Ne vrag, le Švab bo mejak!

22

nemskavasVodja Združene Levice Luka Mesec je na vprašanje, od kje dobiti finance, dejal, da bi Nemčija morala plačati vojno škodo. Tovrstno apeliranje na drugo svetovno vojno pa je skupaj z izdajo dokumentarca Po sledeh izbrisanih, ki ga je izdalo Društvo nemško govoreče mladine skupaj z Društvom Kočevarjev staroselcev, povod za pričujoči tekst. Oba povoda sicer nimata neposredne povezave, a sta vendarle odlični izhodišči in sicer iz dveh razlogov. Prvi je odnos do Nemcev in Italijanov na slovenskem, ki je še vedno v veliki meri zaznamovan z nacionalno mitologijo in drugič, ker se o usodi nemške manjšine po drugi svetovni vojni skorajda ne govori. A vendar, če se spomnimo na besede Borisa Kidriča: “Nemška manjšina ne bo imela pravic, ker je ne bo!” , je vključevanje usode nemškega prebivalstva slovenskega ozemlja še kako relevantno pri spominu na povojne zločine.

Dedni sovražniki

Pri večini medijskega poročanja o problematiki nemške manjšine ali celo širše o Nemcih na Slovenskem je pogosto opazen sovražen ton, ki se še poglobi, v kolikor gremo brati komentarje. Nacionalni spor med Nemci in Slovenci, po izvoru iz 19. stoletja,  sicer resda v veliki meri posledica imperialnih teženj nemške strani, pa je bil s pomočjo zgodovinopisja prenesen tudi v zgodnji srednji vek. Karantanska podreditev Bavarcem in s tem Frankom je bila videna že kot padec Slovencev pod ”nemški jarem” vse od Linharta naprej. Takšen pogled se je po zaslugi zgodovinopisja in javne politične retorike obdržal vse do osemdesetih let dvajstega stotja, ko ga je mlajša generacija zgodovinarjev, kot so npr. Janez Cvirn, Peter Štih itd. začela spodkopavati. A vendar se je v javnem mnenju takšen pogled ohranil in četudi se je o njegovi pravilnosti glede srednjega veka, vsaj v nekaterih medij začelo dvomiti, se je glede novejših obdobij ohranil.

Položaj Slovencev kot žrtev v zgodovini se je namreč ohranil in se neguje preko medijev. Tudi levičarski tednik Mladina, se je ob poročanju o problemih, povezanih z željo po vzpostavitvi nemške manjšine, držal takšnega pogleda in v zvezi z dogodki iskal povezave z nacizmom. Četudi je sicer teoretično možno, da takšne povezave obstajajo, je vendarle zelo malo verjetno in takšno enačanje Nemcev z nacisti ni brez podobnosti z enačenjem Slovencev (in splošneje Slovanov) s komunisti kot se pojavlja pri določenih delih avstrijske in italijanske desnice. Prav tako je izredno naivno predvidevanje, da smo bili Slovenci v nacionalnem sporu zgolj žrtve. Nacionalno obarvano nasilje in sovraštvo je bilo pač prisotno pri obeh straneh.  To, da smo bili v šibkejšem položaju, zmožnosti za sovraštvo ni manjkalo in vsa le ni bila nujno pogojena s predhodno nemško sovražnostjo in nevarnostjo germanizacije. Kljub temu, da so se v nekaterih pan-germanskih krogih v nemškem delu Avstro-Ogrske že pojavljale ideje, ki so pripeljale do nacionalsocializma, pa nam nekatera novejša zgodovinopisna dela razkrivajo marsikdaj povsem drugačno sliko. Posebej zanimivo je v tem kontekstu delo Pietra Judsona z naslovom Guardians of the nation. V njem je avtor v marsičem zamajal poznano sliko o nacionalnih sporih na območjih kot so spodnja Štajerska, Moravska in južna Tirolska. Avtor pokaže, da je marsikateri spor bil pravzaprav ”huliganstvo”, da je marsikdaj vladal nekakšen ”nacionalni oportunizem” ter, da je jezik bil povečini edina prava točka razlikovanja med npr. Nemci in Slovenci in/ali Nemci in Čehi. Njegove teze so sicer po mnenju Janeza Cvirna pretirane, a vendar lahko v njih najdemo vsaj zrno resnice, saj je bilo sobivanje potrebno nekako pač narediti znosno.

Grad gori, grof beži!

