Nedeljski pogovor z avstralsko Slovenko Cilko Žagar: Če se imamo radi, smo večji in močnejši

0
Cilka Žagar Foto: Wikipedia

Cilka Žagar je pred nedavnim pri tržaški Mladiki in Rafaelovi družbi iz Ljubljane izdala knjigo Levo krilo, desno krilo – ista ptica. V njej Cilka Žagar odkrito pripoveduje o svojem življenju tako v domovini kot potem v Avstraliji, kamor je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja odšla z možem in še ne dveletnim sinom, ker so hoteli živeti svobodno. Sodelavka Rafaelove družbe se je z avtorico pogovarjala o tematiki knjige.

Da vas malce bolje spoznamo. Od kod in iz kakšne družine izhajate?

Doma sem iz vasice Dobrave ob Krki. Moja družina je bila zelo bogata. Mama je vedno rekla, da je za življenje pomembno troje: vera, upanje in ljubezen. Mi smo tega imeli v izobilju.

Mama je sledila cerkvenim naukom in cerkvena praznovanja so dajala smisel našemu življenju. Mama nam je pripovedovala svetopisemske zgodbe in za zgled nam je dajala svetnike. Ni čudno, da je moja prva ambicija bila, da bi postala svetnica. Res se mi zdi, da ni boljše moralne vzgoje, kot so jo poznali moji starši.

Vsi smo tudi živeli od upanja v lepšo bodočnost. Molili smo vsak večer in mama ni nikdar pozabila pristaviti: kuge, lakote in vojske, reši nas, o Gospod.

Cilka Žagar (Vse fotografije v prispevku so iz arhiva Cilke Žagar.)

Ljubezen je bila pri nas vedno doma. Ogromna, požrtvovalna in stalna. Le kako bi sicer moji starši poskrbeli za devet otrok, ki so vsi hoteli nekaj boljšega. Odšli smo od doma, v šole in po svetu. Edino najmlajša sestra Jožica, rojena po vojni, je ostala doma, da je skrbela za starše in smo imeli dom, ko smo se vračali. Poročila se je s sosedovim fantom in postala blagoslov naše družine.

Bili so bogati, vendar ne v materialnem smislu, a jim tudi materialno ni nič manjkalo

Cilka s starši, brati in sestrami leta 1950; sedi na sredi med staršema.

Moj brat Valentin pravi: »Imeli smo dva hektarja zemlje in dve kravi. Starši so prodali telička in par svinj na leto. To je bil ves njihov dohodek, vendar se ne spomnim, da bi bili kdaj lačni ali da bi nas zeblo.«

Svetla lučka naše mladosti je bila bogata teta v Ameriki. Zbirala je stare obleke in nam jih pošiljala. Mama je iz rožnate plesne obleke naredila obleko zame za telovo, da sem v procesiji trosila cvetje na poti v cerkev. To je bila skrivnostno sveta pomlad zame. Rožnata obleka v času, ko je Slovenija žalovala v črnini.

Mama je bila zelo iznajdljiva. Nemci so odhajali in zgubili ponjavo s kamiona. Iz te najdbe je tisto zimo mama sešila obleke za nas vse. Tudi za plenice je ostalo.

Vedno smo se veselili praznikov. Kakšni prazniki! Ker smo imeli ponavadi koruzne žgance, zelje, fižol in krompir, smo hrepeneli po belem kruhu, šunki in potici. Kakšno hrepenenje, ko smo šteli dneve do praznikov. Zdaj, ko imamo vsega preveč, pogrešamo hrepenenje.

Moj oče je bil pripovedovalec pravljic, v katerih je bilo hudo vedno kaznovano in dobro poplačano. Na kraju vseh zgodb so vsi dobri ljudje živeli srečno do konca dni. Vsi smo se veselili njegovih pravljic. Veliko je bral in nam pripovedoval o svetu zunaj našega okolja.

Nisem postala svetnica, a rada bi razglasila svetništvo svojih staršev za skrb, vzgojo in ljubezen, ki so nam jih podarili.

Oblikovale so jo očetove pravljice in mamina ponižnost, prva ljubezen pa je ostala za vedno v njej

Leta 1960 je Cilka Žagar dokončala učiteljišče. Stoji sredi tretje vrste.

 Kaj mislite, kaj vas je v otroštvu najbolj zaznamovalo?

