Ne zaradi komunistov

25
288

gaspariNedavno sem prejel telefonski klic prijazne gospe, ki me je spraševala, če rad pridigam, pišem in govorim po slovensko. Ker je bilo vprašanje nenavadno in neobičajno, sem jo vprašal, kaj pravzaprav želi. Na kratko je povedala, da mi vse to omogoča »osvoboditev« iz leta 1945. Ko je povedala svoje, je takoj odložila slušalko.

Gospa se mi je zasmilila, saj je ena od premnogih, ki brez občutka za stvarnost, napačno povezuje vzroke in posledice. Prva in glavna napaka njene logike je ideologija, da vse dobro izvira iz revolucionarnega komunističnega boja za oblast pod okupacijo med drugo svetovno vojno. A kako velika zmota je to!

Komunistom je med revolucijo zelo temeljito uspelo nekaj daljnosežnih stvari. Uspešno so »poročili« svojo revolucijo z »bojem proti okupatorju« in svobodo so izenačili z rdečim totalitarizmom. Zato še danes premnogi ne morejo razumeti, da do naših prvih demokratičnih volitev pred 25. leti nismo živeli v svobodi, ampak v »času po svobodi«, torej v sužnosti. Sijajno jim je uspelo tudi enačenje vsega, kar je komunistično, s slovenstvom. Ta poteza je bila najbolj temeljita na Primorskem, kjer so po uničenju TIGR-a, sami sebe oklicali za branik proti fašizmu. Zanimivo, proti fašizmu in ne proti italijanizaciji, ki je starejša grožnja od fašizma in ostaja na nek način do današnjih dni. Na tem braniku slovenstva stoji in je stala predvsem Cerkev. »Poroka« med slovenstvom in komunizmom je sicer nekaj nemogočega. Podobna bi bila poskusu poroke med človekom in živaljo, čeprav ni izključeno, da se ne bi našel nekdo, ki bi v našem norem svetu začel zagovarjati tudi tako zvezo in jih hotel izboriti status »zakonske zveze«.

Z izrazom »slovenstvo« opisujemo vse tisto, kar nas dela to, kar smo glede na rod, dom in kulturo. Celokupnost vseh dejavnikov, ki nam dajejo zavest, da spadamo skupaj, Tržačani in Goričani, Primorci in Kraševci, Kranjci in Štajerci, Dolenjci in Prekmurci, levi in desni, verni in neverni, napredni in konzervativni… Slovenstvo je podlaga, zaradi katere, vsem našim partikularnim identitetam navkljub, spadamo skupaj. Komunizem pa je najbolj nečloveška in zmotna ideologija doslej. Načelno in zavestno zavezana nasilju, diskriminaciji, internacionalizmu in ateizmu. Nas tokrat zanima prav internacionalizem. Internacionalizem, ki je neka oblika vesoljnosti.

Internacionalizem komunizma je povsem drugačen od katoliškega. Slednji ohranja narodno identiteto in jo odpira svetu. Tako jemlje ljubezni do svojega prvine, ki so potrebne, da bi v njem nastajal fašizem, nacionalizem ali drugačna oblika sistematičnega zatiranja pripadnikov drugih narodov. Zato je katolištvo vedno bilo in vedno bo branik naroda in nasprotnik totalitarnih režimov, čeprav se nacionalisti marsikdaj lepo primerjajo s katoliškim čutenjem, da bi si pridobili množice. Kakor se kameleon priliči okolju, tako se nacionalistični fašisti priličijo čutenju katoliških množic. Ta proces je tudi uspel KPS, ki je zlorabila slovensko čutenje našega naroda, da je izpeljala revolucijo. In v tem je tudi težava, ker je silno težko ob pravem času prepoznati take vrste prevar in še težje prepričati množice o zmoti in nevarnostih takega lažnega poistovetenja. Katoličani v Sloveniji nismo nikoli zapadli v fašistoidne smeri, ki jih predlaga in ima za svoje KPS in kontinuiteta. Zato pri nas nismo imeli ne lokalnih fašistov, ne lokalnih nacistov, žal pa imamo preveč lokalnih komunistov.

