Ne vsiljeni totalitarizem, pač pa vzajemnost svobodnih oseb 

7
Ljubljana, pri Lipi sprave na Žalah.
Spominska žalna slovesnost ob Lipi sprave na dan krivde, odpuščanja in sprave 14. junija 2022 (Urad Predsednika RS)

Roger Scruton v knjigi O človekovi naravi poudarja, da si morata obe prizadeti strani prizadevati za odpuščanje, in sicer v primernem sorazmerju, in pravi: »Oseba, ki povozi vašega otroka in ki reče ‘strašno žal mi je’ ter se potem odpelje, si ni prislužila vašega odpuščanja. Ljudje, ki v sorodnih primerih prevzamejo nase celotno breme kesanja, se morajo ne le opravičiti, ampak tudi prek svoje žalosti dokazati, da se popolnoma zavedajo obsega zla, ki so ga storili drugemu, tako da je njegova ponovna uvrstitev med člane skupnosti odvisna od dobre volje drugega« (str. 74).

Priznanje zlodel je bistveno za dobre medsebojne odnose, v Sloveniji pa se vzdržuje individualna in kolektivna dvoličnost

Treba je torej odgovorno ravnati, za kar so kulture razvile »oceno odgovornosti (vseh) dejavnikov«. Tako so se evropski narodi z obsodbo totalitarizmov zavezali, da prevzemajo odgovornost krivcev in naslednikov za storjene zločine in popravo krivic. Takšno dejavno in odgovorno ravnanje temelji na sposobnosti za medsebojno odzivanje, vključno s priznanjem krivde in grajo zlodel, kar je »jedro našega moralnega čustvovanja« in je bistveno za dobre medsebojne odnose oseb, torej »neizbrisno znamenje odnosov jaz-ti«. Moralna in posledično pravno-politična plat urejenih odnosov je pogoj za popravo krivic in uveljavljanje polne demokracije in se načelno kaže v brezpogojnem zavzemanju za pravico vsake, še posebej pa prizadete osebe, kar so bili med vojno in po vojni izvensodno pobiti. Izjava parlamenta Evropske zveze opozarja na zahtevnost te poprave krivic, a izraža voljo, da članice to storijo.
V Sloveniji se za potrebe prevlade zavestno vzdržuje individualna in kolektivna dvoličnost, katere bistvo je zamolčanje in potlačenje tega, kar je povzročila revolucija. Seveda sploh ne gre več za revolucijo, pač pa za ohranjanje njenih privilegijev pravim, zaradi česar se vzdržuje terapevtski totalitarizem, to je propagandno vsiljeno prepričanje, da so medvojni, povojni in današnji nasprotniki komunizma vnaprej negativni in nimajo pravice enakopravnosti. Tej dvoličnosti služi vzgojna, medijska, politična in celo pravna retorika. Ves čas od leta 1945 do 1990 je bil govor pretežno o revoluciji in temu so bili podrejeni osvobodilna vojna in partizani. To potrjujejo zapisi, npr. Dokumenti revolucije, simboli: Trg revolucije in oblastne strukture, partija.

Z osamosvojitvijo je postala revolucija tabu, vendar dediči revolucionarjev še vedno izključujejo domobransko stran

Z osamosvojitvijo se je revolucionarnost pretvorila v osamosvojitev Slovenije, s tem pa je revolucija postala tabu. Čeprav nobeni strani v državljanski vojni, še najmanj premagani, ni mogoče očitati pomanjkanja domoljubja, je revolucija imela za cilj sovjetsko republiko, oblast določene skupine, ki je prevzela monopol nad narodom, ki ga nasledniki še danes vzdržujejo v sistemskem kršenju načel demokracije zaradi vzdrževanja dobropisa revolucije svojim koristim in ohranjanja privilegiranega položaja. Od tod klanjanje revolucionarnim herojem, ponovno postavljanje njihovih simbolov in žal še vedno tudi izključevanje njihovih žrtev. Višek te nedemokratične prakse je zavračanje pokopa izvensodno pobitih Romov in domobrancev na ljubljanskih Žalah, da ne govorimo o med vojno umorjenih osebah, kot je bil pred osemdesetimi leti Lambert Ehrlich, ki so jih leta 1946 izkopali in njihova trupla odpeljali neznano kam. Čeprav nekateri za to vedo, še vedno ne pokažejo pietete, da bi nam to povedali in popravili svoj odnos do mrtvih.

