Negotova usoda zakramentov

16

catholicexchange.comS papežem Frančiškom je zavel nov veter v Katoliški cerkvi, kar je opazil tako rekoč ves svet. Papež je začel presojati znamenja časov, ki bi morala prvenstveno zaposlovati Cerkev. Njegova ciljna populacija so predvsem trpeči ljudje in ranjene družine, kar ponazarja tudi sinoda o družini, ki se je začela lani oktobra z izrednim zasedanjem in se nadaljuje z vmesnimi poročili in letošnjo redno sinodo v oktobru, pri čemer je sinodalna debata med t.i. progresivno in konservativno linijo episkopata dvignila precej prahu zaradi predlogov o spremembi zakramentalne prakse, ki zadeva ločene in podobne skupine, o čemer je bilo izčrpno pisano tudi na Časnikovih straneh.

Sedanji papež ne govori toliko o viziji Cerkve, ampak se neposredno obrača na laike – verno ljudstvo. Tudi letošnje pastirsko pismo slovenskih škofov za postni čas je namenjeno vlogi laikov v Cerkvi. V njem lahko preberemo, da je prvenstvena karizma in služba škofov ter duhovnikov, po čemer se tudi bistveno razlikujejo od laikov, podeljevanje zakramentov. Zakramenti pri opredeljevanju poslanstva laikov v pismu niso omenjeni, vendar je nedvomno pravi smisel vere in najpomembnejša potreba laika, da prejema svete zakramente.

Zakramenti so namreč orodje Svetega Duha, njegova moč pa vernike duhovno, čustveno in organsko prenavlja ter krepi, in sicer s posvečenjem njihovih teles. Sveto obhajilo, prejemanje Kristusovega telesa, je zakrament, ki je po svojem pomenu najbolj praktičen in uporaben, saj se dnevno daje pri sveti maši. Morda je drzna misel, da so največje sirote sodobnega časa otroci brez staršev, ker so se ti ločili ali pa so jih zapustili. Smela je tudi misel, da so največji sodobni mučenci ločeni, povrhu še samohranilci, ki so jih zavrgli in zapustili njihovi zakonski partnerji, misleč da bodo tokrat našli svojo sanjsko princeso ali princa. Ali se ni Kristus še posebej zaradi teh učlovečil v telesu človeške matere?

Cerkev vsekakor še vedno potrebuje pastoralni pristop »od zgoraj navzdol«, vendar je čas, kar je nakazal že papež, da se celostno (znanstveno) in občutljivo pristopi k odnosom in naravi človeka »od spodaj navzgor«. Svarjenje z družinskimi in demografskimi statistikami ter tradicionalnimi vrednotami ne bo samo po sebi preobrnilo trendov. Koliko žensk »mora« tolerirati in trpeti nasilje in druge zasvojenosti v imenu družinskih vrednot, dokler se ne rešijo najhujših križev s končnim odhodom? Koliko zakonov je pravzaprav ničnih (neveljavnih) zaradi prikrivanja in nezrelosti oz. nepripravljenosti za rast v odnosu? Včasih so se ljudje pogosteje na hitro poročili, ker je bila to navada ali zaradi sosedov v vasi. Zaljubljenost in poroka sta obetala »obljubljeno deželo«, vendar se je po romantičnem viharju prebudila vsa nepredelana dediščina iz primarnih družin, saj je zaljubljenost trik narave, ki šele zahteva zavestno odločitev za razrešitev starih bolečih izkustev in graditev novega odnosa, torej ljubezen.

Na koncu tunela je videti luč, čustvena inteligenca napreduje z vsako generacijo in bodoči zakonci dvigujejo svoje standarde, preden se podajo v neznano. Tudi Cerkev vse bolj prisluhne ljudem in sledi razvoju. Spoštovanje človeškega telesa v vseh sferah, preseganje zastarelih družinskih mitov in prizadevanje za vzgojo in odnose brez nasilja so lahko pravi koraki za bolj sveto Cerkev in razumevanje stiskanih ter trpečih. Včasih je Cerkev brez posebne preventive spodbujala zakonsko zvezo, danes pa lahko pari raziskujejo na krajih, kot je Frančiškanski družinski inštitut, svet partnerskih odnosov, ki je poln privlačnosti in svetosti, a tudi neželenih presenečenj. Kaj drugega bi lahko zato Cerkev danes ponudila vse večji množici teh, ki so po krivici ostali sami v zakonskem »dvosedu«, kot na široko odprla svoja vrata? Še vedno namreč velja Jezusovo povabilo k zakramentom, še posebej k evharistiji, kjer se daje neposredno Jezus sam: »Vzemite, to je moje telo« (Mr 14,22).

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


16 KOMENTARJI

  1. Načeloma dober članek. A v njem manjkajo naslednji pomembni pojmi: greh, spreobrnjenje, možnost zlorabe božjega usmiljenja. Sicer pa zakramenti niso pravica, ki bi jo lahko človek zahteval od Cerkve ali Boga. So pa najtesnejša vez ljubezni, ki zahtevajo iskrenost in pripravljenost na prejem.

    Cerkev je/bo verodostojna takrat, ko ljudem pomaga v celoti (ali čim večji meri) živeti po celostnem božjem nauku, nikakor pa takrat, ko ljudi čustveno zadovoljuje s tem, da jim govori, kako je z njimi “vse v redu” in tako zagovarja neko polovičarsko ali politično korektno držo.