Komunizem posnema katolištvo tudi v svojem internacionalizmu, vendar vedno znova teži za brezoblično maso človeštva kjer se narodi in lokalne posebnosti izgubijo v veliki blodnji komunističnega raja in takega ali drugačne delavskega razreda, ki je parodija za celotno človeštvo. Naš narod že 70 let trpi nasilje komunističnega internacionalizma. Na začetku se je izrazil v 4. tč. zloglasnega programa OF, ki napoveduje totalno vojno naši narodni identiteti, ki da jo je po njihovo, potrebno spremeniti. Za ta cilj so člani KPS bili pripravljeni na oltar SFRJ žrtvovati slovenstvo, tudi naš jezik, ki je najbolj eminentna oblika naše identitete. Ko so se slovenski pisatelji, sredi osemdesetih let preteklega stoletja, borili proti t.i. »skupnim jedrom«, so se borili proti načelom in duhu OF, čeprav tega takrat morda niti niso vedeli in morda zdaj kateri od njih zagovarja prav to zločinsko gibanje. Sistematično razkrajanje slovenstva se nadaljuje tudi zdaj. Čedalje glasnejši so tisti, ki npr. hočejo odstraniti obveznost poučevanja v slovenščini na univerzi. Komaj sto let je minilo, kar smo z velikim trudom in naporom uspeli dobiti almo mater, ko se prav njeni profesorji trudijo, da bi ukinili njen smisel in pomen v imenu fatamorgane internacionalizma. In ti, ki ne znajo slovenščine, hočejo poučevati zdaj v angleščini… Vse to pa ni nič drugega, kakor kapitulacija duha pred naporom, ki ga zahteva biti Slovenec.

Moč, ki ga imajo ateistični internacionalisti, pravi ideološki dediči komunizma, ki se odlično razumejo s svetovnimi ideologi teorije spola, je razkrajajoča in čedalje manj je v naših ljudeh moči, da bi se jim zoperstavili. A prepričan sem, da smo se sposobni obraniti pred tem novim navalom potujčevanja, zdaj v imenu »svetovnega človeka«. In da bomo zmagali, da bomo kos tudi temu viharju in tako obstali.

Zato, spoštovana neznana gospa, ne zaradi »osvoboditve«, temveč njej navkljub pišem, govorim, mislim in ljubim po slovensko. In to delam z ljubeznijo, ker sem rad in hočem biti rad to, kar sem. Slovenec sem, s koreninami v Argentini.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


25 KOMENTARJI

  1. Še ena zgodovinska zanimivost glede slovenskega jezika:

    – pod rajnko Avstroogrsko so slovenski vojaki dobivali povelja v slovenskem jeziku
    – pod rajnko Jugoslavijo (SFRJ) smo dobivali povelja v srbohrvaškem jeziku

    Sam tega ravno ne štejem kot “napredek” pri uveljavljanju slovenskega jezika po “osvoboditvi” leta 1945!

  2. To z vojsko in srbohrvaškimi ukazi jaz res ne štejem za neko veliko zlo. Uporaba slovenščine v Jugoslaviji je bila za moj okus čisto ok in problemi z Jugoslavijo so drugje.
    Slovenci imamo čudne pojme sami s sabo. Pred vojno oz. za časa Avstrije so v Ljubljani vsi, ki so “nekaj šteli” govorili nemško. To je bil jezik “intelektualcev”. Na Primorskem je fašizem to hotel tudi uradno rešiti, da bi se govorilo italijansko. To razumem kot poniževanje. Juga je bila glede tega najboljše stanje pri nas v vsej zgodovini. In to s kraljevino Jugoslavijo vred.

