Nebodigatreba po imenu privatizacija

9
Foto: Flickr.
Foto: Flickr.

Pred kratkim sem se vrnil iz letne konference Doha forum iz Katarja. University of California iz Los Angelesa (UCLA), namreč vsako leto (že 15. po vrsti) organizira v prestolnici te zalivske države letno konferenco, kjer razpravljajo o prihodnosti zalivskih držav, regije in ostalih perečih globalnih vprašanjih. Predvsem pa o času, ko bo prej ali slej zmanjkalo črnega zlata in bo potrebno živeti precej drugače. Pa ne samo v Zalivu, ampak tudi po vsem svetu. Zato govorijo o socialni, etični, kulturni in predvsem o ekonomski prihodnosti države, kot tudi celotne regije in širše. V ta namen povabijo iz vsega sveta številne ljudi različnih profilov, ki imajo glede določenih tematik, zelo različne poglede. Smisel foruma pa je ravno v tem – soočiti različna mnenja. Konstruktivno.

V ekonomiji in poslovnem svetu so stvari precej preproste. Gre za tekmovanje. Globalno tekmovanje. Če vsako leto tečemo nekaj desetink hitreje, kot prejšnje leto in četudi smo z rezultatom zelo zadovoljni, to preprosto še ni dovolj. Končni rezultat je namreč odvisen od tega, kako hitro se gibljejo naši konkurenti. Če so hitrejši od nas, to preprosto pomeni, da nas bodo prej ali slej ujeli, oz. prehiteli.

Slovenija je svojo ekonomsko samostojno pot pričela pred 25 leti v relativno dobrem izhodišču. Zadnjega četrt stoletja smo tekli hitro, a žal je mogoče ugotoviti, da so naši konkurenti (predvsem iz srednje in vzhodne Evrope) tekli hitreje in vso zalogo prednosti, ki smo jo imeli iz zgodovine, nekako v tem času izgubili. Razlogov zakaj je več in presega strukturo pričujočega uvodnika. A nedvomno je pri vsem tem imela pomembno vlogo privatizacija.

Ko v naši državi izrečemo to besedo, se je takoj nekako prilepi neka slabšalna konotacija v smislu prodaje družinske zlatnine pokvarjenim kapitalistom po večini iz zahoda. Slednji običajno želijo naše pridne in vestne delavce le izkoristiti in do konca izžeti, nato pa podjetja razkosati, najbolj donosne dele pa z dobičkom prodati naprej. Dejstvo je, da je to v nekaterih primerih (bilo) res. A nič manj taka filozofija poslovne logike ni (bila) prisotna pri naših domačih lastnikih. Osebno bi se celo nagibal k oceni, da je bila pravzaprav še veliko bolj.

V realnem poslovnem življenju v svetu zato ne obstaja preprosta delitev na naše in vaše oz. na domače in tuje lastnike, ampak kvečjemu na dobre in slabe lastnike. Čeprav je že tudi taka dikcija lahko problematična, saj boste težko našli lastnika, ki bo svoj denar oz. denar svoje družine vložil v neko podjetje in ga potem slabo upravljal. Seveda pa je zgodba drugačna, če nadziraš ali upravljaš podjetje, ki je v lasti nekoga drugega, recimo države, ki sploh nima postavljenih jasnih ciljev kaj s podjetjem želi, kakšni so kriteriji za uspešnost itd. In ravno tukaj trčimo na eno največjih težav Slovenije, saj nič od navedenega nimamo konkretno določenega.

Ogromen delež gospodarstva v Sloveniji je namreč v lasti države oz. če prištejemo še vsa podjetja, ki so tako ali drugače poslovno odvisna od državnih podjetij, je številka še višja. Ko k slednjemu dodamo še precej nedorečene prakse pri nadziranju teh podjetij, imenovanju nadzornih odborov, članov uprav itd., dobimo zelo škodljivo kombinacijo nevarnih dejavnikov, ki so ob izbruhu zadnje ekonomske krize rezultirali pogubno.

Zato se je pred nekaj meseci v Sloveniji oblikovala civilna iniciativa, ki se zavzema za privatizacijo. V vsega nekaj tednih je bilo pod omenjeno peticijo zbranih okoli 12.000 podpisov. Strokovni argumenti, kot tudi komentarji uglednih gospodarstvenikov in ekonomistov zakaj je v Sloveniji privatizacija nujna, so še danes dostopni na spletni strani peticije, zato jih tukaj ne bi ponavljal.

