Ne ravno Silicijeva dolina

13

Slovenci kupimo in verjetno tudi prižgemo kakšnih 25 milijonov sveč na leto, veliko prav v zgodnjih novembrskih dneh. Še en rekord majhnega naroda, ne nujno tak, s katerim bi se veljalo hvaliti. Ko sem šel zvečer na Žale, je stara cerkev plavala v luži stotin, morda tisočih sveč. Kaj to pomeni, prižgati svečo?

Če bi sodil po besedah “žrtev” novinarskih intervjujev pred pokopališči, ljudje pravzaprav ne vedo, zakaj prižigajo sveče. Ne vem, ali res ne razmišljajo, ali pa je morda kriva tudi indoktrinacija, ki je zatrla filozofsko in teološko ukvarjanje z realnostjo in človeku ne dovoli, da bi v televizijsko kamero govoril o veri v posmrtno življenje. Široka slovenska javnost se mora zadovoljiti s tem, da “nekaj pač je”. Morda tudi samo fatamorgana.

Dolina smrti

Migetanje svečk in valovanje toplega zraka nad njimi je v mojo zavest priklicalo dve podobi iz Kalifornije. Silicijeva dolina in Dolina smrti. V Silicijevi dolini je lučka simbol življenja. Trdi disk dela, čip je živ, omrežna povezava je vzpostavljena za pretok informacij. Zame je sveča simbol prav tega. Vzpostavljena je povezava z “onkraj”. Nakazuje življenje. Svečka je zunanji pokazatelj molitve, za katero smo se pri verouku učili, da je pogovor – komunikacija – z Bogom. V ta pogovor so vključeni tudi ljudje, ki so se preselili onkraj časa in prostora.

Slovenci smo izbrali drugačen simbol: Dan mrtvih. Slovenija je Dolina smrti na več načinov. Ne mislim le na grobišča, ki so tragedija brez primere v naši zgodovini, ali na naš javni odnos do vprašanja pobojev, ki je civilizacijska in duhovna sramota. Omenjam jih le zato, ker so te stvari med seboj povezane.

Koliko od 25 milijonov sveč gori v prazno, se izčrpa v bežnem vtisu lepega in toplega, koliko pa jih nakazuje dosežek, idejo, komunikacijo? Sveča, ki je ne spremlja zavest o večnem življenju in pogovor s presežnim, je simbol Doline smrti. Suh in pust kraj, kjer vroč zrak zabriše pogled in vsiljuje fatamorgane.

Foto: Jože Bartolj

13 KOMENTARJI

  1. ” ali pa je morda kriva tudi indoktrinacija, ki je zatrla filozofsko in teološko ukvarjanje z realnostjo in človeku ne dovoli, da bi v televizijsko kamero govoril o veri v posmrtno življenje. ”

    🙂 Realnostt je, da pač kakršenkoli obstoj posmrtnega življenja ni bil po znanstvenih kriterijih dokazan. Dejstvo, da znanost teh konceptov ni nikoli potrdila, pa nekako ne ovira prodajalcev “posmrtnega” življenja (ne glede na veroizpoved ali karkoli) pri propagiranju raznih odrešenjskih zgodbic – zato se ne morem strinjati z vašo oceno o kakršnemkoli zatrtem konceptu. Kvečjemu bi morda lahko trdili, da je slaba argumentiranost teh omenjenih konceptov imela za posledico, da pač pridejo manj do veljave.

    “javni odnos do vprašanja pobojev, ki je civilizacijska in duhovna sramota. ”
    Pojem sramota je zelo relativen, morda je pa za koga tudi sramota izkoriščanje pobitih kolaborantov in tudi nedolžnih žrtev za politične potrebe in tudi za spiranje lastnih grehov. Ne morem si kaj, da ne bi tudi na tem mestu omenil tiste zgodbe iz vašega evangelija o grešnici in kamnu.

  2. Čudno, da se ni Pahor, ko je fantaziral o Sloveniji kot Si dolini, raje spomnil, da bi lahko iz naše butične podalpske džamahirije na sončni strani Alp izvažali sveče?

  3. Cefizelj –

    za kaj takega človek potrebuje nekaj inteligence in izvirnosti, se ti ne zdi 😉

  4. Petindvajset milijonov sveč, ki naj bi izkazovale kaj natančno? Stric Lah, nobena nacija ni tako obsedena s smrtjo kot prav slovenska. In tisto nenehno rahlo nekrofilsko nabijanje o povojnih pobojih, ki bi jih moral človek zagledati v vsaki župi, o katerih bi moral (po navodilih Justina Stanovnika) razmišljati v vsaki uri dneva in noči ter v vsakem položaju (četudi misijonarskem), to naj bi bilo pa usmerjeno v presežnost, onostranstvo in kaj vem kam? Nasprotno, gre za nihilizem v najčistejši obliki. Kar se tiče sveč, pa še na tone odpadkov.