Če ne bi odklanjali sprave, bi bilo treba priznati resničnost revolucije

Ljudje po besedah Dietricha Bonhoefferja raje podlegamo črednemu nagonu, ki pa pohablja moralno zavest. Slovenski državljan za životarjenje podlega tem stalno vsiljevanim vzorcem, tako psihoanalitičarka Nina Krajnik, kar ga moralno in psihično bremeni v razvoju osebne in družbene samozavesti. Zraven je še globalno vsegliharstvo oziroma terapevtski totalitarizem levičarske agende, ki se širi tudi pri nas in je s to vlado dobil politične spodbude.
Slovenec raje odtujen živi v miru laží, ki mu zagotavlja životarjenje, ne preživetja, kakor da bi tvegal resnico za očiščenje osebne in družbene zavesti. To bi mu odprlo pot za dolgoročen osebni moralni mir ter zagotavljalo možnost za njegovo in blaginjo celotne skupnosti in celotne države. V tem kontekstu vsiljenega preživetja se ohranja mit revolucije. Od tod odklanjanje sprave, saj po Scrutonovih besedah to ni tema, saj bi bilo z njo treba priznati resničnost revolucije, konkretizirati njene vzroke in posledice ter priznavati in spoštovati evropsko sprejete standarde demokracije.
Če tega ne zmorejo niti akademiki, koliko manj bo to vsakdanji človek. Lanska izjava SAZU je spodbuda v to smer, kolikor priznava krivice, ki so se zgodile z medvojnimi in povojnimi izvensodnimi poboji. Odgovornost obeh strani, o čemer govori izjava, bo treba natančneje opredeliti s prikazom zgodovinskih dejstev, njihovih vzrokov in posledic za medvojne in povojne revolucionarne dogodke. Stanje po volitvah nakazuje, da bo boj za resnico v imenu medijske uzurpirane in ukradene svobode še zahteven in zato pot sprave in rehabilitacije žrtev težka. Demokrati smo temu zavezani; verni smo spravo že stalno zasledovali in večinoma tudi praktično izpričali s svojim zavzemanjem za resnico in svobodo vsakega, tudi v bratomornem spopadu prizadetega državljana.

Spoštovani predsednik, gospod Borut Pahor, zavedate se, da so razčiščeni medsebojni odnosi oseb in skupin temelj države in državniške kulture

Vi ste te probleme kot predsednik republike postavili na državno raven in zakoličili smernice, ki jih ne bo mogel nihče obiti. Zavedate se, da so razčiščeni medsebojni odnosi oseb in skupin temelj države in državniške kulture, ki spoštuje demokracijo, Ustavo in zakonodajo. S svojim delovanjem kot predsednik vseh Slovencev spodbujate k stalnemu medsebojnemu spoštovanju, ki nikogar ne izključuje. To potrjujete tudi s svojimi dejavnimi prisotnostmi ob Lipi sprave, ob pohorskem bataljonu, Kočevskem Rogu, na Teharjah, Turjaku in drugih krajih medvojnih in povojnih zločinov. S tem izpričujete svojo zavezanost, ne le biti predsednik vseh državljanov, tudi izključenih in pobitih, pač pa zavezanost stalnemu procesu sprave in sobivanja vseh v tej državi. Noben predsednik ne more mimo teh standardov, kar nam daje upanje, da bo naša družba nadaljevala procese medsebojnega spoštovanja in sodelovanja. Temu procesu smo kot svobodne in dialoške osebnosti zavezani vsi državljani.

