Novela zakona o vladi je javnost precej razburkala . Predvsem dejstvo, da desnosredinska koalicija nekatere ministrske resorje združuje. Največ prahu sta dvignili ideji o pridružitvi kulturnega ministrstva k resorju športa, izobraževanja in znanosti, ter pridružitev tožilstva k ministrstvu za notranje zadeve. A ker je danes kulturni praznik, se bom omejil zgolj na „kulturni“ vidik.
Kultura kot bit vsakega naroda
Najprej se ustavimo pri sami definiciji pojma „kultura“. Ker je bilo teh definicij skozi zgodovino več, se ustavimo pri definiciji, ki jo je podal Unesco. Takole je zapisano: „Kultura je celoten sestav različnih duhovnih, materialnih, intelektualnih in čustvenih pojavov, ki so značilni za družbo in družbeno skupino. Ne vključuje samo umetnosti in literature, marveč tudi načine življenja, osnovne človeške pravice, vrednostne sisteme, tradicije in verovanja…Kultura usposablja za mišljenje. Prav ona nas naredi specifično človeška, razumna bitja, obdarjena s kritično presojo in čutom moralne obveznosti. Po zaslugi kulture odkrivamo vrednote in se odločamo. Po njeni zaslugi se ljudje izražajo, se zavedajo sebe, spoznavajo svojo nepopolnost, postavljajo pod vprašaj svoje lastne dosežke, neutrudno iščejo nove pomene in ustvarjajo dela, s katerimi presegajo svoje omejenosti.“
Kultura je torej zelo širok pojem. Njegove širine se zaveda tudi tržaški pisatelj Boris Pahor. Že pred časom je namreč dejal, da Slovencem primanjkuje zavedanja samega sebe. Opozoril je, da v slovenskih šolah primanjkuje čuta za domoljubje. Prepričan je, da je treba slovensko mladino vzgajati v smislu slovenske identitete. Vrzel, ki jo izpostavlja, je vrzel, ki odločilno posega prav na področje kulture. Ta je bit vsakega naroda, vsake civilizacije, ki se zaveda same sebe. Kultura ni hec. V časih, ko svet vse bolj postaja ena sama velika globalna vas, v okolju, kjer obstaja nevarnost, da se narodova identiteta izgubi, ima prav kulturna dejavnost temeljno poslanstvo in nalogo, da ohranja našo slovensko identiteto in z vzgojo na tem področju zapolnjuje vrzel, ki smo jo omenili.
Kultura, gibalo Slovenstva
Slovenci smo pred dvajsetimi leti dosanjali svoje stoletne sanje. Izborili smo si samostojno državo. Postali smo svobodni. V zgodovini pa ni bilo vedno tako. Velikokrat smo bili hlapci drugim, večjim narodom. Da smo kot narod obstali, se moramo zahvaliti prav svoji neizmerno bogati kulturni dediščini in vrednotam, ki smo jih s tem privzgojili. Pri tem ima nedvoumno velike zasluge avtor prve knjige v slovenskem jeziku, Primož Trubar. S tem, ko smo dobili pisano besedo in jezik, smo lahko brez sramu tlakovali pot do samostojne države in postali povsem enakovreden član evropske skupnosti. Kljub neugodnim razmeram v katerih se je razvijala slovenska kultura in s tem naše temeljne vrednote, (kot jih je modro začrtal Cankar – mati, domovina, Bog –) pa je bila kultura za nas vedno povezovalna, ustvarjalna in kritična sila. Bila je večno gibalo napredka našega naroda. In nenazadnje tudi gibalna moč, ki je pripeljala do samostojne države. Po dvajsetih letih smo zopet v težkem položaju. Smo v primežu finančno-gospodarske krize, za katero mnogi strokovnjaki menijo, da je zgolj vidna posledica razpada temeljnih moralnih vrednot. Na trdnosti teh smo Slovenci vedno gradili svojo identiteto in kulturo.
Kultura kot (ne)državotvornost
Koalicijska pogodba, ki je pred nami, je naravnana razvojno. Daje konkretne odgovore na izzive, ki jih pred nas postavlja čas, v katerem živimo. Koalicijska pogodba vsebuje rešitve, da Slovenija iz finančno-gospodarske krize pride boljša, močnejša in pravičnejša do svojih državljanov. Sem zraven pa spada tudi združevanje ministrstev, ki jih je prinesla novela zakona o vladi. Gre preprosto za racionalizacijo in reorganizacijo dela, s čimer bo vlada privarčevala veliko sredstev, ki bodo še kako potrebna. S tem bodoča vlada daje tudi jasen signal, da zateguje pas najprej pri sebi. Da bo Slovenija zmogla prebroditi to krizo, ki se bo po napovedih analitikov in ekonomistov letos še poglobila, pa potrebuje ne le samo varčevanje in modro ter humano ekonomsko politiko, ampak potrebuje tudi močne temelje narodove kulture, samobitnosti in domoljubja. Do tega pa bo prišla na način, da bodo slovenski kulturniki odigrali podobno povezovalno in razvojno vlogo, kot so jo pred dvajsetimi leti, ko je šlo za izboritev samostojne države.
Žal, trenutno kulturniki te državotvorne vloge ne igrajo. S protesti proti združevanju ministrskih resorjev, so pokazali, da se ne zavedajo teže trenutka, v katerem se nahajamo. S tem so se tudi samoomejili, kot da bi bilo njihovo delo odvisno od tega, kako je organizirano ministrstvo za kulturo. „Pusti péti mojga slavca, kakor sem mu grlo stváril,“ je zapisal naš največji pesnik France Prešeren. Ni ga motilo, da takrat ministrstvo za kulturo sploh ni obstajalo.
Foto: Wikipedia
