiko samo na razredni stopnji, zlahka izračuna, da preživetje vlade ni odvisno od nikakršnega nadnaravnega pojava. Prav nasprotno, resnično presenečenje bo, če Pahorjevi zagovorniki zberejo manj glasov od njegovih nasprotnikov. V senci epskega fotofiniša med Pahorjem in Janšo na volitvah leta 2008 so volivci namreč izvolili izrazito v levo nagnjeni državni zbor. V njem pa lahko zagovorniki predčasnih volitev zmagajo samo, če bi ob Zaresu Pahorju izrecno obrnilo hrbet še vseh pet preostalih poslancev Desusa. Česar ne verjamem.

Zakaj tedaj v normalnem pojavu, ko levosredinska parlamentarna večina izglasuje podporo vladi istih političnih barv, iskati elemente čudežnega in poskušati iz proze delati dramo? Odgovor je preprost, toda presenetljiv. Bralcem in volivcem je vendar težko razložiti, kako lahko dobri, celo odlični parlamentarci, ki daleč posekajo ne samo tiste iz prejšnjega sklica, marveč tudi svoje naslednike iz državnega zbora, v katerem bodo po vsej verjetnosti prevladovali Janševi demokrati, glasujejo za tako zanič vlado in zlasti za povsem zanič predsednika, ne da bi se jim ob tem vsaj malo kolcalo. Zato je potrebno v vseh barvah naslikati hude duševne muke, s katerimi se pred torkom ubadajo odličneži, in jih vse po vrsti postavljati v kožo Adama Michnika, ko je moral jeseni 1995 spiti deci vodke, preden se je lahko pripravil do glasovanja za Lecha Walenso. Vse samo zato, da bodo lahko v sredo zjutraj odpeli hozano (verjetno v kakšni civilni preobleki, se razume) in podčrtali neverjetno odgovornost ljudskih predstavnikov, ki se zavedajo nesprejemljivosti neznosnega luksuza po imenu predčasne volitve.

Dve stranki glasujeta za biti ali ne biti

Četudi je rezultat že vnaprej znan,  bodo vsaj poslanci dveh strank na gumbe stiskali z velikim cmokom v grlu. Golobičev Zares in Jelinčičevi nacionalisti si lahko z “napačnim” glasovanjem zapečatijo politično usodo in zaradi njega v naklonjenosti volivcev padejo pod magično mejo štirih odstotkov. Skupni imenovalec njihovih težav je v tem, da (aktivni ali pasivni) glas za zaupnico pomeni  glas za Boruta Pahorja. Slednji ni povzročil ne krize v državi ne krize na levici, je pa že pred časom postal obraz obeh kriz.

Posebej čudno bodo morebitno odločitev zanj gledali Jelinčičevi volivci, vendar se zdi, da je šef SNS še enkrat  bolj v skrbeh zase kot za stranko in bo zato na strani aktualne oblasti, če bo ta njegove glasove sploh potrebovala. Nerodno je samo, da bo tokrat drugače kot leta 1992 in 1996, ko je odločilno pripomogel k ustoličenju Janeza Drnovška za ministrskega predsednika, v hudem nasprotju s svojo bazo, kar ga utegne stati parlamentarne prihodnosti. In bo še nekaj dodatne vode na Janšev mlin, ker se bodo razočarani volivci najverjetneje preselili k njemu, kot so njihovi bolj na levo škileči kolegi leta 2008  v zadnjem hipu dali odločilne glasove za zmago socialdemokratov.

Ni ga junaka

V škripcih je po drugi strani  Gregor Golobič. Na eni strani tehtnice je njegova nemezis Pahor, na drugi jasno izražene želje njegovega političnega prijatelja, predsednika Türka. Seveda je nekdanji minister za visoko šolstvo v boljšem položaju od Jelinčiča, ker bo skupni stvari dovolj pomagal že, če glasovanje “po svoji vesti” dovoli samo enemu ali dvema poslancema ali komu izmed svojih zgolj priskrbi bolniški list. Da se na koncu ne bi odločil tako, da bo prav Danilu Türku, skoraj ne verjamem. Končno je moral sprevideti iluzornost načrtov o zamenjavi Boruta Pahorja. Tudi če bi se socialdemokrati slednjemu odrekli, ni junaka, ki bi ugriznil v kislo jabolko začasnega mandatarstva. Zdi se mi, da bi bil nalogo brez vseh pomislekov pripravljen prevzeti le Lojze Peterle. Nad njim pa v sedanji parlamentarni večini verjetno niso navdušeni bistveno bolj kot nad sedanjim premierjem.

Foto: Dnevnik, Jaka Adamič

6 KOMENTARJI

  1. Oho, dragi tovariš Aleš, glede na to, da sem nekoč strica Michnika v živo videl in da je vobče znano njegovo prijateljevanje z novorevijaši, Vam zagotavljam, da je po vsej verjetnosti spil več kot le deci vodke. 😉

  2. ALFE, plenjenje je tisto, ki jih veže na oblast, kar jim omogočajo naivni Slovenci in njihovi uvoženi kolanboranti.

  3. @ MEFISTO: “naivni”

    Ali pa je bil tihi dogovor: oblastnikom denar, volivcem pa pljuvanje po RKC oziroma JJ. Pa so bili vsi srečni … dokler mi zmanjkalo …

  4. Glede Jelinčiča se mi zdi, da bo tudi Katka imela določeno besedo. Tista hišna preiskava pri njem je gotovo navrgla dovolj masla, da ga zaprejo za nekaj desetletij. Katka je pametna in ve, da so obremenjujoče informacije veliko bolj koristne v njenem trezorju kot pri kriminalistih 😉

Comments are closed.