7 KOMENTARJI

  1. »Oseba, ki povozi vašega otroka in ki reče ‘strašno žal mi je’ ter se potem odpelje, si ni prislužila vašega odpuščanja.«Odpuščanje je dar, za katerega nismo sami zaslužni. Mi secer lahko sprejmemo vlogo sodnika, toda v tem primeru moramo neobhodno sprejeti tudi vlogo sedenja na zatožni klopi. Zame je tudi pomembno, da odpustim krivico, da lahko sploh spim.
    »… ampak tudi prek svoje žalosti dokazati, da se popolnoma zavedajo obsega zla, ki so ga storili drugemu …« V zvezi s tem se lahko vprašamo, ali lahko človek sploh presodi, kdaj je drugemu človeku resnično žal. V karerem primeru nekaj velja kot dokaz, lahko presodi samo čist človek, za keterega je itak vse čisto.
    »… je njegova ponovna uvrstitev med člane skupnosti odvisna od dobre volje drugega.« Gotovo je za žalivca bistveno, da zavzame skesano držo. To je bistveno zanj, ne pa zame. Sicer pa skupnost lahko njegovo skesano držo in iskrenost neustrezno presodi. Komu naj se v tem primeru opraviči skupnost?
    Smo v začaranem krogu, zato mi je vse bolj jasno, kako pomembna je spoved. Pravzaprav ni druge rešitve.

  2. Zadnji letnik srednje šole sem bil na medkulturni menjavi v Združenih državah. Izredno me je motilo, da so redefinirali besedo “communist” v nekaj, čemu sem sam bil vajen reči stalinizem. Meni osebno se zdi smiselno, da se definicijo te besede išče v Marxovih teoretičnih razmišljanjih in ne v ameriškem vojaškem žargonu.

    Res so takšna redefiniranja lahko zelo smešna. Recimo v neki ameriški situacijski komediji neki igralec odgovori, da seveda pozna Jezusa Kristusa: “Črnuh mi dolguje 20 dolarjev”. Večini tu zbranih pa bi gotovo motilo, če bi poleg originalne definicije iz Svetega pisma uporabljali še to novo kot enakovredno.

    No, podobno je s terminom totalitarizem. Ta je ameriški in menim, da bi ga bilo smiselno uporabljati na enak način kot oni. Med modernimi oblikami vladavine Američani ločijo totalitarne in svobodne države. Ne, tu ne govorijo dobesedno o osebni svobodi. Veliko posameznikov se v totalitarno urejeni skupnosti počuti svobodne. Gre za subjektiven občutek. Sam termin pa se nanaša na obliko vladavine. Totalna vladavina pomeni, da se država vtikuje v vsako figo:
    – določa, kje boste živeli (v ta namen vam podari stanovanje)
    – določa, kje bo vaš otrok (v ta namen je vrtec zastonj)
    – določa, katere novice iz sveta smete izvedeti (v ta namen ustanovi centralno tiskovno agencijo)
    – določa, kam smete potovati
    – določa, koliko časa morate služiti vojaški rok
    – vam pobere večino dohodka v obliki davka
    – določa, kdo edini v državi sme povedati, da je kamilični čaj zdrav proti prehladu.

    V svobodni državi pa se država močno drži nazaj in samoomejuje. Poskuša vpeljati le tista pravila, ki so nujna a la v cestnem prometu vsi vozimo po svoji desni. Poskuša se izogniti vpeljavi obveznega vojaškega roka, če gre brez tega. Poskuša se izogniti vsiljevanju obveznega cepljenja, če se ob razumni ceni za skupnost temu izogniti da. Poskuša pobirati čim manj davkov in čim manj prerazporejati. Le toliko da znova požene kri po žilah zaspali ekonomiji.