Če lahko pritrdimo dejstvu, da se je v 20. stoletju na nemški strani odpor do Slovencev podkrepil z rasnimi teorijami, pa moramo tudi priznati, da se je na slovenski strani podkrepil z enačenjem nacionalnega in razrednega sovražnega. Ko  je marksistična definicija razrednega boja postavila enačaj, Slovenec = kmet in se je sovraštvo do višjih stanov povezalo z nacionalnim sovraštvom. Nemci in v manjši meri Italijani so tako ”postali” zatiralci par excellence. To se je pokazalo tudi pri sovraštvu do Nemcev, ki je najverjetneje vsaj delno dobilo svoj izraz pri ravnanju po drugi svetovni vojni, saj vsega spet ne gre povezati z maščevanjem nad okupatorjem, tako kot ne gre vsega prebivalstva nemškega izvora in/ali identitete imeti za naciste. Posameznih usod in dejanj pa sam ne poznam dovolj, da bi bolj natančno sodil.

A kar je za nas še toliko bolj pomembno kot sama zgodovinska stvarnost, je vprašanje, kako se je takšen pogled obdržal. Slovenska samopodoba kot naroda brez elit, brez višjih slojev se je pač prijela. Omeniti velja, da je ravno avstrijski socialist Otto Bauer takšen kriterij postavil za razlikovanje med ”zgodovinskimi” in ”nezgodovinskimi” narodi. A vendar stvarnost ni bila preprosta. Celo izrazito pro-nemško usmerjeni grof Anton Alexander von Auersperg, bolje poznan pod psevdonimom Anastasius Grun, je zbiral slovenske oz. kranjske ljudske pesmi. Nekateri plemiči so celo izbrali izrazito pro-slovensko pozicijo. Naj omenim zgolj grofa Roberta Barbo-Waxensteina in nekatere člane rodbine Apfaltern kot primere. Omeniti pa velja še opazko zgodovinarke Maje Žvanut, da je prvi jezik mnogim kranjskim plemičem bila ravno slovenščina. A vendar je marksistični pogled na zgodovino plemstvo izpustil iz področja raziskovanja in ga prepustil zastarelim pogledom.

Spravi naproti

Čeprav sem v prispevku bolj kot ne kritiziral slovenski pogled, je marsikateri preživeti mit še kako prisoten tudi na nemški strani in spravo med narodoma preprečuje. Prav tako kot podobni mehanizmi marsikje še obvladujejo slovensko-italijanske odnose. A vendarle prej kot slej se bo skupne zgodovine potrebno začeti zavedati. Na avstrijskem Koroškem seje  npr. zgodil kolosalni premik z izdajo knjige Kärnten neu Denken (Kako Koroško misliti na novo), ki sta skupaj izdala dr. Josef Feldner, vodja koroškega Heimatdiensta in Marjan Šturm, predsednik Zveze slovenskih organizacij. Četudi ta izdaja ni naredila situacije za rožnato, je nedvomno velik korak naprej in primer, kakršnih bi si lahko želeli širom srednje Evrope. Ravno srednja in jugovzhodna Evropa, katerih prejšnje regionalno-deželne identitete so bile zamenjane z nacionalnimi, je prostor nacionalne heterogenosti (ali pa je vsaj bila) in posledično tudi nacionalnih sporov. A morda bo sedaj skupna pripadnost Evropi, tako kot je nekoč pripadnost cesarju, omogočila neko skupno točko identifikacije in kasneje tudi spravo, čeprav zaradi še živih spominov šele enkrat v prihodnosti. A vendar, četudi si je želeti, da bodo napake v odnosih s Slovenci bile bolj priznane npr. na avstrijskem Koroškem, moramo tudi mi opraviti svoj delež. In pri razčiščevanju zločinov komunistične Jugoslavije ne smemo pozabiti na dogodke v zvezi z nemškim prebivalstvom.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


22 KOMENTARJI

  1. Skoraj v celoti delim poglede z avtorjem. AVNOJevski sklepi proti Nemcem so najmanj kulturocidni, čeprav so posledice imele tudi genocidne komponente, da o najbolj grobem teptanju človekovih pravic ( med drugim zaplemba premoženja, odvzem državljanstva, izgon itd.) niti ne govorimo. Problem izbrisanih je mačji kašelj in skrajno nedolžna zadeva v primeri z brutalnostjo AVNOJa ( pa čeprav bi slovenski mediji hoteli videti stvar v ravno obratni perspektivi).

    Z vidika kulturne pestrosti Slovenije kot posebno boleče tu vidim izgon Kočevarjev in represijo in asimilacijo Južnotirolcev ( na Škofjeloškem in Tolminskem). Obe ti tradiciji sta imeli približno poltisočletno zgodbo za seboj.

