Nedelja Svete družine: Rešitev v “DA”

0
392

Zakaj se cerkveni zvonovi oglašajo zjutraj, opoldne in zvečer? Zvonijo avemarijo. Vsak dan trikrat spomnijo na angelov pozdrav Mariji in na njen čudoviti DA povabilu k božjemu materinstvu. Beseda se je učlovečila – ljubezen se je preobleka v nebogljenega otročička in se naselila med nas. Kljub pomislekom je tudi Jožef rekel DA nebeškemu načrtu za Sveto družino. Na angelovo pobudo je vzel k sebi ženo Marijo, sprejel otroka kot dar, ki mu ga je Bog naklonil po njej in »imenoval ga je Jezus« (Mt 1,25), kar pomeni Bog rešuje.

Ob žarečem nazareškem ognjišču lahko sedemo v šolo ljubezni. Bog nam prihaja naproti v najbolj majhnem in navadnem. Pri njegovem stvarjenju sodelujemo v zakonski postelji in ob družinski mizi. Vse, kar živimo, naj živimo zato, da bi se mir in ljubezen razširjala po svetu. Ko rečemo Bogu DA, postanemo rodovitni in v nas se prebudi nekaj živega. To živo sprejmemo, ga negujemo, hranimo, varujemo, se vživljamo vanj, mu pustimo, da zraste – in se čudimo skrivnostim življenja. DA Bogu nas vedno preseneča, saj nam poklanja »neznansko več, kar moremo misliti ali prositi« (Ef 3,20).

Ogromnokrat z lahkoto izrečemo svoj DA. Ko smo, denimo, očarani od bližine privlačne osebe, zdrsnemo v zaljubljenost in objeme kot po toboganu. Podobno je z romantičnim DA neveste in ženina in običajno tudi z DA očetovstvu in materinstvu. A vsak DA je potrebno nenehno potrjevati, posebej v času preizkušenj. Takrat ne pozabimo, da se vse, kar se tiče nas, tiče tudi Boga, ki lahko razreši tudi nerazrešljivo. »Bogu namreč ni nič nemogoče« (Lk 1, 37). Presenetil nas bo z dobrim, ki ga bo znal potegniti iz slabega. Naše notranje bitje bo obnovil z vero in utrdil z močjo, ki jo daje sposobnost za prenašanje stisk.

In kam je šel angel po tem, ko mu je uspelo sestaviti Sveto družino? Zdaj kroži tukaj nekje čisto blizu. Tudi nam redno prinaša Božje pozdrave skupaj z ljubezenskim vabilom in čaka na naš DA. Ob naslednjem zvonjenju prosimo: »Mati Marija, čuvaj ljubezen nežno mi mojo, čez njo iztegni roko mi svojo …« (A. Vodnik)

Pripis: Zapis je bil objavljen v decembrski številki revije Magnificat.

Prijava

Za komentiranje se prijavite