Negativna selekcija: kooperativen, naš in z maslom na glavi

6

Avtor: Mitja Štular. Plotovi so padli in zdaj se moramo resno potruditi, da bomo dokazali vsaj našo povprečnost.

Slovenci smo imeli dolga leta zelo visoko mnenje o sebi in smo ga tudi javno zelo pogosto izražali. Navajeni večdesetletnega položaja najrazvitejše republike v nekdanji državi Jugoslaviji smo po osamosvojitvi govorili o gospodarskem razcvetu v slogu druge Švice ter o nadpovprečni pridnosti in sposobnosti Slovencev. Gospodarsko sesutje, ki smo ga doživeli v zadnjih letih, nas je presenetilo in v naši samozaverovanosti našlo nepripravljene. Kaj se je zgodilo, da smo iz dolgo opevane nadpovprečnosti ustvarili podpovprečne rezultate?

Prva težava je že nerealnost teze o nadpovprečnosti, s katero smo se predolgo samovšečno napajali. Priznajmo si, da teza pač ne drži. Seveda imamo kot država svoje naravne danosti, ki izvirajo predvsem iz geografske lege, a na drugi strani tudi celo vrsto omejitev zaradi majhnosti, kar zahteva poseben razmislek o optimalnem umeščanju v globalne gospodarske in politične tokove. Predvsem pa nimamo nobenih dokazov, ki bi nas lahko utrjevali v prepričanju, da je Bog prav na tem delu Evrope pustil več pameti in sposobnosti kot drugje. Bolj bo držalo, da smo živeli v laži in se z zapiranjem v svoj svet izogibali resnemu soočanju s konkurenco in svetom okrog nas. Želeli smo ohranjati primat prvega na vasi, izogibajoč se mestu, ki bi nam postavilo pravo ogledalo. Verjetno namenoma. A ti plotovi so padli in zdaj se moramo resno potruditi, da bomo dokazali vsaj našo povprečnost.

Verjamete v naključja?

V močvirje podpovprečja pa nas najbolj sili negativna (kadrovska) selekcija. Ta je tako pogosta, da je nemogoče verjeti v njeno naključnost. Postala je temeljni mehanizem, prek katerega koristolovske elite iz megleno-netransparentnega ozadja ohranjajo vpliv in moč v državnih podjetjih, javnih institucijah in javni upravi. Pri tem jim kot voda na mlin pomaga že znana nagnjenost Slovencev k zatiranju nadpovprečnosti. Bojan Korsika v kolumni »Stane Kavčič, žebelj, ki štrli« meni, da smo Slovenci največji evropski ambasadorji japonskega pregovora, ki pravi, da je treba žebelj, ki štrli, zabiti. In dodaja, da so zabijalci ljudje s skrajno povprečnimi osebnimi lastnostmi, ki imajo značilnosti »nevretenčarjev« in zato visoko stopnjo kariernega preživetja (Finance, 207/2012). Tudi Miha Mazzini v zapisu »Slovenska negativna selekcija: Vsi enaki, vsi v čredi« ugotavlja, da je ena največjih slovenskih težav »negativna selekcija, s katero zatiramo in preganjamo sposobne ter podpiramo kilave«.

Dogajanja zadnjih mesecev kažejo, da je boj za kadrovsko prevlado izredno trd in da se izkoriščajo vsi možni vzvodi. Tudi odločbe ATVP, ki je državi v nekaj družbah odvzela glasovalne pravice, zaradi česar je država kot večinska lastnica ostala brez moči. Ali res kdo verjame v časovno naključnost odločitve regulatorja, ki več let po domnevni kršitvi nekaj dni pred že sklicano skupščino, na kateri je na dnevnem redu imenovanje novega nadzornega sveta, večinskemu lastniku odvzame glasovalne pravice?

Za večjo nazornost si v nadaljevanju oglejmo nekaj resničnih primerov negativne kadrovske selekcije, ki so se zgodili različnim ljudem v različnih časovnih obdobjih.

Nekooperativen

Vrhunski menedžer z mednarodnimi referencami, ki je kandidiral za visok položaj, si je med lobisti prislužil oceno »nekooperativen in neobvladljiv«, kar je pomenilo, da niso imeli zagotovila, da bo ravnal v skladu z njihovimi interesi. Poskrbeli so, da za položaj ni bil izbran.

Naš človek

Močna lobistična skupina je pri kadrovanju na pomemben položaj v javni upravi odločno nastopila proti kakovostnemu človeku, ki ni pripadal njihovemu omrežju, s pojasnilom »hočemo našega človeka«. »Naš človek«, ki je zasedel položaj, je bil precej manj kakovosten in izkušen od zavrnjene alternative in po zdravih merilih ne bi nikoli mogel zasesti takšnega položaja.

Brez masla na glavi

Prvi menedžer pomembnega slovenskega podjetja je obetavnega mladega sodelavca ob neki priložnosti, ko je beseda nanesla na možno napredovanje, ocenil: »Odličen je, a žal nima masla na glavi.« To je pomenilo, da ni napredoval, njegov greh je bil, da je bil brez greha.