    Zavedanja o tem je med Slovenci zelo malo. Raje gojimo svetoboljne mite in poenostavitve v smislu, kako smo bili mi, brezmadežni, skozi celotno zgodovino zatirani od sosedovega tujčevega škornja.

    p.s. Dovolil se bom pokritizirati eno banalnost. Avtor v prvem odstavku uporabi izraz: ” Od kje dobiti (finance)?”. Kje so časi, ko smo govorili ” od kod” in ne “od kje”? 🙁 A je res ” od kje” dobilo že status pravopisne pravilnosti?

    • izbrisanih je mačji kašelj in skrajno nedolžna zadeva
      ===============
      Kaj ima to veze s tem, razen da želiš relativizirati problem izbrisanih.
      Žalostna družba smo. Brez časti. Brez pravičnosti.

      • Izbrisani, v 99% so imeli 6 mesecev časa, da uredijo papirje(v časi informacij, tako na TV, radiju, časopisi…), medtem, ko so Nemce v 1945 bodisi LIKVIDIRALI ali pa izgnali. Kaj je torej huje, a?

        • Kaj bi rad povedal, pa ti še ni povedalo Evropsko sodišče? Bi rad še nadaljni propad države? Ti je premalo?

        • Nikoli ne bomo mogli imeti države, če ljudje ne vedo za čast in pravičnost.
          Glede nemške manjšine hlinite neko skrb, ki je nimate.

          • Hvala za zaganjanje. Bolj podobno biku na rdečo cunjo. In ste zgrešili, seveda.
            Nekdo, ki nekaj opravičuje s tem, da so drugi trpeli še huje, kaže samo to, da mu ni mar ne za ene ne za druge.
            In ravno to levica odlično izkorišča in skoz plava na oblasti. Ker za @IFa spotaknit je dovolj zobotrebec. Ali pa vas, gospod Gorenc.

        • Zdravkova poanta je verjetno v tem, da razprave o neki krivici ne smemo izkoristiti za to, da minimaliziramo pomen druge krivice. Človeka, ki se je v devetdesetih znašel zunaj registra stalnih prebivalcev, verjetno ne bi potolažili s trditvijo, da se je po vojni nemški manjšini godilo še slabše. Ifova primerjava je irelevantna.

  2. Bavarci so Karantance zaščitili pred Madžari oziroma Ogri na prošnjo Karantancev, v zameno pa so sporazumno priznali bavarskega kralja.

    Realni zgodovinarji trdijo, o čemer je še pred dvema tednoma pisalo Delo, da smo Slovenci imeli srečo, ker smo živeli v okviru Avstrogrske, ki je imela v Evropi najvišje demokratične standarde. To je omogočilo ohranitev Slovencev.

    V Delu je tudi pisalo mnenje zgodovinarjev, da se Slovenci ne bi ohranili, če bi živeli pod Srbi ali kakšnimi drugimi narodi.

    Avstroogrski prestolonaslednik Ferdinand je hotel vzpostaviti federacijo držav. Bil je že izdelan zemljevid po katerem bi Slovenija imela več ozemlja kot danes. Imenovala pa bi se Kranjska, da je ne bi zamenjevali s Slovaško in Slavonijo. Federacija je bila pot do popolne mirne osamosvojitve. Srbi so to odlično rešitev za Slovenijo z atentatom na prestolonaslednika onemogočili. Kasneje pa s srbskimi bataljoni pomagali Italijanom proti slovenskim fantom, ki so branili svoje ozemlje. Tudi zaradi tega so Italijani po vojni pridobili slovensko Primorsko, za tolažbo pa Prekmurje.

    Druga svetovna vojna bi se končala brez dvomilijonskih jugoslovanskih žrtev in slovenskega genocida, če ne bi v Beogradu minirali pogodbo o nenapadanju Jugoslavije.

    Čeprav je bilo na slovenskem med drugo svetovno vojno vsega dovolj v materialnem pogledu, so komunisti nerazsodno v želji po oblasti zanetili vojno z Nemci in bratomorno vojno, namesto, da bi počakali, da to uredijo velike sile kot so to storili Čehi, Slovaki…

    Če bi bili pravični do zgodovine in sebe, bi morali spregledati, da ne smemo nasedati sovraštvu, ki ga Beograd ima do naših sosedov, za katere misli, da mu manjšajo vpliv na slovenskem.

    • drži, kot pribito !!! zemljevid poslanca Popovichia mislim, da je bilo 1906-predlog o združenih državah Avstrije in škoda, da ta ideja ni zaživela!