Očetove pravljice in pravljični svet Slovenije je bilo najlepše darilo meni. Mamina tiha ponižna svetost je bila pribežališče za družino. Seveda sem otrok vojne in posebno povojnega preobrata, ki me je odtrgal od varnosti doma in vključil v komunistično mladino.

Kaj pa prva ljubezen? Kot vem, je ostala za vedno v vas.

Prve ljubezni so kot prve pomladi. Presenetijo z lepoto in vero v čudovito bodočnost. To je pravljica, ki se konča z očetovimi besedami: princ in princesa sta živela srečno do konca dni.

Seveda pridejo druge pomladi, a le redko verjamemo njihovim obljubam tako kot prvi ljubezni. Prva ljubezen je imela mamino sporočilo: vera, upanje, ljubezen. El Dorado. Večna ljubezen živi le zunaj resničnega sveta.

Kako ste občutili vzdušje v Jugoslaviji pred odhodom v Avstrijo in nato v Avstralijo?

Vzdušje v Sloveniji se mi je zdelo normalno, ker nisem poznala ničesar drugega kot to, kar so nam oblasti narekovale in kar so me starši naučili. Bila sem stara 22 let in vedno ubogljiva.

V Avstralijo je Cilka Žagar šla, ker je verjela, da mož pozna pot v lepšo prihodnost

Poročili ste se zelo mladi. Kje sta se z možem spoznala?

Jože je bil družinski prijatelj, ki je imel delavnico v hiši, kjer sem stanovala. Ponudil mi je delo po šoli v pisarni. Postala sva prijatelja.

Kaj je botrovalo vajini odločitvi za odhod oziroma pobeg?

Nujnost. Odločitev za odhod je bila moževa kot tudi vse naše odločitve v tistem času. Jože je želel biti samostojen obrtnik in je videl, da mu to ne bo uspelo doma. On je verjel v svoboden trg in v to, da ima človek, ki več dela, pravico več zaslužiti. Hotel je postati kapitalist v komunizmu, vendar mu to ni bilo dovoljeno, zato nas je pripeljal v Avstralijo. Ker je bil deset let starejši od mene in bolj odločen in samozavesten, sem verjela, da pozna pot v lepšo prihodnost.

Ob pobegu sta sina Marka pustila pri sestri. Kako vam ga je kasneje uspelo pretihotapiti čez mejo? Ste se kdaj bali, da boste ostali ločeni?

Jože je bil prepričan, da bova osemnajst mesecev starega Marka lahko dobila s pomočjo Rdečega križa, zato me je bilo manj strah, vendar v Avstriji nisva našla te možnosti, zato sva organizirala tihotapljenje. Jožetov brat je stopil v stik s Tonetom, ki nama je prej v oktobru pokazal pot prek Olševe. V februarju je policija ujela Toneta, ki je nosil najinega sina čez zasnežene hribe čez mejo. Toneta in Marka so ujeli in zaprli. Jožetov brat je bil tudi v zaporu nekaj mesecev, a Tone je v zaporu umrl. Po enem mesecu je policija predala Marka mojim staršem in jim zagrozila, da jih bodo zaprli in jim vzeli zemljo, če ga bodo komu dali.

Napisala sem staršem pismo, da so naju vrnili iz Avstrije in da bo Jože prišel po Marka. Dala sem pismo avstrijskemu trgovskemu potniku, da ga je dal na pošto v Ljubljani. Ta avstrijski potnik je kasneje sredi noči vzel Marka in mu dal uspavalno tableto. Pod zadnjim sedežem v avtu mu je naredil ležišče in tako ga je končno pretihotapil na Dunaj.

 Izkazalo se je, da je bila odločitev za Avstralijo dobra, živijo v narodnostno zelo mešanem kraju

 Kakšni so bili prvi vtisi ob srečanju z Avstralijo?

Ob prihodu v Avstralijo smo reševali trenutne probleme: zaposlitev, namestitev. Hrana je bila tuja in za nas neokusna, razdalje med mesti neskončne. Zelo prav mi je prišlo, da sem znala malo angleško in sem takoj postala nekak tolmač drugim.

 Zakaj ste za svojo novo domovino izbrali Avstralijo, ne raje Kanade ali ZDA, kjer ste imeli sorodnike?

Bili smo v avstrijskem taborišču od oktobra do maja in smo seveda želeli čimprej ven. Avstralija je takrat aktivno vabila mlade, posebno kvalificirane ljudi. Transport za Avstralijo je bil možen prej kot za Kanado. Seveda smo kasneje bili večkrat v Ameriki in Kanadi in smo bili srečni, da smo se odločili za Avstralijo, ker je dajala več možnosti, svobode in varnosti. Tudi sinova sta srečna, da smo prišli v Avstralijo, deželo sonca in širine.

