Pred kratkim sem na Časnik.si pisal o novi politični pobudi, katere frontman je Kardeljev vnuk in nekdanji predsednik računskega sodišča Igor Šoltes, ki je začel predstavljati svoj politični program s povsem neideološko agendo. Kot sem pričakoval, je slovenska javnost dokaj hitro ugriznila v vabo – na spletnih straneh so »plebejski« komentatorji večinoma pozdravili to pobudo, češ končno ena opcija, ki ni ne leva in ne desna, ki ne prisega ne na Janšo ne na Jankovića, ki je ne briga ideologija, ampak razvoj in dobrobit Slovenije.
Ob takih komentarjih se lahko Slovenec, ki o politiki ve nekoliko več kot dokaj skromno ozaveščena večina, lahko samo grenko nasmehne. Takšne opcije in razne nove obraze smo v novejši zgodovini že imeli. Izkazalo pa se je, da je bil to zgolj privlačen celofan za nagovarjanje ali razočaranih volivcev postkomunističnih strank ali pa tistih, ki zaradi splošnega razočaranja ali brezbrižnosti le redko ali pa sploh nikoli ne odidejo na volišča. Videti je, da je takšne vrste državljanov vedno več. »Klasičnim« političnim strankam zaupa vedno manj ljudi, zato je na nek način celo pričakovano, da na političnem polju prihaja do novih pobud. Toda vedno so pomembna ozadja, saj ne moremo že vnaprej zaupati nekomu, ki se pred javnostjo predstavlja, da ni ne tič ne miš. Če si sposodimo še retorično dopolnitev te fraze, ki jo je v devetdesetih letih izrekel sedaj že nekdanji poslanec Ivo Hvalica, bi lahko rekli, da gre za netopirja.
Že nekajkrat doslej sem opozoril, da tovrstne pobude gradijo na navidezni resničnosti – torej na podobi, da imamo v Sloveniji škodljivo levo-desno (če že ne partizansko-domobransko) razdeljenost. Takšna podoba slovenskega družbenega in političnega prostora je samo navidezna, nekateri jo namerno vzdržujejo, drugi (med njimi celo nekateri sicer eminentni publicisti iz katoliškega tabora ter politiki mlajše generacije, ki zopet obujajo že skoraj pozabljeno kocbekovsko »mostogradnjo«) ji nasedajo. Tudi avtor teh vrstic je dolgo časa delal to napako. Dokler ni pohod revolucionarne ikonografije ter povsem zgrešena gospodarska politika sedanje vlade dokončno razkrinkala bistvo problema: da v Sloveniji še ni zmagala civilizacija in njene vrednote, pač pa imamo opravka z duhovnim bojem med civilizacijo in barbarstvom. Na eni strani imamo demokracijo ter vrednote svobodne Evrope (in opcija, ki to zastopa, seveda ni brez napak), na drugi strani pa vrednote postkomunizma oz. revolucionarnih izročil, ki Slovenijo peljejo ne samo v čas komunizma, pač pa na civilizacijski nivo jamskega človeka. Predstavljajmo si, kako bi to izgledalo v sedanji Nemčiji: tam bi imeli dva politična pola, od katerih bi eden temeljil na demokracije in svobodne Evrope, drugi pa na izročilu nacizma, pri čemer bi pro-nacistični pol imel veliko večjo kapitalsko in medijsko moč. In ker bi zaradi posledic te premoči stalno prihajalo do upora demokratov, bi se nenadoma pojavila neka nova stranka, ki bi naveličanim Nemcem končno ponudila konec teh prepirov in razvojno alternativo, ki bi jo v javnosti predstavljal potomec kakega nacističnega generala. Če bi bili nemški državljan, bi takšno pobudo sprejeli in jo podprli?
No, k sreči so se tam razmere odvile drugače, saj je Nemčija doživela dokaj bolečo denacifikacijo. Na drugi strani pa je marsikatera nekdanja komunistična država (denimo Češka) izvedla lustracijo in omogočila kolikor toliko normalno politično delitev. Slovenija se s tem izzivom, žal, ni spoprijela, posledice pa so vsak dan bolj vidne. Ker pa je satana seveda strah resnice, skuša še naprej vladati z lažjo in ustvarjati lažno iluzijo nekakšne simetrične razdeljenosti, ki se od normalnih delitev evropskega političnega prostora razlikuje v ideološki zagrenjenosti ter nezmožnosti sodelovanja. Zato naj bi z ustanavljanjem vedno novih in novih strank nadaljevali Dolančevo filozofijo ohranjanja oblasti, češ, če ne bomo na oblasti mi, bi to pomenilo, da bo nekdo drug. Ni presenetljivo, da so mediji zaradi nevarnosti, da bi preprosti ljudje prepoznali morebitno novo prevaro pod krinko »neideološkosti«, v javnost lansirali spin, da se nova stranka ustanavlja tudi na »desnici«. Ker je treba pač prostor prisilno »uravnotežiti« in ga ohranjati v navidezni simetriji med »levico« in »desnico«. Pa čeprav ima ta »levica« še vedno ogromno kapitalsko in medijsko premoč.
Sveto pismo nas jasno uči, da Jezus ni delal kompromisov s hudimi duhovi, pač pa jih je izganjal. Čeprav se je v končni fazi dal prijeti in celo umoriti, je bila prav to največja zmaga nad satanom. S tem smo vsi ljudje dobili možnost, da se kljub svoji ranjeni naravi upremo (tako preko duhovne aktivnosti v obliki posta in molitve kot tudi preko apostolata) zlim vladarstvom, ki se v politiki kažejo v obliki restavriranega komunizma. A za uspešen boj proti zlu je treba najprej sprejeti resnico o slovenski politiki. Kajti resnica nas bo osvobodila. In to ne navidezna resnica, kot nam jo ponujajo apostoli reformirane cajtgajstovske sredinskosti.