    • Predvsem kot odgovor Losu:res je,zakramenti niso človekova pravica,so čisti Božji dar.V podobnem smislu v resnici človek nima nikakršnih pravic,saj mu je prav vse darovano po Božji ljubezni,dobroti in usmiljenju.A čeprav posameznik zato nima kar avtomatske pravice do teh ali kakršnihkoli drugih darov,pa zagotovo ni dvoma o tem,da so predvsem posvečeni Kristusovi služabniki tudi dandanes poslani k prav vsakemu človeku in k čisto vsem ljudem-najsibo k Judom ali poganom,k farizejem ali cestninarjem,k prostitutkam ali Samarijanom in sicer zato,da jim oznanjajo Evangelij-veselo oznanilo o Božji ljubezni in usmiljenju-ter,da jih ozdravljajo vseh njihovih slabosti,bolezni in jih oživljajo po naročilu in zgledu Jezusa Kristusa-ki ni prišel klicat namišljenih pravičnih,ampak grešnike.

      • Prav imate. Biti poslan k vsem.

        A tisti, h katerim s(m)o poslani, morajo Kristusa sami sprejeti in to v celoti. Kakor je dejal Kristus: “Ne mečite biserov svinjam.” Največji biseri pa so ravno zakramenti. Cerkev je tako tudi njihova varuhinja, saj jih nima namena dajati tistim, ki z njimi ne mislijo resno, ki ne želijo spreobrnjenja ipd. V tej luči je napisan moj prvi komentar.

  2. Gregor je tokrat malo stopil nazaj in svoj “progresizem” nekoliko zakrinkal. Pohvalno.
    Podeljevanje zakramentov je samo ena plat duhovniške službe. Tista “po postavi”, bi lahko rekli. Po ljubezni pa je duhovniška služba več kot to. Po ljubezni pa morajo biti pastirji, ki jih tuljenje volkov ne prestraši in se ne skrijejo v zakristije. To je služba!

  3. Tu imamo razlicna mnenja!
    Po mojem zakramenti niso bistveni del vloge duhovnikov!
    Krst, naprimer, bi lahko ali moral, prejeti vsak otrok, ne oziraje se na fakt kaksne vere ali ideologije so starsi, samo, ce je to volja starsev!
    Naloga duhovnikov v osnovi bi morala biti, ne toliko dobrodelne akcije, temvec ucenje, tenkocutno razlaganje, Svetega Pisma, stare zaveze in njegovo aplikacijo na realni svet in realnega cloveka!
    Zelo zalostna pa je, v 99% primerov, razlaga izgona Adama in Eve iz raja! Primitivna, da se tako izrazim. Bog ju ni izgnal zaradi nekega jabolka, temvec zaradi lazi!

    Sicer pa kdo je Bog1?
    Ni Bog nek usmiljen Samaritan! Sicer bi kozmos ne funkcioniral!
    Bog je hladen, brezcuten razum!

    • Bog.ki sebe oz.Svojega Sina daruje za odrešitev človeštva ni “hladen brezčuten razum”…res pa tak zgolj razum česa takega ne dojema…

      • Gospod baubau: ne mislim zaliti vasega prepricanja!
        Toda Jezus ni nikakrsen sin Bozji! jezus je prerok, kot je bil Mohamed! Tako je moje mnenje. Judje so pac iz Juda naredili ina Bozjega.

        • Za zapisnik:
          Dejstvo je ravno obratno: Judje ga imajo za preroka ali nekaj takega … kristjani pa imamo Jezusa za Božjega sina.

          Tako … samo za zapisnik in ne za polemiko kdo je Bog in kdo je človek.

        • G. Brevant!

          Ravno tole pa ne drži, Kristus je docela nasprotje vseh prerokov. Kristus je bodisi vstal od mrtvih in je Božji sin (kar verujemo kristjani – berite apostola Pavla) ali pa je bil bloden človek, nikakor pa ni eden od prerokov.

    • Rers je, imamo zelo različna mnenja. Moje je zelo drugačno: naloga duhovnikov je reševanje duš!!! Izgon Adama in Eve iz raja je začetek človeka … spoznanje dobrega in zla ter odločitev za dobro je nujno, sicer ne moreta biti kakor Bog. Zato sta morala iti iz raja, kjer je samo dobro. 😉

      Kajne, zelo različna mnenja imamo?! 😕

  4. Problem je drugje in je vecji!
    Vsa zahodna civilizacija temelji na Krscanstvu!
    In dokler si bomo pustili tako rezati in zasmehovati in omalozevati svoje korenine, nimamo bodocnosti!
    Moje mnenje je mnogo bolj trdo!
    Moramo se zgledovati po Arabskih muslimanih in odlocno pocistiti z plevelom liberalizma in zasmehovanja lastnih korenin!

  5. Predvsem me zanima, kaj si o tej problematiki misli g. Ivo Kerže.

    Mislim, da je eden redkih v Sloveniji, ki ima uvid v realno stanje Cerkve. Upam, da se bo njegova linija v prihodnosti okrepila, edino tu nam leži rešitev.

  6. Drug do drugega smo precej neusmiljeni. Vsi pa željni ljubezni – v najboljšem pomenu besede. Vsi imamo svoj življenjski kontekst in nihče ni brez greha. Korak bližje človeku, korak bližje k usmiljenju – korak bližje Bogu. Novosti pa se ponavadi ustrašimo – ne pozabimo, da je bil cca 2000 let nazaj nekdo precej “new”. Tako zelo, da so se ga želeli znebiti.
    Te napake ne smemo ponoviti – sprejmimo Gospoda v sočloveku.
    Tina

  7. Sicer dober članek, ampak zadnja dva stavka sta pa kar malo manipulantska. Tisti, “ki so po krivici ostali sami v zakonskem »dvosedu«” namreč že imajo “široko odprla vrata” v Cerkvi, tudi pri evharistiji. Problem je samo, če živijo z drugo žensko.

    Ne vem, kaj je narobe z obstoječo prakso – razveljavitvijo zakonske zveze v utemeljenih primerih.

Comments are closed.