    To naše poudarjanje jezika meji že na navadno napihovanje. In tu pa imamo res probleme, ker smo zrasli v nekaj več od drugih. Zdaj, ko nas tepe kriza, so te muke še večje. Nam, največjim biznismenom Juge, vse polzi iz rok. HP odhaja iz Slovenije! Ali si predstavljate sploh kaj to pomeni???

    Preden bo angleščina na Univerzi bo še trajalo, brez skrbi. Je pa res, da je treba prevajat strokovno literaturo, če hočemo obdržat slovenščino. Zdaj so vse knjige v angleščini, denarja pa noben ne da, da bi študenti lahko brali v slovenščini. To je “nevarnost” za jezik na Univerzi. To pa nikogar ne skrbi.

    • Tu, glede jezika v vojski, se pa nikakor ne strinjam s tabo, četudi tudi sam nisem za enostranska diaboliziranja vstopa slovenstva po prvi svetovni vojni v jugoslovansko zvezo.

      Če se je slovenstvo v okviru avstroogrske monarhije toliko emancipiralo, da so slovenski fantje v enotah cesarske vojske lahko govorili slovensko, je neuporaba maternega jezika v kasnejših vojskah obeh Jugoslavij velik korak nazaj.

      Eden bistvenih razlogov, mogoče največji, zakaj sem sam ob enoletnem služenju JLA imel pogosto mučne občutke je bil prav to, da služenja že zaradi drugega jezika nisem doživljal kot služenja svoji vojski. Pogosto sem imel ob sebi drobni žepni knjižici slovenskih narodnih pesmi in Prešernovih poezij in kadar je bila priložnost, sem se umaknil na kakšen miren osamljen kotiček in si olajšal in krepil dušo s to žlahtno domačo besedo.

      Drugo moje olajšanje v obdobju nošenja uniforme JLA je bilo, da sem v teh prostih trenutkih vzel s seboj na samo mali tranzistor in ga naravnal na slovensko oddajo radija Vatikan. In si mislil, da na svobodi ne mislim več kar tako tolerirat tega ponižanja, ko ne moreš biti več v polnosti tisto, kar si in kar ti veliko pomeni; namreč biti Slovenec in biti kristjan.

      p.s. Še to. Moj dedek je pred drugo vojno imel za planinski polk na Pokljuki predavanje. Ker so bili to sami slovenski fantje, se je, čeprav je obvladal uradni jezik vojske ( srbski oz. hrvaški), odločil, da bo govoril slovensko. Hitro je sledila posledica. Kazenska službena premestitev v Mostar. Kjer je bil istočasno npr. kazensko premeščen tudi Škofjeločan, Krekov biograf g. Ivan Dolenc ( ki ga omenjam pri članku o Balantiču). Resda mi je babica pravila, da so bila ta kazenska leta v Mostarju ( in Sarajevu) potem zanjo med najlepšimi leti življenja.

      Ampak vendarle. Z maternim jezikom se ne trguje. Je sveta stvar in do njegove uporabe ima vsakdo naravno pravico.

      • Koliko se je slovenstvo emancipiralo v resnici, v Avstroogrski monarhiji niti ne vemo. Dvomim, da tako zelo. Kolikor vemo so bile nekatere enote slovenske in se morda kje slišal slovenski ukaz, to je pa tudi vse. Da bi bila slovenščina enakovredna nemščini pa ne verjamem.
        In še, po ljubljanskih kavarnah se je govorilo nemško. To je štelo za jezik “elite”.
        Hvalabogu za Prešerna in ostale, ki so pisali v slovenskem jeziku. Zaradi njih imamo jezik še danes, in ne zaradi nekaterih tu, ki so jim srbohrvaški ukazi bili v ponižanje. Bili smo pač 10% del jugo vojske in je normalno, da je vojska morala izbrati enoten jezik, da ne bi prišlo do nesporazumov pri izvajanju ukazov.
        Res nekateri dlakocepite, ko bi na fronti imeli prevajalce. To bi bilo mrtvih. Ampak to vas nič ne briga, si mislim.