Bi pa želel ob vseh teh argumentih dodati, da seveda nič ni narobe z državnim lastništvom v gospodarstvu per se. V mnogih državah, predvsem severno in zahodno od nas, taka podjetja delujejo odlično. A žal, tako lastništvo povsod ne deluje. Predvsem vzhodno in južno od nas, lahko spremljamo slabe prakse takega delovanja. Žal, res žal, se Slovenija uvršča bolj v to slednjo skupino.

Seveda ni nič narobe, da smo leta 91 želeli imeti državno banko, državno zavarovalnico, državnega telekomunikacijskega operaterja, državnega lastnika in upravljavca cest, pa železnic, pa pristanišča, pa državne elektrodistibuterje, pa energetike, pa železarne, pa letališče, pa letalskega prevoznika itd. Nekoliko bolj čudno je že, da smo želeli (in še kar želimo) imeti državnega trgovca, pa pivovarja, pa časopis, pa peka, pa mlinarja, pa založbo, pa proizvajalca gaziranih pijač, pa wellness center, pa proizvajalca barv itd. Najbrž v nobeni resni državi vlade ne razpravljajo o strategiji in razvoju nekega wellness centra.

Kljub temu pa je četrt stoletja zadostno obdobje, ko je mogoče potegniti neke zaključke. Če se osredotočimo le na banke, ki so terjale največ denarja lastnikov, torej nas davkoplačevalcev, je po 25 letih najbrž mogoče ugotoviti vsaj to, da nam bančništvo pač ne gre od rok. Medtem ko drugje lastniki bank ob koncih leta štejejo velike dobička, smo pri nas praktično vsakih nekaj let izvajali dokapitalizacije.

Zato se je pač bolje koncentrirati na tista področja, ki nam gredo bolje od rok. Morda je to turizem. Morda transport, a oboje skupaj zagotovo ne bo šlo, saj še nisem videl zelene turistom prijazne dežele, ki bi se ob zelenem turizmu istočasno ponašala z osrednjim pristaniščem in cestami polnih tovornjakov.

Skratka, enkrat se že moramo odločiti kje želimo videti Slovenijo čez 20 ali 30 let. In v tistih segmentih naj ima država pomembno vlogo. Povsod drugje, pa se naj umakne in le postavi jasna, enostavna in učinkovita pravila igre za vse preostale akterje.

Na forumu v Katarju sem spoznal, da tam znajo prisluhniti različnim mnenjem, četudi se potem na koncu odločijo drugače. Pri nas ne želimo niti na pogovor povabiti tistih, ki mislijo drugače. Kaj šele poslušati. Sploh ko govorimo o privatizaciji. Tudi ali pa predvsem zato, naši konkurenti v bližnji okolici tečejo hitreje od nas.

Prispevek je bil najprej objavljen kot uvodnik v Dignitas, reviji za človekove pravice.

9 KOMENTARJI

  1. Prazen članek.

    Dejstvo je, da so vsa državna podjetja, šole, bolnice, ZD, sodišča, policijske postaje že zdavnaj s privatizirane.

    Par “pravih” uslužbencev je taglavnih, brez enega evra vložka, brez kančka odgovornosti pri slabih odločitvah, ne glede na lutko “vrhunca” ali “baričiča” na čelu. Okrog njih se večina delavcev tega zaveda, a so predvsem zelo prestrašeni in ne zmožni najmanjših sprememb na bolje. Ta socialistična mafija je nastala spontano, samoupravno ali ponekod centralno plansko iz birokratov, ki so najbolj psihopatski.

    Gre za bolan fevdalizem. Rak. Perverznost. Ko Fritzlove žrtve podpirajo obstoj Fritzlove kleti, medtem ko je Fritzl kak mesec na dopustu med mladimi puncami v Dominikanski republiki ali na Bora Bora.

  2. Strinjam se z avtorjem, ki pravi:”Pri nas ne želimo niti na pogovor povabiti tistih, ki mislijo drugače. Kaj šele poslušati. Sploh ko govorimo o privatizaciji.”
    Privatizacija je res naš veliki stoletni problem.
    Slovenija potrebuje moralno prenovo.
    Kdo lahko koga toži?

