Ne želim biti več državljan

PREJELI SMO. Razmišljanje ob ogledu okrogle mize o Družinskem zakoniku (TVSLO 3, 7.9.2011). Gostje okrogle mize so bili poslanci Andreja Črnak Meglič (SD), Franc Žnidaršič (nepovezani) in France Cukjati (SDS) ter vodja Civilne iniciative za družino in pravice otrok Aleš Primc.

Eden najbolj poznanih členov ustave Republike Slovenije je »zloglasni« 7. člen, ki pravi: Država in verske skupnosti so ločene.

Sama se v Cerkvi počutim mnogo bolje kot v državi. Za državo sem dobra le kot plačevalka davkov. Hotela sem zapisati, da tudi kot mati bodočih davkoplačevalcev, pa to, kot zgleda, naše države ne zanima. (Še ne.) Saj sem le še ena več, ki je zaradi porodniških nekaj let ni bilo v službi, ki hoče prostor za svoje otroke v vrtcu, ki je ni v službo, ko so otroci bolni, ki ima več otrok (le) zato, da bo lahko dobila višje otroške dodatke in druge socialne ugodnosti (katere že?)… Država me ne mara, ker volim napačno stran(ko) in ker mislim s svojo glavo. V nos ji gre, da sem ponosna žena in mati in želim svojim otrokom omogočiti, da odraščajo ob ljubečih mami in očetu. Še prav posebej pa jo moti, ker želim to – torej ljubečo družino z mamo in očetom – tudi vsem ostalim otrokom.

Na drugi strani Cerkev od mene materialno nima nič. Tisti denar, ki roma pri maši v puščico in kakšen odziv na dobrodelne akcije sta v primerjavi z davki pravi drobiž. Pa se kljub temu do mene obnaša precej lepše, zlasti pa bolj spoštljivo kot država. Zanjo nisem le števila na listi davkoplačevalcev, sem nekdo, ki je vreden, da se je Bog rodil tudi zanj, sem pravi otrok Boga. Sem tudi nosilka in posredovalka življenja, učiteljica modrosti, vzgojiteljica brez primere. Tudi čisto konkretne stvari lahko dam Cerkvi: orglanje, branje beril, animatorstvo, zborovodstvo, petje … Ko pa zaradi dojenčka to delo čaka, se Cerkev veseli z menoj novega življenja.

Potem pa se pojavi gospod Franc Žnidaršič, ki na vprašanje, kaj meni o tem, da se je Cerkev vključila v razpravo o Družinskem zakoniku, s težavo spravi skupaj nekaj misli: »Po mojem Katoliška Cerkev nima avtoritativne pravice posegati v zakonsko materijo države, v kateri ima svojo ločeno skupnost. Tako da, mislim, da je to … vtikanje v politiko neke vrste, kajti zakonik sprejema vsakokratna politika … zakone, ne. In … po ustavi je Cerkev ločena; ta naj skrbi za vernike, država bo pa za državljane in njihove pravice.«

Zato danes jasno in glasno izjavljam, da želim biti samo (še) vernik in ne več državljan. Zame naj skrbi Cerkev, pa tudi moje davke, prosim, preusmerite k njej. Sigurno bodo porabljeni nekaj-deset-krat koristneje!

Avtor: M. Burnik

Foto: 24kul.si