Kako je živeti v Lightning Ridgeu, kamor se stekajo iskalci sreče iz vseh koncev sveta?

Okrog štiri tisoč nas je več ali manj stalnih prebivalcev, a ko so se odkrivala nova najdišča opalov, nas je bilo tudi dvajset tisoč. To je turistično mesto s toplicami, kar je privlačno za Evropejce, posebno pozimi. Imamo tudi veliko talentiranih slikarjev in drugih umetnikov, ki napravijo življenje zanimivo. V tem kraju živijo ljudje okrog petdesetih narodnosti. Nihče ni ne gospod ne gospa; poznamo se le po imenih.

Kopali so opale, drugačno življenje pa se je začelo, ko je mož zbolel za demenco

Februarja 2013 z Marjanovo družino na Jožetov predzadnji dan

Vaše življenje je res zelo zanimivo. Vaša družina se je ukvarjala tudi s kopanjem opalov. Ste tudi vi sodelovali pri rudarjenju teh mavričnih kamnov?

Nisem sicer imela časa rudariti, sem pa po šoli brusila te dragulje in jih prodajala. Včasih za konec tedna smo vsi šli v rudnik in sem našla nekaj opalov, da sem okusila mrzlico rudarjev, ki tu igrajo na srečo.

Ves proces dela z opali je zelo razburljiv in poln nepričakovanih dogodkov. Napisala sem več zgodb o rudarjih opala, o njihovih uspehih in razočaranjih.

Opisujete tudi intimno doživljanje moževe bolezni. Kako vas njegova bolezen spremenila?

Ko je moj mož zbolel, se je moje življenje popolnoma spremenilo. Se mi zdi, da sem končno odrasla. Vse do bolezni je moj mož skrbel, da smo srečno in varno živeli. Ob svoji bolezni pa mi je podaril vodilno vlogo, da sem prevzela skrb za družino in zanj. Hvaležna sem mu za to vlogo. Delno sem mu imela priložnost vrniti ljubezen in skrb, s katero je vodil našo družino. To je bil čas, ko sem sprejela odgovornosti in tako uresničila svoje sposobnosti.

Kot učiteljica je Cilka Žagar delovala med Aboridžini in si pridobila njihovo zaupanje

Z nekaterimi Aboridžini je Cilka Žagar spletla pravo prijateljstvo, med drugim tudi z družino Dennis iz rezervata Gingie.

Po izobrazbi ste učiteljica. Splet okoliščin je botroval temu, da ste začeli poučevati mešane razrede, v katerih so bili tudi aboriginski otroci. Kaj ste vi skušali naučiti njih in kaj so oni naučili vas?

Na podeželje pridejo vedno mlade učiteljice po končanem šolanju. Ker sem bila pri 34 letih najstarejša in po njihovem mnenju najbolj izkušena, so mi dali v oskrbo problematične črne in bele otroke. Bila sem vedno v dobrih odnosih z družinami svojih učencev. Učila sem tudi odrasle priseljence. Radi so mi povedali o sebi, svojem narodu in kulturi. Ko sem jih poslušala in pisala njihove zgodbe, se je tudi moj svet širil in obogatil.

Cilka Žagar je dolgo učila v katoliški šoli sv. Jožefa v Walgettu. Tam je učila tudi Aboridžine.

Da bi bolj razumela probleme svojih učencev in njihovih staršev, sem ves čas študirala dopisno na univerzi najprej medkulturne študije in kasneje kriminologijo.

Z Aborigini sem imela posebno tesne odnose in so mi povedali, kako doživljajo svoje prilagajanje evropskemu načinu življenja. Povedali so mi, kaj je bilo zanje dobro in kaj ne. Odprli so mi svet te najstarejše kulture, kar je bilo zame zanimivo. Pisala sem vse, kar so mi povedali.

Hvaležna sem za vse izkušnje in preizkušnje v življenju in upam, da bodo te izkušnje omogočile ljudem boljše medsebojno razumevanje.

Kako ste si pridobili njihovo zaupanje?

Moji bivši črni učenki sem nekoč rekla: “Zdaj se Aborigini in belci bolj srečujete v mestu kot prej.

Odgovorila je: “Vidimo se, a se ne srečamo.”