        • Zdravko,
          ni šlo samo za enoten jezik poveljevanja, šlo je za psihološki pritisk, ustrahovanje in prevlado.

          Najbrž zgolj slučajno v jugovojski niste doživeli dretja v stilu ‘Šta je Janezi, opet se grupišete?! Ajde, razlaz!’, ko je zadrt jugooficir naletel na dva ali tri slovenske vojake, ki so med seboj govorili slovensko. Da o kosovskih Albancih ne govorimo.
          Vojaki naj bi v prostem času smeli uporabljati materinščino, a so oficirji strogo nadzorovali, da se pripadniki istih narodov ne bi družili.

          • Vanja, to so pa že komunistični razlogi, ne toliko jezik. Sicer se strinjam, se spomnim tega.

  3. Če sem nekoliko zloben, a vendarle 100-odstotno realističen – kam pa prideš s slovenščino? Sto kilometrov ven iz Ljubljane v katero koli smer greš, pa te nihče več ne razume oz. te vsaj noče razumeti. Morda pa imajo vendarle prav tisti, ki trdijo, da bi morali ob nastanku Jugoslavije v osnovi prevzeti srbščino za knjižni/uradni jezik, tako kot so v prvi polovici 19. stoletja storili Hrvati pod vodstvom Ljudevita Gaja in njegovih somišljenikov. Čeprav tega seveda za vse na svetu nočejo priznati, a dejstva so pač dejstva.

    • Maks,
      po mojem ste 100-odstotno zlobni in samo nekoliko realistični. Svojo mentalno omejitev boste iz Ljubljane morali podaljšati najmanj za sto kilometrov v smeri proti Lendavi.

      Ste se že kdaj napotili v svet s srbščino in če ste se, kako daleč ste prišli? Ste se morda že poskusili v Ljubljani sporazumevati po kitajsko?

      Zame je pomembneje poznati in uporabljati slovenski jezik in se naučiti kakšnega tujega jezika, preden se odpravljaš v svet, kot pa živeti v iluziji, da govoriš srbsko in te razume cel svet.

      • Pusti raje provokatorja pri miru. Če na take nesramne bedarije ne bo odziva, se bo prej ali slej naveličal. Ko se odzivaš nanj, mu samo po nepotrebnem dviguješ ego in ga spodbujaš, da nadaljuje.

      • Napako je naredil pri jeziku. Slovenci bi morali že v avstroogrski prevzeti nemščino, pa ne bi bilo težav.

  4. Očitno se nekateri trudijo, da bi Slovenci zavrgli svoje vrednote in svojo naravno in kulturno bit in postali sužnji drugih. Na primer Beograda, kamor ciljata zgornja komentatorja.

    Zakaj pa se drugi majhni evropski narodi prizadevajo na vse načine, da bi dosegli svojo samostojnost?

    Ponavljam: Časnik je smiseln le, če goji domoljubje, sicer pa boljše, da ga ni.

    • Kateri majhni evropski narodi pa si tako strastno prizadevajo doseči samostojnost, prosim lepo? Pri veliki večini o tem ni ne duha ne sluha, še Baski in Korzičani so v zadnjem desetletju topogledno povsem utihnili. Izjemi so le Katalonci in Flamci, pri slednjih pa je treba vedeti, da se bodo – če se bodo seveda ločili od belgijskih frankofonov – po vsej verjetnosti združili z istojezičnimi Nizozemci in nastala bo 22-milijonska Velika Nizozemska.

      Še Škoti so se lani jeseni, ko so stehtali vse pluse in minuse, prepričljivo odločili, da ostanejo v skupni britanski državi. Nekaj povsem nezaslišanega za napol nore podalpske častilce (čiste) krvi in zemlje, a prepričan sem, da bo prihodnost dokazala pravilnost njihove odločitve. Genialno pravi angleški pregovor: “Number is strenght.” Koliko časa pa mislite, da bi, recimo, minidržavice Litva, Latvija in Estonija ostale samostojne, če jih ne bi ščitila Nato (dejansko: ZDA) in Evropska unija? Veliki in vedno lačni ruski medved bi jih pohrustal v nekaj dneh …

      • Maks: “Koliko časa pa mislite, da bi, recimo, minidržavice Litva, Latvija in Estonija ostale samostojne, če jih ne bi ščitila Nato (dejansko: ZDA) in Evropska unija? Veliki in vedno lačni ruski medved bi jih pohrustal v nekaj dneh …”
        ==============

        Svinja razmišlja svinjsko.