    Pogosto slišim to vprašanje ob rezultatih naše privatizacije, a odgovori so različni. Novinar Alij Žerdin v članku »Kontinuiteta«, Delo, 17. oktobra, piše o izgubljenem desetletju, zaradi neusmiljenega boja za nadzor nacionalnega bogastva. Pravi, da se je ta boj pričel že l. 1945.

    Po moje pa že l. 1941. Od l. 1990 je to boj oz. je vprašanje, kako bogastvo naroda, ki ni imelo definiranega lastnika, dati kot lastnino fizičnim osebam. Demos je v tem boju razpadel.

    Dr. Andrej Umek, bivši minister, v Delu – SP, 20.09.2014, pojasni:«Demosova privatizacija je predvidevala, da del takratnega družbenega premoženja pripade skladom, pokojninskemu, odškodninskemu in razvojnemu, preostalo pa se v obliki certifikatov razdeli med vse polnoletne državljane Republike Slovenije. S tako privatizacijo bi bilo v celoti zadoščeno ustavni zahtevi po enakopravnosti vseh državljanov. Vendar tudi Demosova privatizacija ni bila izpeljana do konca. V jeseni 1992 so stranke naslednice Demosa volitve izgubile. Zmagovita LDS je oblikovala novo koalicijo z dr. Drnovškom kot predsednikom vlade. Takoj po volitvah je nova koalicija predvsem pa naveza LDS – ZLSD sedanja SD bistveno spremenila privatizacijsko zakonodajo. Vpeljali so tako imenovani beneficirani notranji odkup delnic. Ta Drnovškova privatizacija je imela za posledico popolno razvrednotenje certifikatov, za katere ni bilo več realne protivrednosti in je de fakto ponovno uveljavila Markovićevo privatizacijsko zakonodajo. S tem so ponovno menedžerski prevzemi postali možni in vsaj za levi del slovenske politike tudi zaželeni. Res je, da se tudi desni del slovenske politike še omotičen od volilnega poraza ni najbolj odločno uprl Drnovšek–Markovićevi lastninski zakonodaji, ni, na primer, zahteval njene ustavne presoje.«

    Tako smo torej državljani pri privatizaciji zopet ostali neenakopravni, kršena je bila ustava in naše ustavne lastninske pravice.

    Dr. Jože P. Damjan, v članku »Levica in desnica sta podpirali menedžerske prevzeme«, Delo-SP, 5. sept. 2015, iskreno zapiše in veliko pove o ne moralnosti in ne pravičnosti izvedene privatizacije: »Če zanemarimo moralni vidik te privatizacije in pogledamo samo ekonomskega, je bila zadeva vzdržna.«

    Berem vladni dokument iz l. 2007:«Cilj novele Zakona o prevzemih, da onemogoči izčrpavanje ciljne družbe. S predlagano rešitvijo se sledi namenu evropske direktive varovanja delničarjev in upnikov. Večina držav EU ima pravila, ki so usmerjena v prepoved finančne pomoči ciljne družbe prevzemniku. Pravila omejujejo način, da se zastavijo vrednostni papirji ciljne družbe za pridobitev denarja ali posojila (kredita) s strani finančnih institucij (bank). V nekaterih državah je prepoved tovrstnega financiranja absolutna, v nekaterih pa se ga vendarle dopušča, vendar pod zelo strogimi pogoji in pod drobnogledom nadzorne institucije.«
    Kdo je torej manipulira(l), oškodoval gospodarske družbe in državljane?

    G. Jure Apih pa v članku »Kdo bo koga tožil?« ugotavlja: “Država je na kolenih, pritiski grabežljivcev so veliki, odgovornost najodgovornejših neizmerna. Minister Mencinger je prepotentnemu Jeffreyju Sachsu nekoč rekel NE. Kdo bo koga tožil?”

    Odlično vprašanje, a od kod je to stanje?

    Bivši rektor, prvi gospodarski minister dr. Jože Mencinger trdi:»Narobe je narejena že privatizacija, s katero smo dobili dva milijona »kapitalistov«, njihov cilj je bil proizvodno premoženje čim prej pretopiti v potrošno premoženje. Nesreča so bili pidi, tudi oni le lastniki premoženja. Pravih lastnikov podjetij sploh nismo dobili. Certifikati so ničvredni papirji, zaupam samo depozitom na banki, vse druge naložbe so nekoristna špekulacija.« Kaj je še priporočal: »Nič ni narobe niti z vrnitvijo v kapitalizem, v katerem so menedžerji kar lastniki. Če bi bil sam direktor in bi videl, da mi grozi izgubiti vse, kar imam in za kar sem se trudil desetletje ali več, bi namreč tudi sam poskušal oškodovati družbeno premoženje.”