Jaz sem se srečala z njimi, ker sem prisedla k njim in jedla z njimi. To jim je bilo všeč.

Tudi Slovenijo Cilka Žagar večkrat obišče, njena sinova z družinama jo imata tudi rada

Z možem Jožetom leta 2010 na počitnicah

Kaj pa vaš odnos do Slovenije? Jo pogosto obiščete?

Slovenija je še vedno moj dom in se pogosto vračam. Imam sestro Jožico, ki skrbi, da tam praznujemo ob naših srečanjih.

Zadnje čase s sinovoma potujemo v mislih, ker nam korona preprečuje resnične obiske.

Kako gledate na trenutno politično situacijo v Sloveniji?

Indijski pregovor pravi: Na koncu bo vse prav. Če zdaj ni prav, to samo pomeni, da še ni konec. Zdaj se brusijo ideje, kritike z desnega in levega krila bodo zgradile pravo pot.

Prav je, da imamo pravico kritizirati, a kritiki bi morali pokazati boljšo pot v bodočnost, ne samo blatiti obstoječe oblasti. Z blatenjem se vsi umažejo.

 Kako gledajo na Slovenijo in slovenske korenine vaši otroci in vnuki?

Moja sinova in njuni družini so zaljubljeni v Slovenijo. Včasih mi je žal, da so tu odraščali in je Avstralija njihova domovina. Žal mi je tudi, da se ne moremo spominjati istih stvari, a pogosto se radi skupaj vračamo in praznujemo v Sloveniji.

Marjan ima željo v Sloveniji kupiti kos zemlje, da bi tu užival lepa poletja, ko je hladno v Canberri. Njegova hčerka Eliza bi rada v Sloveniji odprla hotel.

Avstralski Slovenci se še družijo, a jih je vedno manj, ki jim to veliko pomeni

Družina Žagar ima hišo tudi v Canberri

Kako pa je z življenjem slovenske skupnosti v Avstraliji? Kakšno je bilo nekdaj in kakšno je danes?

V začetku smo iskali drug drugega, organizirali smo srečanja in praznovanja in zgradili smo skupne klube – domove in cerkve. Ker smo bili kot ptički brez gnezda, smo gradili skupna in privatna gnezda. Bili smo drug drugemu igralci in publika. Vsak od nas je bil pomemben. Ko so naši otroci odrasli in smo se mi več ali manj vključili v avstralsko skupnost, se je potreba po slovenskem druženju zmanjšala. Prvi priseljenci se še vedno radi srečamo, a vedno manj nas je. Nimamo več energije ne za politiko ne za ples, zato je naše druženje predvsem za obujanje spominov ob dobrih kosilih.

Kaj bi z denarjem, če bi prodali skupne domove? To je še vedno nerešen problem vseh etničnih klubov v Avstraliji.

Po šestih desetletjih, ko živite v Avstraliji, kaj vam je v tej deželi najbolj všeč?

Preprostost, širina, sproščenost, možnosti, medsebojno razumevanje in spoštovanje. Veliko manj trenja je tu kot drugod. Tu ni starih razrednih razlik. Čutimo se enakovredne.

Ko je bila na obisku moja sestra, je rekla: »Tu je nebo največje in sonce najbolj prijetno toplo

Kako se počutite danes, ko gledate že svoje vnuke, ki živijo v deželi, v kateri ste si sami šele utirali pot, medtem ko je Avstralija zanje že domovina?

Cilka Žagar ima sorodnike tudi v ZDA in Kanadi

Od tu do tja, nikjer doma. Še vedno smo čustveno vezani na Slovenijo in radi imamo Avstralijo. Ko sva bila s sinom na obisku v Sloveniji, sem mu rekla, da bom kar tam ostala. On je rekel: »Mama, za poletjem pride tu dež in sneg. Ljudje ne bodo vedno imeli časa, da bi te gostili. Ti bo dolgčas po Avstraliji, družini in prijateljih

Cilka Žagar piše leposlovna in dokumentarna besedila, tako pesmi kot prozo

Knjigo Cilke Žagar Magdalena med črnimi opali, ki je izšla leta 2000, so predstavili v prostorih Slovenske izseljenske matice. Prireditve so se poleg avtorice in njenega moža udeležili tudi predstavnik Mladinske knjige Aleksander Zorn, ki stoji zadaj, na avtoričini levi je avstralski Slovenec Ivan Žigon, ob njenem možu pa dr. Aleksandra Čeferin, ki je prva na svetu začela izvajati pouk slovenščine po spletu.