    Avtor v zgornjem članku pa osvetli le en sam vidik totalitarizmov. In sicer ta da so po svoji naravi pisani na kožo sociopatom in diktatorjem, ki občasno brezčutno prestopijo meje. Ljudje pa smo čredna bitja (izven skupnosti ne moremo preživeti) in se zato seveda izogibamo obsojanju svoje skupnosti. Tako da ti problemi niso enostavni. Še najlažje jih je napasti “z močjo vode” – mehko, ne frontalno. Posamezne nepravilnost, ne takoj celotnega sistema. Vsi se bomo prepoznali v obsodbi stalinističnih praks v Sloveniji. Nato samo manjka dodatek – neko Kardeljevo pismo, v katerem poziva k hitrejši stalinizaciji in vsi v hipu prevzamemo spravno držo. Če se pa problema lotite frontalno preko blatenja sistema, ki nam je dal stanovanje (v katerm živim), izobrazbo (na katero sem ponosen), potni list (s katerim sem lahko potoval kamorkoli), zdravstvo (temelječe na solidarnosti), potem ne boste prišli daleč, saj se vam bodo vsi postavili po robu. Dajte, prosim, postopoma.

    • Realnost niso sanje v oblakih. Komunizem je realnost, ne sanje. So umorjeni brez sojenja, sistemsko zastrasevani, preganjani, zapirani, oropani premoženja, prosperitete, socialne promocije, najpogosteje samo zaradi “nepravega porekla” ali razmišljanja in izrekanje drugačnega od partijsko zaukazanega. Ta totalitarna zločinska narava ni pomota, ampak izvira ob pokvarjenosti človeških značajev iz narave marksisticno-leninisticne komunisticne ideologije, ki je ideologija sovraštva, boja in izključevanja. Ze socializem je toliko skregan z naravo človeka, da se izteče v represijo in je po rezultatih znatno šibkejši od svobodne kapitalistične druzbe. Kar ne pomeni, da je kapitalizem brez napak oz resnih problemov, ki izhajajo iz njegove narave spodbujanja individualizma, pohlepa, konzumizma, hedonizma. Vzgoja, respektabilne institucije ( državne, strokovne, humanitarne, verske), delujoči mehanizmi kontrol, vladavina prava, uravnoteženi davčni pristopi so med načini, ki svobodno iniciativo in tekmovalnost, lastno kapitalizmu, lahko kanalizirajo v pametno smer in obče dobro.

      Subjektivna zaznava kot kriterij totalitarnosti nima velike teže. Kdor trdi, da Tito ni bil totalitarni diktator, Janša pa je, je ali ocitno inteligencno podhranjen ali pa ga ni sram zavestno grdo zavajati. Tvoja hvaležnost komunističnem sistemu je tudi dokaj nepotrebna. Vse to, kar nastevas in bolje bi lahko imel, če se komunisti nikoli ne bi dokopali do oblastnistva. Nemci pac niso bežali iz zahodnega v vzhodni Berlin, ampak le obratno. Tudi danes se še tako zadrti levičarji ne selijo v S.Korejo ali v Venezuelo, ampak, če kam, prav v najbolj “gnili kapitalizem”.

    • Čeprav sem bolj zahodno usmerjen kot ti, sem pa manj liberalen. Človeka, predvsem pa otroke, ni prav povsem svobodno prepuscati skušnjavam, ki jih na krajši ali pa daljši rok lahko usodno pokvarijo oz uničujejo in uničijo telesno, psihično, duhovno, značajsko. Človek ima velike pozitivne potenciale, a je tudi ranljivo in pokvarljivo bitje. Delati dobro, lepo in v skladu z resnico je večja vrednota od omogočanja absolutne svobode.

      Zahod oz kapitalizem je bil z izjemo spoznanj v prid zdravja in varstva okolja bolj moder pred letom 1968 kot progresivno po tem času in zlasti danes. Čeprav tedaj bolj omejevalen. Droge, izrojena pornografija, digitalna odvisnost so pokazatelji, kam nas vodi pretirana pemisivnost.

