Ne obžalujmo svoje izbire

26

plakat_plebiscit_obkroziTriindvajset let je že minilo od slovesnega, veličastnega in resnično prelomnega trenutka, ko smo se Slovenci odločili za svojo državno pot. Na volitvah, v ljubezni do svojega, v spoštovanju tujega in drugačnega, odločno proti vsakemu, ki je hotel uveljavljati barbarska pravila gozda, smo praktično enodušno vstali in rekli: zdaj hočemo na svoje.

Z nami je bilo »pol« Evrope… no, v resnici, vsi »ta mali« in dva velika. Sveti Sedež (napačno imenovani »Vatikan«) in Nemčija. Proti naši samostojnosti pa so se zvrstili ZDA, Anglija, Francija, Španija, Rusija in bolj oddaljena Kitajska. Predvsem pa so bili proti petokolonaši totalitarnega titoizma, ki so na pot referenduma polagali to in ono poleno. Eni so dvigali prag veljavnosti, drugi premikali datum, tretji pisarili in »masirali« javno mnenje, četrti so postavljali pogoje v smislu »če boste v temelje postavili NOB« potem bomo za … Nismo se ozirali na prve, nismo upoštevali drugih. Nekatere pogoje smo sprejeli, druge zanikali. Zanikali smo predvsem vse tisto, kar je prinesla revolucija, njeno mentaliteto, njen »modus operandi«, njene voditelje in njene sadove. Odločili smo se za svobodo, za demokracijo, za pluralnost, za narodno državo. Pred četrt stoletja se je z neustavljivo močjo prebudila tisočletna Slovenija in odpihnila na smetišče zgodovine vse, kar je prinesla revolucija.

Referendum je v prvi vrsti zanikanje socialističnega titoizma. Je odločen »NE« vsakemu, ki se hoče sklicevati na svojo zmago v revoluciji, da bi smel vse življenje živeti na račun drugega od državnih jasli. Dovolj smo imeli vsega tega, čeprav še danes ni dokončan proces pluralizacije, sprejemanja drugače mislečega in svobodnega, tržnega in urejenega gospodarstva kjer pridni bolje živi od lenuha, podjetnik bolje od levičarja, ki vedno hoče le živeti na tuj račun, kjer je šolstvo pluralno v strukturi in po vsebini, kjer se spodbuja kritičnega duha in pošteno izmenjavo mnenj, kjer je mir in edinost titoizma, komunistične Jugoslavije in kontinuitete najbolj zaničevan cilj izmed vseh.

Hoteli smo in še vedno hočemo boljšo Slovenijo. Takrat je bilo potrebno, da smo čim bolj edini in to tudi pokažemo. Oboje smo naredili na najbolj pošten način: na svobodnih volitvah! Svoj cilj smo dosegli. Slovenija je vpisana kot samostojna in demokratična država na zemljevid sveta. Naša narodna identiteta ni več skrita po plaščem večje državne tvorbe. Zdaj smo za vse in za vsakogar Slovenci. Naš jezik je končno edini uradno priznan na našem ozemlju. Ni nam treba več z oblastjo govoriti nemško, srbohrvaško ali latinsko. Zdaj smo – končno – sami sebi svoji gospodarji.

Drugo vprašanje je kako gospodarimo in kako si vladamo. Tu so naše izbire vprašljive, saj nenehno spoznavamo, da nam vladajo bolj iz Murgel kakor iz Gregorčičeve, da imamo preveč strank, ki svoje volivce nenehoma peljejo žejne čez vodo in da delajo samo za ohranitev prav tistih privilegijev, ki smo jih zanikali z referendumom … Ali bomo zaradi tega obžalovali svojo odločitev? Ali se res tolikim kolca za SFRJ, rdečo zvezdo in titoizmom s Titom vred?

Trezen premislek v zmedena čustva! Če smo četrt stoletja nazaj glasovali modro in so naša čustva bila skladna z našim razumom, pa zdaj opažamo velik razkorak med enim in drugim. Pamet še vedno pravi, da smo prav izbrali. Čustva pa, razdražena z nenehno propagando za preteklost, ki je nikoli ni bilo, zmedeno sanjajo o raju na zemlji.

Nismo izbirali »raja pod Triglavom«, nismo sanjali nemogočega, hoteli smo biti gospodarji na svojem, da bomo lahko čim bolj samosvoji, čim bolje to, kar smo Slovenci. Zato ni nobenega razloga, da bi obžalovali svojo referendumsko odločitev. Danes svojo odločitev ponovno potrdimo. V tej potrditvi bomo našli tisti optimizem, tisto veselje, ki je prevevalo vsakega volivca, ki je pred 23 leti obkrožil »ZA« samostojno, neodvisno Slovenijo.




26 KOMENTARJI

  1. Edino, kar lahko obžalujemo je, da se nismo dosledno držali uresničitve plemenitih ciljev.

    To pa lahko še vedno uresničimo.

    To, kar nismo uresničili, pa bi morali, če hočemo trajen duhovni in materialni napredek, je danes odlična priložnost da storimo!

  2. zapis je v osnovi povsem skregan z zgodovinskimi dejstvi in je cenena ideološka propaganda. osamosvojitev dejansko ni imela neke smiselne alternative, tako kot smiselne alternative ni bilo leta 1941, ko smo bili okupirani in je štel le upor.

    zanimivo je tako poslušati in brati mnenja nekaterih, ki hkrati opravičujejo kolaboracijo ter obsojajo vse, ki se niso leta 1991 kategorično uprli temu, da bi slovenija kakorkoli ostale vpeta v sistem jugoslavije oz. so zagovarjali mehek prehod v novo državo. tu so očitno na delu dvojna merila.

    referendum tudi ni imel nobene zveze z zanikanjem socialističnega titoizma, ker tega dejansko po titovi smrti ni bilo več. odcepitev slovenije in njena samostojnost je bil, kar se ljudstva tiče, odpor do srbskega nacionalizma pod vodstvom miloševića, ki je dejansko imel cilj jugoslavijo spremeniti v srboslavijo. osamosvojitev je tako postala nuja, saj se je jugoslavija dejansko spremenila v neke vrste okupator, ki je začel ogrožati slovenske interese.

    to potruje tudi dejstvo, da večina slovencev še vedno vrednoti tita pozitivno in da večina slovencev, ki je izkusila življenje v jugoslaviji je še vedno mnenja, da je bilo v času jugoslavije življenje lažje, varneje v socialnem smislu itd. to so pač, žal, dejstva, ki pač ne govorijo toliko o tem, da je bilo življenje v jugoslaviji super, ampak bolj o tem, da se je projekt osamosvojitve popolnoma izjalovil. slovenci smo imeli leta 1991 velika pričakovanja, ki se, danes je to očitno, v večini nisi uresničila.

    naslednja zadeva je ta, da si moramo nehati lagati in se tolažiti s tem, da so pač projekt osamosvojitve zašuštrali neki palčki in ostala pravljična bitja iz murgel, ampak da je tu krivda na celotni slovenski politiki.

    začelo se je s trgovino z orožjem, potem je prišla privatizacija, ki je bila v osnovi kraja družbene lastnine. oba ta “projekta” v osnovi nista bila vodena iz murgel, ampak je šlo za projekte “osamosvojiteljev”. največje bančne luknje, s katerimi se danes tako radi ukvarjamo so nastali med leti 2004 in 2008, torej v času t.i. “pomladne” vlade. kaj hočem reči? ne smemo si zatiskati oči pred dejstvi in si neuspeh slovenije razlagati ideološko in enostransko, češ da je za to kriva samo ena ali druga stran. v sloveniji je zatajila politika kot taka, ne levica ali pa desnica, ampak oboje skupaj in še tisto vmes. nobena politična opcija v sloveniji ni stvari zastavila tako, da bi lahko slovenija postala zgodba o uspehu, ampak so se vedno postavljali v ospredje interesi posameznih političnih in ideoloških opcij. bodisi je šlo za strankarske interese, interese gospodarskih (tajkunskih) elit, interese KC itd.

    in tu jaz vidim vzporednice med letoma 1941 in 1991. leta 1941 večina slovencev ni šla v boj za svobodo zato, da bi potem 45 let živeli v enoumju totalitarnega režima, niti se leta 1991 večina slovencev ni odločila za samostojnost zato, da bi omogočili krajo državnega premoženja, ki se je izvajala s pomočjo slovenske politike desne in leve provenience, odvisno pač od tega, kdo je bil na oblasti.