Napisali ste dva romana, sestavili pesniško zbirko, slovar aboriginskega jezika in napisali nekaj knjig, v katerih ste zbrali pripovedovanja Aboriginov. Kako ste začeli pisati?

Od doma sem odšla stara enajst let in sem potrebovala intimno prijateljico, ki sem ji lahko zaupala svojo negotovost, strah, ljubezen, radost in bolečino. Pisanje je postalo moja zaupnica. V časopisu sem našla rubriko, kjer so mladi pisali svoje zgodbice, in sem tudi jaz tja pošiljala pesmi in doživetja tistih dni. Prve dinarje sem zaslužila, ko sem pri 14 letih dobila od časopisa prvo nagrado za zgodbo Teliček. Pisala sem, kako smo se veselili, da bomo dobili nove čevlje, ko bodo prodali telička, a teliček se je rodil mrtev.

Vedno sem reševala svoje probleme s pisanjem. Imam še mnogo nedokončanih zgodb, ki pa bodo verjetno ostale pozabljene. Brez pisanja res ne znam živeti.

Levo krilo – desno krilo, ista ptica, ki je nedolgo tega izšla pri tržaški Mladiki

Kako bi opisali svojo za zdaj zadnjo knjigo Levo krilo – desno krilo, ista ptica, ki je nedolgo tega izšla pri tržaški Mladiki? To niso le spomini, knjiga prinaša mnogo več.

S knjigo sem želela Slovencem približati Avstralijo, avstralske priseljence iz vsega sveta in Slovence v tem večkulturnem mozaiku. Dotaknila sem se različnih skupin in aktivnosti. Tu so sekači sladkornega trsa, graditelji hidroelektrarn, obrtniki, gradbeniki in posebno rudarji opalov.

V mestu Lightning Ridge živi okrog petdeset različnih narodnosti. Med drugim sem učila tudi te priseljence in jim tako pomagala, da so našli svoje mesto v avstralski skupnosti.

 Zakaj ste se odločili napisati knjigo in kaj vam pomeni?

Knjigo sem posvetila sinovoma, a napisala sem jo tudi v spomin vseh vojnih žrtev, ki se v času mojega odraščanja niso smele omenjati.

Takrat sta Hitler in Stalin obljubljala raj na zemlji za delovno ljudstvo, vendar se mi zdi, da so se moji starši bali prvega in drugega. Slovenski voditelji tistega časa so videli, da stalinistična revolucija ni prinesla raja na zemljo po prvi svetovni vojni, zato so organizirali obrambo proti tej revoluciji. Leta 1944 so vpoklicali moja sedemnajst in osemnajst let stara brata, da branita Slovenijo pred stalinistično revolucijo. Po vojni sta bila zato umorjena v Rogu skupaj s tisoči domobrancev.

Mnogo staršev teh mučenikov je umrlo, preden so imeli dovoljenje, da obiščejo grobove svojih otrok. Moja knjiga je šibek glas mojih staršev, ki niso smeli jokati za svojima sinovoma.

Kot pravi Pridigar:

Vse ima svoj čas;
je čas ubijanja in čas zdravljenja,
čas podiranja in čas zidanja,
je čas jokanja in čas smejanja. (Pridigar 3,1.3–4)

Množični poboji niso bili le v Sloveniji, bili so tudi na območju sovjetske nadoblasti

Zdaj vidim, da Slovenci nismo bili edini med dvema ognjema. Baltske države Latvija, Estonija, Litva, Belorusija in Ukrajina imajo zelo podobno zgodovino. Ko so jih osvobodili/okupirali Nemci izpod ruskega nasilja, so Nemci kaznovali tiste, ki so bili osumljeni, da držijo z Rusi. Ko so jih Rusi osvobodili/okupirali, so kaznovali tiste, ki so bili osumljeni, da držijo z Nemci.

Afriški pregovor pravi: Kjer se spopadejo sloni, je trava poteptana. Obe velesili sta osvajali in osvobajali in predvsem pobijali te narode.

V avgustu 1939 sta Ribbentrop in Molotov podpisala sporazum o medsebojni nenapadalnosti. Obenem pa sta se dogovorila, kako si bosta Nemčija in Rusija razdelili Evropo. Baltske države bi pripadle Rusiji, jugovzhodne države bi pripadle Nemčiji. Seveda ljudje o teh odločitvah voditeljev niso bili obveščeni, čeprav se je s tem paktom odločila njihova usoda. Tiste, ki so se upirali, so Rusi odpeljali v Sibirijo in Nemci v koncentracijska taborišča.