    • Srbo in rusofilsko nastrojeni Slovenci in priseljenci z juga,nam vsiljujejo srbsko in
      rusko kulturo novejšega obdobja,ki bazira na stalinovih in titovih prizadevanjih
      spreminjanja pojmovanja kulture na idoloških osnovah ! Seveda so med njimi tudi
      izjeme,ki so na žalost v manjšini in potrjujejo dejansko stanje v državah,ki so
      osamosvojile,kar velja tudi Este,Litvance,Latvijce , kakor tudi države na jugu in vzhodu Evrope! Maks recimo prisega na Vuka Karadžića .
      Nisem ksenofob,vendar si kot Slovenec ne želim v sloveniji raznih Brankov,ki kotirajo
      zelo visoko v slovenski kultuni srenji,slovenski kulturniki pa bežijo v tujino!

  5. Najbolj pomembna lastnost vsakega naroda je njegov jezik, ki ga je treba poleg lastne državnosti in domoljubja nenehno negovati in spoštovati. Pa vendar, menim, da je bila prav ljubezen do lastnega jezika za nas usodna. Verjetno je bil germanski pritisk na naše prednike v avstroogrskem cesarstvu prehud in teorije o jugoslovanskih plemenih slovanske matere premočne. Tako je ilirizem v 19. stoletju začel obračati pozornost naših prednikov k balkanskim bratom, kar nas je usodnega leta 1918, po koncu ww1 pripeljalo najprej v Jugoslavijo nato pa v balkanizacijo in komunizem, ki sta se zajedla v našo mentaliteto in nam kraljujeta še danes. Ivan Cankar je še leta 1918 opozarjal, da imajo naši ljudje kulturno in zgodovinsko veliko več skupnega z avstrijskim kot z balkanskim življem, nakar so ga po takem zborovanju napadli, mu razbili glavo in po nekaj dneh je vcukrarni umrl, policijsko preiskavo pa so preusmerili in zaustavili. (ali nas to kaj spominja na današnje čase). Če bi takrat ostali v ranjki Avstriji, bi danes živeli trikrat bolje v velikem germanskem severnjaškem civiliziranem in demokratičnem prostoru, sicer verjetno dvojezičnem ali germaniziranem , kar je pa še vedno bolje od balkanizacije in boljše

  6. boljševizacije, ki je sledila odločitvi iz leta 1918. Saj med seboj se najbrž ne bi pobijali in zdaj ne bi živeli v mafijski državi!

  7. V resnici je tako, da se najprej narodi niso identificirali z jezikom, ki ga govorijo.

    Karantanci so bili le del enako govorečih Slovanov. Po drugi strani je bil na splošno v Evropi uradni jezik latinščina, ostali pa ne tako pomembni.

    V Svetem rimskem cesarstvu so bili Karantanci enakopravni. Šele z uporabo nemščine kot uradnega jezika, se je začela oblikovati zavest, da so ostali zatirani.

    Sčasoma so v Avstroogrski začeli pridobivati pravice do jezika itd. In če ne bi imeli 1. svetovne vojne, bi dobili avtonomijo in vse s tem povezano – to je bilo že dogovorjeno.

    Ljudje se pod avstroogrsko večino časa niso počutili kaj bolj zatirane od ostalih.

    Torej razen jezika, smo v vsem bolj sorodni Avstrijcem, Nemcem in Italijanom, kot pa ostalim.

    Seveda smo se s časom tudi malo pobalkanili.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite