Za razumevanje slovenskih zadreg v zvezi s Hrvaško je dovolj primerjati poročanje slovenskih in hrvaških medijev o dvostranskih odnosih in njihovem reševanju.
V slovenskih medijih prevladuje negotovost, oprezno poročanje o slovenskih stališčih, pravzaprav dvom v ta stališča, in v smisel tega “prepiranja”. Vsaka nova ideja regionalnega reškega Novega lista takoj doživi prominenco na prvih straneh slovenskih medijev in prestraši slovensko javnost. Tudi tu se kažejo profesionalne pomanjkljivosti slovenskega novinarstva. Slovenska politika je – prek lastnih medijev – primorana, da odgovarja na “balone”, ki jih po kdove čigavem nareku spušča istrski časopis. Je kdaj pisanje Primorskih novic naletelo na pozornost hrvaške javnosti?
Hrvaški mediji o Sloveniji poročajo pokroviteljsko, praviloma ne na prvih straneh; Slovenija je drugorazredna tema, razen takrat, ko se zdi, da je Hrvaška nad Slovenijo znova triumfirala. Ukvarjanje s Slovenijo – tako veje iz pristopa hrvaških medijev – je zadeva postranskega pomena ob veliko pomembnejših zadevah, s katerimi se ukvarja Hrvaška, ki je “prava država”. Slovenija je le moteča dežela, ki ovira Hrvaško, da ne bi imela neposrednega stika s pravo Evropo; pa tudi to bo sedaj, z vstopom v EU, tako rekoč rešeno, vsekakor pa tedaj, ko bo Hrvaška vstopila še v Schengen ter rešila odprta vprašanja s Slovenijo na način, ki bo nebodigatreba sosedo ošibil kolikor pač je to mogoče.
Slovenci si ne pomišljajo skregati se na smrt z najožjimi sorodniki zavoljo pičle dediščine ali s sosedi zavoljo nekaj centimetrov parcele, a ne bi vztrajali v pogajanjih s Hrvaško niti zaradi več sto milijonov evrov ali zaradi dostopa do mednarodnih voda. Vse zavoljo mirnega dopusta na Jadranu ali ugodne rešitve prošnje za legalizacijo črne gradnje ob hrvaški obali. Tudi dvajset let po samostojnosti se naše lastniško obzorje ni povzpelo čez meje zasebnega, do državnega. Pa tudi: besede Ne vrag le sosed bo mejak so Slovenci vedno razumeli kot poziv k svoji lastni strpnosti, ne upanje na dobrohoten odnos večjih sosedov.
V eni stvari ima hrvaško javno mnenje prav: Slovenci z osamosvojitvijo niso povsem dojeli, da je pri Sečovljah meja. Seveda si Slovenci ne bi niti pomišljali terjati tuje zemlje; mi res nismo narod s teritorialnimi pretenzijami. Vendar se mnogi med nami niso odrekli tistemu delu praktične jugonostalgije, ki hrvaški Jadran smatra kot nekakšen dopustniški, psihološki podaljšek – z zgodovinsko izgubo tržaškega Jadrana – emaskulirane Slovenije. (Prav zato je tako pomembno, da za slovensko obalo, kakor nam jo je po drugi svetovni vojni dala geopolitika, se pravi Koper, Portorož, Piran, oblikujemo zelo dobro celostno strategijo: gospodarsko, turistično, naravovarstveno, strategijo slovenske obmorske identitete.)
Seveda si lahko samo želimo, da bi sredin dogovor med obema zunanjima ministroma zdržal in da bi bilo rešeno vprašanje nekdanje Ljubljanske banke v Zagrebu. Upajmo, da bo tudi arbitraža prinesla za Slovenijo razumno rešitev (izjava, ki jo je v zvezi s tem sprejel te dni Državni zbor je le odgovor na podobno izjavo, ki jo je ob ratifikaciji arbitražnega sporazuma sprejel hrvaški Sabor). Toda bližnji vstop Hrvaške v EU lahko – zaradi hrvaškega pogleda na Slovenijo in zavoljo naše lastne pomanjkljive državljanske zavesti ter odsotnosti želje, da bi uspeli kot država – upravičeno pričakujemo z nelagodjem.
Vzemimo kot primer vprašanje LB Zagreb. V ozadju hrvaških zahtev je mogoče slutiti tiho željo Zagreba (in za njim tudi Beograda, Sarajeva), da nekdanja republika in še vedno najbogatejša država nekdanje SFRJ plača stroške razpada bančnega sistema SFRJ.
Z vstopom Hrvaške v EU se bo pričelo novo poglavje merjenja moči med Hrvaško in Srbijo za prevlado v “regiji”, v kateri bo Hrvaška izkoriščala svojo velikost, položaj ob Jadranu in članstvo v EU, Srbija pa “jugonostalgijo”, kosovsko vprašanje in alternative članstvu v Evropski uniji. V tem boju se bo zunanjim opazovalcem le še krepil vtis, da je neka oblika povezovanja držav nekdanje Jugoslavije nujna – pod hrvaškim ali srbskim vodstvom, ter da tudi nekdaj tako uspešna Slovenija ni nič bolj zrela za povsem samostojno članstvo v EU. Je to regionalno povezovanje za slovensko levico morda tudi bolj naraven okvir? Iz njega ima namreč obilo izkušenj.
Tako nas zunanja politika spet vrača v notranjo. Slovenski politiki – na čelu z Gregorjem Virantom, ki je poročilo proti-korupcijske komisije pretvoril v politično in vladno krizo – bi se morali zavedati, da je v letu vstopa Hrvaške v EU in komaj začetega reševanja naše domače ekonomsko-finančne situacije notranja stabilnost in vsaj navzven izkazana enotnost glede nekaterih ključnih zunanjepolitičnih vprašanj veliko pomembnejša od tega, kako je Janez Janša kupil svoj avto. (Ob utemeljeni kritiki na račun Komisije za preprečevanje korupcije bi moral predsednik vlade na drugi strani poskrbeti, da razprši prav vse dvome glede gospodinjskih financ.) Državljanska lista, ki je s svojo (verbalno) opredelitvijo za sredinskost, za pragmatičen pristop, za odsotnost stricev iz ozadja želela dokazati svojo zrelost, je padla na izpitu iz odgovornosti do države in iz razumevanja širšega mednarodnega konteksta. V slednjem je Slovenija sicer majhen, razmeroma nepomemben igralec, ki pa se, nedavno še najboljši v svojem razredu, kar naenkrat bori z dvojkami. Prihod do reform neprijazne koalicije v tem trenutku bi nas znal pahniti v razred južne Evrope in močno povečati tveganje, da za območje nekdanje Jugoslavije (kaj šele za Srednjo Evropo), Slovenija ne bo več prva sogovornica partnerjev v EU.
Foto: Zavod 25. junij