Leta 1991 so Slovenija in te baltske države dobile samostojnost. Latvijski pisec pravi: »Ker smo Latvijci peli, nismo zmrznili.« Gorbačovova glasnost in perestrojka sta dali glas narodom med obema ognjema, da so smeli praznovati svojo narodnost.

Po vojni je bilo nemškim vojnim zločincem sojeno. Obsojeni so bili samo očitno krivi voditelji. Stalinisti pa so pomorili vse, ki so bili osumljeni, da niso na njihovi strani. V Sloveniji je še vedno razdor, ki je nastal kot posledica tega stalinističnega poboja. Še vedno se spomnim vzklikanja v času teh umorov: Tito–Stalin–partija.

Tako komunisti kot nekdanji oblastniki v Avstraliji so hoteli uničiti narodno identiteto, zdaj se oživlja

Bratstvo, ki so ga po vojni ponujali Slovencem, je imelo namen uničiti narodno identiteto posameznih južnih Slovanov.

V Avstraliji zdaj vsi praznujemo aboriginsko kulturno oživljanje. Belci so dvesto let aktivno skušali uničiti to kulturo, toda zdaj staroselci spet praznujejo svojo pripadnost s plesom, petjem in umetnostjo. Ko sem se pred petdesetimi leti srečala z Aborigini, sem opazila, da so v strahu poskrili otroke, da jih ne bi policija vzela. Samo skrivaj so šepetali v svojem jeziku. Bila sem ena prvih v teh krajih, ki so jo Aborigini sprejeli v svoje domove. Napisala sem njihove pesmi, legende, zdravljenje in slovar tega plemena.

Aborigini so imeli okrog tristo različnih jezikov. Zdaj te njihove jezike poučujejo v šolah. Zdaj je čas Aboriginov. Oblast jim daje odškodnine za krivice v preteklosti. Vračajo jim dostojanstvo in spoštovanje.

Mogoče je zdaj tudi čas, da se napiše poštena slovenska zgodovina.

Kako ste se počutili, ko ste pisali o bolečih dogodkih iz svojega življenja, ki jih ni bilo tako malo. Verjetno je bilo treba kar nekaj poguma, da ste boleče spomine prelili na papir?

Kot pravi Tolstoj: Pisec pomaka pero v svojo kri. Pisanje me je reševalo že od otroških let. Papir je prevzel bolečine in radosti. Pravzaprav sem hvaležna za vse preizkušnje. Tudi moji učenci so vsi radi pisali o svojem življenju; še vedno so hvaležni in veseli, da sem zbrala njihove zgodbe za knjigo Odraščanje v Walgettu. Hvaležni so tudi za zgodbe svojih staršev v knjigi Zbogom, rečno obrežje. Ta knjiga je postala zgodovina tega problematičnega prehodnega časa zanje. Zanje in zame je bil to edinstven čas prilagajanja novi nastajajoči avstralski kulturi.

Cilka Žagar Sloveniji želi, da bi se njeni državljani imeli radi in drug drugega spoštovali

So do vas prišli že kakšni odmevi?

Knjiga je drugačno gledanje na politiko in življenje, kot smo ga doslej bili vajeni v slovenski literaturi. Sem vesela, da je Rafaelova družba posredovala pri izidu moje knjige.

Dobila sem mnogo pisem ljudi, ki so knjigo z navdušenjem prebrali in pravijo, da jim je odprla zanimiv pogled na svet in vase. Nisem še dobila nobene negativne kritike.

 Veseli nas, da je vaša knjiga lep poklon Sloveniji ob njeni 30-letnici. Kaj bi Sloveniji zaželeli ob tem jubileju?

Sloveniji želim, da bi se Slovenci imeli radi, ker smo dobri in pametni ljudje. Vsak od nas je pomemben za obstoj naroda. Spoštujmo drug drugega in sebe. Skušajmo najti, kar nas združuje, ne tega, kar nas razdvaja. Tisto, kar imamo skupnega, nas bo osrečilo in napravilo močne.

Ob tridesetletnici neodvisne Slovenije sem hvaležna tistim slovenskim voditeljem, ki želijo združiti vse Slovence, da bi skupaj dostojanstveno praznovali in bili ponosni na Slovenijo, nase in na svoj narod. Majhni smo, a če se imamo radi, smo večji in močnejši.

Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.