  3. Avstroogrski smo lahko hvaležni, da je nadaljevala z demokratično in civilizacijsko tradicijo Karantancev.

    Takšno pozitivno ravnanje Avstrogrske je bilo logično, saj je večina Avstrijcev Slovencev, ki so pozabili govoriti slovensko, razen na avstrijskem Koroškem in na jugu avstrijske Štajerske.

    • Ne nakladaj. Dovolj nam je bilo fašizmov v prejšnjem stoletju. Kolk smo bili mi nekoč demokratični in civilizirani, ne vem. Vem pa koliko smo danes.
      In danes smo na dnu. Kaj nas je pripeljalo do sem? Stalno obtoževanje drugih. Govoriti kako smo mi sami zlati fantje vpričo našega realnega družbenega stanja je zgolj nadaljevanje zahrbtnosti, hudobije, hinavščine, ki žre ta narod pri živem telesu.

  4. ..bebavi in lažnivi Luka Mesec, bi se lahko o zadevi najprej lahko sploh podučil, preden be4dak bleje o zadevah, ki jih ne pozna..

    ..Nemčija je plačala vojno škodo…saj so bili narejeni natačni popisi, sploh, ko je Nemčija zahteva nov in natančen popis žrtev, ki pa potem šel v bunker, saj se ni skladal s komunistično mitologijo…

    ..Nemčija je celo zahtrvala in hotela plačati škodo individualnim oškodovancem oz. potomcem, na podlagi popisov…na kar pa Mescu ljuba in draga SFRJ ni pristala in denar pobasala zase in titovski hohštapleraj..

    ..tako, da je treba tega na to Luko Mesca javno opozoriti in javno povedati, da je zločinec, saj je manipulacija z žrtvami, prav tako zločin..

    ..ali pa, da je težek bedak, ki bleje o zadevah o katerih nima pojma..

    • Bernardu, Mesec je za Luno. Vendar je pri nas žal tako, da se njemu pač ni treba poučiti o zgodovinskih resnicah. Zanj in za njegove legije oziroma za legije, ki jim sam pripada, ni potrebno zgodovinsko znanje, pač pa le ponavljanje floskul in parol, to je za naš izjemno izšolani in izobraženi narod dovolj.

      Po drugi strani pa lahko nek konzeravativec natrese cel kup dobro premišljenih in podprtih argumentov, pa ne bo prodrl.

    • Nemčija je oškodovancem v Sloveniji že davno-še v seferjoti! plačala individualne! odškodnine-ne vem sicer natančno po kakšnih kriterijih-a celo moj oče,katerega družina je bila izseljena,ko je bil še mladoleten-je prejel za naše jugo razmere kar lep znesek. Tega niti ni pričakoval. Mesec,ki ga ne zanimajo resnična dejstva, pa očitno živi za luno.

        • Poznam le zadeve v ožjem sorodstvu. Ni pa nobenega dvoma,da obstajajo popolnoma natančni računi za vse upravičence. Če jih ni v naših kao izginulih balkanskih arhivih pa imajo pedantni Nemci gotovo daleč bolj točne.

  5. Nemški manjšini bi morali omogočiti povratek na stara ognjišča in enake možnosti, kot jih ima italijanska in madžarska, ker je bila na slovenskem avtohtona 1000 let. Ne dvomim, da se bo to nekoč tudi zgodilo, saj je naš kontinuitetni režim mnogo bolj ljubezniv in spravljiv do bivših okupatorskih narodov, kot do svoje lastne katoliške manjšine, saj njeni nepokopani ostanki še vedno štrlijo iz blata brez sleherne pietete.

    • Tu so potem še Italijani. Velik spor je glede tega. Pri nas je obveljalo stališče, da samo ezulom plačali odškodnino. Italijani je niso hoteli prevzeti in jo je Slovenija menda nakazala nekam v Belgijo na nek račun in denar menda še kar tam. Noben ga ni dvignil mi smo ga pa kar vplačali, češ tuki mate dnar. Ena sama velika zmeda je to.

      • Mislim, da se naše vladne službe reševanja teh sporov in težav lotevajo brez premisleka in predvsem brez znanja.

        Spomnim se raziskave, ki so jo naredili naši in Italijani glede naših med- in povojnih odnosov. Bojda so ravno ezuli to poročilo zelo skrbno prebrali in nanj napisali zelo dobre komentarje in pripombe. Iz naše strani na ezulske strani potem ni bilo odgovorov. Predpostavljam, ker niso imeli pojma, kaj naj bi sploh napisali.

Comments are closed.