Ne vsiljeni totalitarizem, pač pa vzajemnost svobodnih oseb 

Roger Scruton v knjigi O človekovi naravi poudarja, da si morata obe prizadeti strani prizadevati za odpuščanje, in sicer v primernem sorazmerju, in pravi: »Oseba, ki povozi vašega otroka in ki reče ‘strašno žal mi je’ ter se potem odpelje, si ni prislužila vašega odpuščanja. Ljudje, ki v sorodnih primerih prevzamejo nase celotno breme kesanja, se morajo ne le opravičiti, ampak tudi prek svoje žalosti dokazati, da se popolnoma zavedajo obsega zla, ki so ga storili drugemu, tako da je njegova ponovna uvrstitev med člane skupnosti odvisna od dobre volje drugega« (str. 74).

Priznanje zlodel je bistveno za dobre medsebojne odnose, v Sloveniji pa se vzdržuje individualna in kolektivna dvoličnost

Treba je torej odgovorno ravnati, za kar so kulture razvile »oceno odgovornosti (vseh) dejavnikov«. Tako so se evropski narodi z obsodbo totalitarizmov zavezali, da prevzemajo odgovornost krivcev in naslednikov za storjene zločine in popravo krivic. Takšno dejavno in odgovorno ravnanje temelji na sposobnosti za medsebojno odzivanje, vključno s priznanjem krivde in grajo zlodel, kar je »jedro našega moralnega čustvovanja« in je bistveno za dobre medsebojne odnose oseb, torej »neizbrisno znamenje odnosov jaz-ti«. Moralna in posledično pravno-politična plat urejenih odnosov je pogoj za popravo krivic in uveljavljanje polne demokracije in se načelno kaže v brezpogojnem zavzemanju za pravico vsake, še posebej pa prizadete osebe, kar so bili med vojno in po vojni izvensodno pobiti. Izjava parlamenta Evropske zveze opozarja na zahtevnost te poprave krivic, a izraža voljo, da članice to storijo.
V Sloveniji se za potrebe prevlade zavestno vzdržuje individualna in kolektivna dvoličnost, katere bistvo je zamolčanje in potlačenje tega, kar je povzročila revolucija. Seveda sploh ne gre več za revolucijo, pač pa za ohranjanje njenih privilegijev pravim, zaradi česar se vzdržuje terapevtski totalitarizem, to je propagandno vsiljeno prepričanje, da so medvojni, povojni in današnji nasprotniki komunizma vnaprej negativni in nimajo pravice enakopravnosti. Tej dvoličnosti služi vzgojna, medijska, politična in celo pravna retorika. Ves čas od leta 1945 do 1990 je bil govor pretežno o revoluciji in temu so bili podrejeni osvobodilna vojna in partizani. To potrjujejo zapisi, npr. Dokumenti revolucije, simboli: Trg revolucije in oblastne strukture, partija.

Z osamosvojitvijo je postala revolucija tabu, vendar dediči revolucionarjev še vedno izključujejo domobransko stran

Z osamosvojitvijo se je revolucionarnost pretvorila v osamosvojitev Slovenije, s tem pa je revolucija postala tabu. Čeprav nobeni strani v državljanski vojni, še najmanj premagani, ni mogoče očitati pomanjkanja domoljubja, je revolucija imela za cilj sovjetsko republiko, oblast določene skupine, ki je prevzela monopol nad narodom, ki ga nasledniki še danes vzdržujejo v sistemskem kršenju načel demokracije zaradi vzdrževanja dobropisa revolucije svojim koristim in ohranjanja privilegiranega položaja. Od tod klanjanje revolucionarnim herojem, ponovno postavljanje njihovih simbolov in žal še vedno tudi izključevanje njihovih žrtev. Višek te nedemokratične prakse je zavračanje pokopa izvensodno pobitih Romov in domobrancev na ljubljanskih Žalah, da ne govorimo o med vojno umorjenih osebah, kot je bil pred osemdesetimi leti Lambert Ehrlich, ki so jih leta 1946 izkopali in njihova trupla odpeljali neznano kam. Čeprav nekateri za to vedo, še vedno ne pokažejo pietete, da bi nam to povedali in popravili svoj odnos do mrtvih.

Če ne bi odklanjali sprave, bi bilo treba priznati resničnost revolucije

Ljudje po besedah Dietricha Bonhoefferja raje podlegamo črednemu nagonu, ki pa pohablja moralno zavest. Slovenski državljan za životarjenje podlega tem stalno vsiljevanim vzorcem, tako psihoanalitičarka Nina Krajnik, kar ga moralno in psihično bremeni v razvoju osebne in družbene samozavesti. Zraven je še globalno vsegliharstvo oziroma terapevtski totalitarizem levičarske agende, ki se širi tudi pri nas in je s to vlado dobil politične spodbude.
Slovenec raje odtujen živi v miru laží, ki mu zagotavlja životarjenje, ne preživetja, kakor da bi tvegal resnico za očiščenje osebne in družbene zavesti. To bi mu odprlo pot za dolgoročen osebni moralni mir ter zagotavljalo možnost za njegovo in blaginjo celotne skupnosti in celotne države. V tem kontekstu vsiljenega preživetja se ohranja mit revolucije. Od tod odklanjanje sprave, saj po Scrutonovih besedah to ni tema, saj bi bilo z njo treba priznati resničnost revolucije, konkretizirati njene vzroke in posledice ter priznavati in spoštovati evropsko sprejete standarde demokracije.
Če tega ne zmorejo niti akademiki, koliko manj bo to vsakdanji človek. Lanska izjava SAZU je spodbuda v to smer, kolikor priznava krivice, ki so se zgodile z medvojnimi in povojnimi izvensodnimi poboji. Odgovornost obeh strani, o čemer govori izjava, bo treba natančneje opredeliti s prikazom zgodovinskih dejstev, njihovih vzrokov in posledic za medvojne in povojne revolucionarne dogodke. Stanje po volitvah nakazuje, da bo boj za resnico v imenu medijske uzurpirane in ukradene svobode še zahteven in zato pot sprave in rehabilitacije žrtev težka. Demokrati smo temu zavezani; verni smo spravo že stalno zasledovali in večinoma tudi praktično izpričali s svojim zavzemanjem za resnico in svobodo vsakega, tudi v bratomornem spopadu prizadetega državljana.

Spoštovani predsednik, gospod Borut Pahor, zavedate se, da so razčiščeni medsebojni odnosi oseb in skupin temelj države in državniške kulture

Vi ste te probleme kot predsednik republike postavili na državno raven in zakoličili smernice, ki jih ne bo mogel nihče obiti. Zavedate se, da so razčiščeni medsebojni odnosi oseb in skupin temelj države in državniške kulture, ki spoštuje demokracijo, Ustavo in zakonodajo. S svojim delovanjem kot predsednik vseh Slovencev spodbujate k stalnemu medsebojnemu spoštovanju, ki nikogar ne izključuje. To potrjujete tudi s svojimi dejavnimi prisotnostmi ob Lipi sprave, ob pohorskem bataljonu, Kočevskem Rogu, na Teharjah, Turjaku in drugih krajih medvojnih in povojnih zločinov. S tem izpričujete svojo zavezanost, ne le biti predsednik vseh državljanov, tudi izključenih in pobitih, pač pa zavezanost stalnemu procesu sprave in sobivanja vseh v tej državi. Noben predsednik ne more mimo teh standardov, kar nam daje upanje, da bo naša družba nadaljevala procese medsebojnega spoštovanja in sodelovanja. Temu procesu smo kot svobodne in dialoške osebnosti zavezani vsi državljani.