    Se še kdo čudi stanju družbe in države?

    Od kod problemi gospodarstva in DUTB, je menda jasno?

    Bo kdo zopet tožil tujca, Jeffreyja Sachsa, ki je nasprotoval fevdalni podaritvi skupnega družbenega premoženja oz. podjetij samo direktorjem, ki »kupijo« podjetja tako, da jim kupnino s (tajkunskim) kreditom »plača« kar kupljeno podjetje. Ostali državljani in razni pokojninski in drugi skladi državljanov s(m)o pač za lastnike podjetij očitno neprimerni? Privarčevani kapital državljanov v skladih pa podpira podjetja in delovna mesta predvsem v tujini. Podjetja naj še naprej rešuje le »kreditizem«, namesto kapital, tudi državljanov, ki je na trgu, a ta zahteva odgovornost za rezultate, rast na trgu.

    Mnogi »napredni« svarijo:» Svet bo propadel; kapitalizem, egoizem bogatašev ga uničuje! Svetovni problem je socialno razslojevanje, ko ima peščica bogatašev skoraj vso bogastvo človeštva. Usoden bo »dedni kapitalizem«!

    Prof. dr. Boštjan M. Zupančič, sodnik Evropskega sodišča za človekove pravice nedavno zapiše: »Zanimivo je, da je tudi moderna kritika “nasledstvenega kapitalizma”, ki prevladuje v mediteranskih kulturah (Francija, Španija, Portugalska, Italija) – v nasprotju s severnimi in skandinavskimi družbami –, prav v tem, da biološki dediči niso nujno tudi dobri nasledniki posamičnega podjetja (vir). To se navezuje na stopnjo medsebojnega (ne)zaupanja v družbi, kar pomeni, da gre v kulturah, kjer je ta stopnja nizka, praviloma zaupati le družini in sorodstvu (vir). V ZDA je bilo dedno obdavčenje na začetku 80-odstotno; očetje republike so menili, da si mora vsak sam in znova priboriti prostor pod soncem.«

    V praksi pa se pri nas dopušča predvsem privatizacija s »koncentracijo lastništva, večinsko v rokah direktorjev, saj ti kot lastniki potem ne rabijo pravih nadzornih svetov, ki so v Sloveniji že tako »usodni«!

    Dr. Ludvik Toplak, bivši rektor mariborske univerze, ob osamosvojitvi predsednik družbenopolitičnega zbora RS, pa celo letos zapiše: “Slovenija potrebuje moralno prenovo. Prejšnja nomenklatura je želela sprivatizirati premoženje, pri nas pa izigrati delavca v njegovi lastninski pravici. Na podlagi t.i. Mencingerjevega zakona o privatizaciji podjetij je prejšnja nomenklatura in njeni prijatelji »sprivatizirala« velik del t.i. družbenega premoženja, ki je bilo v resnici delavčevo premoženje. Se ve, da je taka »privatizacija« nična.”

    Bivši predsednik Milan Kučan je že v televizijskem pogovoru v torek 15. januarja 2002 izjavil: »Nameravani menedžerski odkup v podjetju BTC-Ljubljana je neetičen, saj pomeni »siromašenje« podjetja!

    Ekonomska svoboda navadnih državljanov je še naprej iluzija!

    Kdo bo koga tožil?

  3. “.. a so predvsem zelo prestrašeni in ne zmožni najmanjših sprememb na bolje…”

    ampak
    toda
    že že, ampak
    če če če
    If if if

  4. Privatizacija je določitev pravega oziroma izvornega lastnika in vse ostalo je nakladanje.Zaradi tega,ker večina bivših partijcev živi na nepremičninah,ki so protipravno pridobljene(nacionalizacija,odvzemi,kraja….)se tega ne bodo lotili oziromase tega bojijo. TU JE RESNICA

      • Pred leti (2007) tako SDS in poslanec Jože Tanko o medijih in tajkunih!?