Misli s svojo glavo

Negativna selekcija se je v določenih okoljih še posebej dobro zakoreninila. V postopku imenovanja uprave državnega podjetja so izkušeni poznavalci iz podjetja ocenjevali možnost enega od kandidatov za članstvo v upravi. Sklep je bil »ta misli s svojo glavo, nima šans«. Razmišljanje je bilo pravilno.

Nam gre še vedno predobro?

Iz zapisanega lahko razumemo želeni profil skozi očala slovenske negativne selekcije: kooperativen, naš, z maslom na glavi in ki ne misli s svojo glavo. Včasih zadostuje že podmnožica teh lastnosti. Zelo koristi tudi kakšen greh iz preteklosti, ki omogoča izsiljevanje, a zanj ne sme vedeti preveč ljudi. Posledice takšnega kadrovskega izbora za kakovost podjetja, institucije in okolja, v katerem delamo in živimo, so vsak dan na dlani. Jasno je, vsaj teoretično, da je ohranjanje negativne selekcije tako za gospodarstvo kot za državo pogubno in dolgoročno nevzdržno. A se v praksi negativni zdrsi ponavljajo prepogosto. Očitno nam gre še vedno predobro, da si še kar zatiskamo oči in nadaljujemo staro prakso. Zavedanje, da smo zasnove za model podedovali iz nedemokratičnega in netržnega okolja prejšnjega režima, v ničemer ne olajšuje situacije in prav nikogar ne opravičuje, še zlasti, ker smo že 22. leto v samostojni državi. Če želimo izplavati, morajo osebne in strokovne kvalitete ter odgovornost pridobiti ustrezno veljavo, priznanje in priložnost.

Kdaj nam bo zadosti hudo, podjetja zadosti razsuta in država zadosti obubožana, da bomo zmogli prelom?

Vir: Finance


6 KOMENTARJI

  1. To je odličen članek mojega sošolca, ki je bil najpametnejši in najboljši v generaciji in sva bila skupaj tudi na mladinski veroučni skupini.

    Negativna selekcija, ki jo je tako nazorno in preprosto opisal v številnih variacijah, to je sistemska značinlost socializma, fevdalizma, suženjstva. Kapitalizem ( seveda ne korporativni ali državni) pa je s svobonim trgom presekal to ujetost v klane, razrede. Danes lahko vsak podjeten in ustvarjalen človek na svetu uspe. In se dvigne iz materialne bede. Najtežje se dvigne v fevdalnih oz. socialističnih ( fašizem, komunizem) državah, najlažje v zelo kapitalističnih državah ( Singapur, Avstralija, Švica).

    Druga sistemska značilnost je sistemska korupcija. V socializmu je korupcija rdeča nit. Ravno zato večina državljanov noče opustiti socialističnih “vrednot” ker so podkupljeni in ker so pozabili delati in ustvarjati. Lažje je izkoriščati druge, državo, večino davkoplačevalcem, kot sam nekaj ustvariti.

    V Sloveniji imamo na enega inženirja kar 3 družboslovce. Na Finskem in v Nemčiji pa 0,7.

    Socializem je sistemsko uničeval svobodo in odgovornost človeka in skupnosti. Ljudje so postali neodgovorni, nedelavni, nepodjetni. Postali so pasivni, občasno agresivni ( stavke, protesti) in grabežljivi ( ves čas hočejo tujo imovino v imenu “enakosti”, “manjših socialnih razlik”). Ves čas tekmujejo kdo bo bolj jamral in kdo je večji revež.
    Zaradi te socialistične izkrivljenosti smo kot družba postali kolektivno psihotični ( lažje to vidimo pri Severnih Korejcih) ali nekoč pri Srbih in nacional -SOCIALISTIČNIH Nemcih, ki so bili nezmožni razmišljati svojo ( individualno) glavo, ker je bilo lažje” razmišljati” s KOLEKTIVNO glavo.

    Kar pa je še huje pa je sistemska izguba občutka krivde, kesanja, obžalovanja, PRIZNANJA KRIVDE, odgovornosti.
    Socializem je dosegel, da smo kot družba postali KOLEKTIVNO PSIHOPATSKI.

  2. Se strinjam z napisanim, vendar je treba biti pošten in povedati odkrito, da tu ni razlik med levico in desnico.

    • O seveda je razlika med levico in desnico. Levica je veliko povkarjena, desnica pa čisto malo.

  3. V naši zbornici se je lahko šopiril partijski sekretar in ljubitelj mladih fantov, ni se mu skrivil niti las. Končal pa je v Polju, dementen in v lastnem blatu. Drudi partijski sekretar pa je diplomiral šele pri sedeminštiridesetih, ko je umrl profesor na fakulteti, profesor, ki se ga ni dalo podkupiti.

Comments are closed.