Ne vrag, le sosed bo mejak

Slovenci smo narod škarp. Le redko katera hiša ne premore vsaj ene, pa četudi čisto majcene, morda le za okras. Vsekakor pa ni polnoletnega Slovenca, ki ne bi v svojem življenju sezidal ali pa pomagal sezidati kakšne škarpe, ali pa je vsaj opazoval, ko so jo zidali. In če koga skrbi, škarpa je lepa slovenska beseda in se o tem lahko prepriča sam v Slovarju slovenskega knjižnega jezika na strani 1354!

Slovencem se da očitati marsikaj, le tega ne, da ne poskrbimo za meje svojih hiš, posestev, vrtičkov, vikendov… In zato po naši deželici cvetijo že prej omenjene škarpe, pa ograje, plotovi, mejniki, razpostavljeni kamni, zabiti koli, napete vrvice, imel pa sem že tudi priliko videti prav čudovito konstrukcijo iz ženskih hlačnih nogavic!

Če gre verjeti oddaji, ki so jo svoj čas vrteli ob nedeljskih popoldnevih, v prime-time družinskem terminu, in novinarju, ki je za svoje poklicno poslanstvo vzel raziskovanje slovenskih sosedskih odnosov, se Slovenci praviloma spremo zaradi mej in vsega kar je z njimi povezano. Tako lahko iz tega podatkovnega rokava potegnem divjo, a ne tako iz trte zvito trditev, da je vsaj polovica sodnih zaostankov, po katerih Slovenci ravno tako slovimo, sestavljena prav iz tožarjenj okrog premaknjenih mejnikov, dreves, ki svojo senco in veje širijo v nepravo smer, služnostnih poti, ki so ali niso obstajale in pa seveda škarp, ki rasejo kot gobe po dežju.

A se temu intenzivnemu med sosedskemu dogajanju ne gre čuditi, saj smo ne nazadnje narod, ki še v himni opeva sosede in meje… Da se vse skupaj, v himni in v stvarnem življenju, začne z alkoholom pa je spet slovenska posebnost!

K bistvu, torej: Slovenci imamo problem z mejo. Pa ne s katerokoli. Tako kot na vasi, je tudi v visoki politiki: trije sosedje so v redu, eden pa od hudiča. In kot je zapisal nek češki avtor, Werich, če se ne motim: Hudič zmeraj pride z juga! Pa se je kdo kdaj vprašal zakaj nam prav ta južna meja povzroča take težave?! Južna meja teče po… No, tu je že problem: južna meja teče! Mura, Sotla, Kolpa, Dragonja in za veliki finale še morje! Voda! Velika sovražnica škarp! Kako naj si za božjo voljo postavimo mejo, škarpo, ali pa vsaj čisto preprosto ograjo, plot – na vodi. Še vrvice ne moremo v miru napeti, ko pa se valovi premikajo malo sem malo tja. Da o ženskih hlačnih nogavicah niti ne govorim, pa čeprav že dvajset let trpimo in gledamo »najlon« mejo!

Binkošti so minile. Sveti duh ponuja darove modrosti in razumnosti zastonj. Hočem reči: brez plačila! A zastonj!