        V dnevniku Finance preberem o intervjuju ribniškega poslanca gospoda Jožeta Tanka, ki ga je dal tedniku Demokracija. Tanko pravi: »Tajkuni obvladujejo večino tiskanih medijev.«
        Po Tankovem mnenju je novinarska peticija razgalila medijsko dvoličnost v slovenskem prostoru.
        Najvplivnejši ribniški in slovenski poslanec, večletni občinski svetnik in župan iz vrst SDS, Jože Tanko, pa je ravno prvi napisani član Programskega sveta občinskega REŠETA!? Tudi našega ribniškega poslanca in bivšega ministra mag Janeza Drobniča in NSi to nič ne moti!? Kdo vse obvladuje medije? Kdo koga razgalja dvoličnosti?
        Demokracija ni samo za ene, predvsem pa ne mediji!
        Jože Tanko o tajkunih!
        Zanimivo! V MAG-u, 21. novembra 2007 preberem: « Jože Tanko, vodja največje poslanske skupine SDS, je prepričan, da menedžerski odkupi potekajo skladno z evropsko in slovensko zakonodajo ter ob ustreznem nadzoru pristojnih organov in ustanov. »Evropska direktiva o prevzemnih ponudbah enakopravno obravnava vse možne akterje prevzema, tudi menedžerje. Praviloma vsak menedžerski odkup spremlja vsaj ena banka, ki po zakonih in internih pravilih za presojo posla poskrbi za ustrezno zavarovanje kreditov pri izpeljavi kupčije.«
        Jože Tanko torej meni, vse je O.K.!?
        Zanimivo!? Danes, 6. decembra 2007, pa v Financah berem: »Tanko je govoril tudi o boju proti tajkunom«. Ob vprašanju, na kakšen način se bo vlada podala v boj proti tajkunom, je spomnil, da imamo v Sloveniji zakonodajo za področje lastninskih sprememb, ki pa ni zadostna. Njene pomanjkljivosti po njegovih besedah omogočajo prikrito lastninsko preoblikovanje in nastajanje kartelov. “Treba je izboljšati vlogo bančnega sistema in nadzornih institucij. Preprečiti je treba monopole in preverjati trg vrednostnih papirjev. Treba je izboljšati nadzorni sistem nad postopki zadnje faze privatizacije,” je opozoril Tanko.
        Preobrat, kot »salto mortale! Naš poslanec Jože Tanko končno le odkriva, da vse le ni O.K.!? Sodim, da poslanec Tanko ne razume teh problemov? Domnevam, da tudi premier Janša ne?! Bog nam pomagaj za vnaprej!?

  5. Domači in tuji lastniki, jaz bi jih že delil. Ampak domačih nimamo. Domači so brez denarja. Smo država proletarcev, ki morajo samo jemati, da preživijo. Pri nas državni lastnini rečemo domači lastnik. Domači lastnik je
    državljan, ne država!
    Državna lastnina da, ampak tam kjer je to nujno za zaščito svobode trga. Ne pa da država konkurira na trgu. To je zloraba proračuna.
    Zato je potrebna privatizacija. Ne zato ker je država slab lastnik. Ne vem odkod tako bebava ideja. Saj bo država še vedno lastnik marsičesa in ne more biti slab lastnik. Potem je tudi slab vladar. Potem imamo večje probleme.

  6. DEMOS je razpadel zaradi (divje)privatizacije.
    Pomladne stranke, desnica in demokracija,pa so pri veliko volivcev, ravno zaradi nepravične privatizacije, ko smo državljani še naprej neenakopravni pri privatizaciji, kar je je v neskladju z demokratičnimi načeli in ustavo,izgubili zaupanje.

    Zmaga na volitvah se desnici zato venomer odmika, pa žal se zato na desnici skoraj nič ne premika. Tudi volilni sistem z vgrajeno negativno selekcijo kadrov in vgrajeno osebno ne odgovornostjo, tudi do volivcev,-plačane poslanske pisarne so prazne-, ne moti politike desnice, moti pa ogromno volivcev, ki pričakujemo vsaj preferenčni glas, kar bi bila sprememba v pravo smer,sicer sprememb ne bo. Politikom je udobno, komuniciranje in delo z volivci bi bilo garanje,ki ga v demokracijah z odgovornostjo poznajo in rezultate zato imajo. Kdo je odgovoren, kdo bo koga tožil?

  7. Pri privatizaciji je treba povedati, da je delež državne lastnine v normalnih evropskih državah tam okrog 5%. In to niso živilska podjetja in podobno, ampak zgolj podjetja, ki upravljajo z državno infrastrukturo.

Comments are closed.