    • IF, prav o tej zmešnjavi pojmov govorim. Težko se bomo razumeli, če bomo uporabljali vsak svojo terminologijo. Tako sem jaz zgoraj hotel razložiti, kaj pomeni fraza “free country”. Pri nas se ji pogosto posmehujemo. Ne, Američani ne trdijo, da pri njih ni bilo sužnjelastništva. Trdijo, da se njihova država manj vtikuje v zasebna življenja državljanov. “Da ti ne odgrinja zavese v spalnici.” Nasprotje temu je totalitarizem, ki v najslabših variantah toliko da ne predpisuje, kaj moraš misliti. Totalitarne ureditve so si po drugih kriterijih sicer zelo zelo različne. Lahko so skrajnje leve, skrajnje desne ali pa desno sredinske (kot je bil po ekonomskih kriterijih Tretji rajh). Skupno jim je pretirano vtikanje v vsako poro družbene organiziranosti.

      Menim, da imaš prav, da se je permisivna vzgoja k nam razširila iz Združenih držav. A dvomim, da je pri njih prevladujoč vzorec. Razmišljam malo o mojih sošolcih na Oakland Mills High School. No, enega sosošolca bi lahko označil kot permisivno vzgojenega. In ja. Eno punco ki sem jo spoznal med zaključno turnejo. Sicer bi rekel, da je permisivne vzgoje več v Sloveniji kot v Marylandu.

      A da ne pomešava različnih svobod. “Free country” (netotalitarno urejena država) ne predpisuje družinam, da morajo otroke vzgajati permisivno. Ravno nasprotno. Trudi se čimbolj umakniti iz vtikovanja v vzgojo otrok.

      Si pred časom bil pozoren, ko je 14-letni Palestinec vrgel molotovko v izraelsko vojsko. Da, žalostna zgodba. Umrl je med čakanjem na rešilca. A jaz bi opozoril na nekaj drugega. Ostale otroke iz iste družine ni vzel CSD in predodelil v skrbništvo ali posvojitev. Pa ne zato, ker je to neumno, ampak ker sploh nimajo družinskih oddelkov na CSD-jih v slovenskem pomenu besede. Niti v tako hudih primerih zgrešene vzgoje se ne vtikajo v družine. Vem. Sam sem hotel prijaviti eno družino, pa so me moji samo debelo gledali.

    • Z marsičem se kar strinjam, toda človek mora biti previden, sicer je krivičen.
      “… blatenja sistema, ki nam je dal stanovanje …” Našim je dal stanovanja, nenašim pa ga ni dal. Tudi posojila so dobili naši, nenaši pa ne. Delitev na naše in nenaše so se spomnili naši. Tudi infrastruktura krajev je bila odvisna o tega razkola.
      “…blatenja sistema, ki nam je dal … potni list …” Nenaši potnega lista niso dobili.
      “…blatenja sistema, ki nam je dal … zdravstvo (temelječe na solidarnosti) …” Včasih je bilo zdravstvo bistveno manj finančno obremenjujoče, zato je področje zdravstva dandanes bistveno bolj občutljivo, kot je bilo pred petdesetimi leti. Dandanes je namreč medicina sposobna narediti bistveno več, za kar je potrebno bistveno več denarja. A naj našteje sodobne diagnostične in terapevtske postopke?
      Ljudje imajo v spominu sedemdeseta leta prejšnjega stoletja kot neko zlato obdobje, toda to sploh ni bilo tako. Gospodarstvo ni dobro delovalo. Tako je bila Jugoslavija l. 1972 zadolžena dve milijardi USD, l. 1980 pa dvajset milijard USD več. Tukaj je mišljena samo glavnica, pa tudi 90 milijard USD notranjega dolga skupne države sem izpustil.
      Na tej točki ima človek dve poti. Prva pot je pot lastnega trebuha oz. lastnih interesov, druga pot pa je pot iskanja resnice. Če človek hodi po poti resnice, ne pozabi na zatirane. Po kateri poti hodite vi?