Ne samo irska pripoved

4

plesalka v senciSeverna Irska je že pred časom izginila z naslovnic časopisov in iz špic televizijskih poročil. Pred petnajstimi leti sklenjeni mirovni sporazum je kljub vsem pomanjkljivostim verjetno do te mere integriral manjšinsko katoliško skupnost v procese političnega odločanja, da se utegne sčasoma zmanjšati še globok socialni prepad med obema skupnostma, ki ga je še stopnjeval izrazito zaničljivi odnos večine do manjšine, do dogodkov v začetku 20. stoletja v celoti značilen za razmerje Britancev do Ircev.

Še en izdelek na znano temo 

Bo pa zaradi relativne časovne bližine burno severnoirsko 20. stoletju, in predvsem čas po letu 1972, še dolgo predmet literarnih in filmskih upodobitev, kar ima lahko navsezadnje koristne terapevtske učinke. Najnovejši tovrstni izdelek na ogled v slovenskih kinematografih, Plesalka v senci, je tako postavljena komaj dvajset let nazaj, v čas okrog leta 1993. Celovečercu se pozna, da ga podpisuje James Marsh, režiser, ki je doslej v glavnem snemal dokumentarce in si za enega med njimi prislužil tudi oskarja.  Zgodba o materi in “vojakinji” Ire Colette McVeigh je sicer polnokrvni igrani film, vendar sočasno zelo natančna, skoraj dokumentarna študija ujetosti navadnega človeka v kolesje dveh organiziranih bojujočih se sil. Posebna odlika Plesalke v senci je zagotovo popolna odsotnost vsakršnega navijaštva. Slednjemu se ni mogel v celoti izogniti niti Veter, ki trese ječmen, ena najboljših upodobitev irske sodobne zgodovine in po moji sodbi sočasno eden najbolj krutih filmov, kar sem jih gledal.

Dobre igralske stvaritve

Kalvarija Colette McVeigh pa pravzaprav ni strogo omejena na (Severno) Irsko, čeprav ji dajo tamkajšnje razmere poseben pečat. Dogajala bi se lahko povsod tam, kjer trčita organizirani podtalni (lahko bi rekli tudi revolucionarni) boj in državna tajna služba, ki ima za cilj njegovo zatrtje. Marsh mojstrsko prikaže številne vzporednice v delovanju obeh sil. V njune kremplje ujeta mati (oziroma kar dve materi) kajpak nimata možnosti, da bi se tem krempljem izvila, žrtve pa so tudi na bojujočih se straneh. Ne glede na to, kaj je pravzaprav Colettin motiv za sodelovanje v Irinih operacijah (najbrž pa je to slaba vest zaradi smrti mlajšega brata v streljanju na začetku “obdobja težav”), nasilnost razmer vsaj v Plesalki v senci poudarjeno stopnjuje patriarhalna ureditev, saj sta mati in starejša sestra ves čas v šahu sinov oziroma mlajših bratov, “klenih borcev” za republiko.

Film ob odsotnosti vsakršne apologetske tendence nosijo v prvi vrsti igralske stvaritve Andree Riseborough kot Colette, vedno dobrega Cliva Owna kot agenta britanske tajne službe in navsezadnje tudi Irca Domnhalla Gleesona v vlogi revolucionarno razpoloženega Colettinega brata Connorja. Dejal bi, da je Plesalka v senci na IMDB-ju kar malo podcenjena.

 

4 KOMENTARJI

  1. > Posebna odlika Plesalke v temi je zagotovo popolna odsotnost vsakršnega navijaštva.

    Podobno kot pri kobariškem muzeju, ki mu je prinesla nagrado evropskega muzeja leta. Tudi sam sem navdušen nad kobariškim muzejem in še nisem pozabil vtisa, ki ga je pustil name pred dobrim desetletjem.

    Imam pa še tehnično vprašanje. Film "Plesalka v temi" sem si želel ogledati že pred leti, a nisem uspel. V zgornjem članku se mi zdi, da imeni obeh filmov uporabljate kot sopomenki. Je torej Plesalka v senci novi film, ponovno posneta zgodba, ali čisto druga zgodba s podobno moralo?

    • Plesalka v temi je drug film z drugačno tematiko. Sam ga nisem gledal, igra pa v njem glavno vlogo pevka Björk in je bil posnet konec devetdesetih. Shadow Dancer (Plesalka v senci) je pa izdelek iz leta 2012 in je sedaj na sporedu v Kinodvoru.

      • Še značko je treba popraviti, pa bo. 🙂 Hecno, kako pride do takšnih napak. 🙂

  2. Dobro razmišljanje o filmu, ki verjetno ni za vsakega, posebej če pričakuje triler (kot se “oglašuje” na IMDB) v smislu akcije. Je zares dokumentarnega značaja, skoraj naturalističen. Res, ključna beseda filma je ujetost med tnalo in nakovalo, brez ideoloških utemeljitev. Režiserju pa res uspe, da se ne postavi na določeno stran, v nasprotju z bolj ideološko nabitim in verjetno bolj čustveno pretresljivim filmom Veter, ki trese ječmen.

Comments are closed.