  5. Carlos –

    zanimivo izprevržena logika. Kdo je zdaj nenormalen? Tisti, ki uboj prikriva, opravičuje ali se zanj ne zmeni, ali tisti, ki hoče pravico?

    Če ti sporočilo ni všeč, kaznuj glasnika.

  6. Oh, tov. Carlos, tu se pa načeloma strinjam z vami… Moja žena ima celo zakladnico te navlake, čeprav nima nič z nekrofilskim nabijanjem v zvezi s katerimikoli poboji.
    Ah, tov. Carlos, saj res! Nas so v drugem ali tretjem razredu osemletke učili tisto lepo pesmico:
    “Majhen grobek smo skopali
    sredi gozda temnega,
    majhen šopek položili
    majhen šopek iz srca.

    V grobek smo kurirčka dali,
    ki je padel sred polja…”

    Torej ima ta domnevna nekrofilija, o kateri govorite, kar precej širše korenine.

  7. Tovariš Cefizelj, se spomnim tiste pesmice, ja. Po mojem smo jo peli že v prvem razredu. Tedaj so me sveče še fascinirale, kot verjetno marsikaterega otroka. Da pa je očitno nekrofilija nacionalna tradicija, ne glede na siceršnje politično prepričanje, bo pa tudi držalo.
    Tovariš Simon, me veseli, da me imate za sprevrženca. Toda psihopatologiji ljudi, ki očitno uživajo v svoji obsedenosti s povojnimi poboji, ki ne razmišljajo o nobeni drugi stvari, ki vse obstoječe fenomene zvedejo nanje … no, tej psihopatologiji se pa vendarle izogibam.

  8. Hm, dragi tovariš Carlos, jaz pa se bojim, da je bogastvo revolucionarnih naravnih lepot, ki se pojavljajo tako rekoč za vsakim grmom, zelo resen problem v tej naši džamahiriji, zato bo pač enkrat treba s tem razčistiti. Ni druge, pa če nama je všeč, ali ne. Meni bi bilo npr. bolj všeč, da tega ne bilo, ampak tu midva žal ne moreva nič pomagati.

  9. Da še nekaj dodam: mene te stvari motijo, ker obstajajo, ne zato, ker se o njih govori. Če se mi pa zdi česa preveč, potem pač tistega ne preberem. Selekcija informacij mora biti. Predlagal bi jo tudi vam, saj ne boste potem za nič prikrajšani.

  10. @simon
    “Tisti, ki uboj prikriva, opravičuje ali se zanj ne zmeni, ali tisti, ki hoče pravico? ”
    PRavico hočete…no prosim, ovadite odgovorne na sodiščih…ali pa naj to storijo tisti, ki že toliko let ta domnevna grobišča razkrivajo, pa nikoli ne končajo, niti ničesar ne odkrijejo. Od nas tovrstne pravice ne morete dobiti. Če pa kot pravica menite, prevrednotenje zgodovine, da so kolaboranti bili dobre fantje, potem pa ravno tako ne…

    @dizma
    Mislim, da je CC ciljal na dejstvo, kako nekaterim uspe v vsako temo spraviti takozvane povojne poboje, pa če pašejo v kontekst ali ne…

  11. Dragi tovariš Dizma, tudi po mojem skromnem mnenju bi s tem morali že zdavnaj razčistiti. Močno pa sumim, da to ni v političnem interesu prav tistih, ki tako radi bijejo plat zvona – desnih strank in presvete Cerkve. Kar moti, ni to, da se o stvareh govori, pač pa: 1)da se raziskovanja tematike namesto profesionalnih zgodovinarjev loteva vsakdo s petimi minutami časa in 2)da se s povojnimi poboji posiljuje naprej in nazaj pri temah, ki nimajo z njimi nikakršne zveze (prižiganje sveč prav gotovo ne). Posebej se jih pa rado vpleta v nekakšne teorije zarote, ki segajo tja v Raj in k pregrešnemu jabolku. V tej luči močno zabavajo amaterski poskusi Justina Stanovnika in sotrudnikov.

  12. Dragi komentatorji preberite članek; “Tovariš general in njegov (padli) brat”. Kot se je v tem članku razkrilo leporečje tov. Dolničarja, se bodo razkrile tudi druge resnice povojnih časov in potem bomo lahko nehali govoriti o njih in s spravili.

Comments are closed.