    tako da treba se bo zbuditi iz tistih sanj, ki jih sanjamo vse od osamosvojitve in se zavedat, da problem ni nek kučan, ampak da so problem janša, pahor, erjavec, virant, lukšič… itd., torej vsi politiki, ki so kadarkoli imeli možnost, da v tej državi kaj spremenijo, pa tega niso storili zato, ker jim je bil primaren cilj zadovoliti interese neke stranke, neke politične opcije, neke ideologije itd. država in državljani smo pa pri tem izviseli.

    in tako ko nam ni nič pomagalo to, da smo idealizirali sicer res junaški in plemenit upor partizanov proti okupatorju med 2. svetovno vojno nam nič ne pomaga to, da idealiziramo proces osamosvojitve. smo leta 2013, ne leta 1991 ali 1941, tako da treba se je temu primerni obnašati, ne pa slaviti neke lažne heroje, ki so nas vseh skupaj pustili na cedilu, tako tisti iz leta 1945 kot tudi ti iz leta 1991. to je resnica o sloveniji.

    paradoks v sloveniji je ta, da se zadeve ne meri glede na uspeh, ampak glede na to ali gre za projekte “naših” ali “njihovih”. če vprašaš desničarja, so zatajile level vlade, če vprašaš levičarja, je ravno obratno. resnica je, da sta zatajili obe strani. in žal je slovencev, ki smo to sposobni videti pač premalo, da bi lahko izvedli neke potrebne spremembe. večina se pač raje gre ideološki boj med levico in desnico, kot pa da bi se ukvarjala z prihodnostjo države. in v tem smislu slovenci nismo dovolj državnotvorni, zato tudi kot država pač nismo uspeli. s tega vidika bi bilo morda bolje, če bi ostali v jugoslaviji in bi pač počakali na to, da bi se jugoslavija kot celota demokratizirala, kar bi se zgodilo slej ko prej. na ta način bi se preprečile tudi vse morije, ki smo jim bili priča na balkanu, hkrati bi pa tudi v gospodarskem smislu ta prehod laže preživeli, kajti osamosvojitev je bila pač, ravno iz tega razloga, ker smo čez noč izgubili jugoslovanski trg, pravi šok. in ravno to so tisti razlogi, zaradi katerih si recimo ZDA niso želele, da bi jugoslavija razpadla. v jugoslaviji smo slovenci bili sposobni enotnosti, ko smo dobili svojo državo, smo se pa začeli deliti.

    • Komunajzerček peterček. Si se izdal, ko lajnaš komunajzersko pravljico.

      Niso osamosvojitelji krivi za tako prihvatizacijo, kot je bila. Kučan je predsednik Foruma 21 – iz tega logično sledi, da so komunajzerji glavni krivci.

      Ampak Kučan mora biti zate nedotakljiv. Kriv pa Janša, pa Pahor, ki ni čisto na liniji, pa še Lukšič, ker se gre svoj socializem.

      Sicer si se pa izdal – Janez, Janko, katoličanka…

    • peter: “… kaj hočem reči? …”
      ====================

      Če ne veste kaj hočete reči, bi bilo bolj modro, da bi ostali tiho.

  3. “zapis je v osnovi povsem skregan z zgodovinskimi dejstvi in je cenena ideološka propaganda. osamosvojitev dejansko ni imela neke smiselne alternative, tako kot smiselne alternative ni bilo leta 1941, ko smo bili okupirani in je štel le upor”.

    Argentinski Slovenec A. M. Poznic ni prav nic skregan z zgodovinskimi dejstvi, ampak pise popolnoma realno in v skladu z zgodovinskimi izkusnjami svoje druzine, za katero vemo, da se je morala jadrno resiti v Argentino pred nasilnimi osvoboditelji, ki so bili hujsi kot okupatorji.
    G. Peter pa prihaja iz popolnoma drugacnega partizansko-levicarskega okolje, kjer jim pod Titovim socializmom seveda ni bilo sile, ker so se lahko dobro znasli, razvijali in ta socializem izkoriscali. Verjetno so bili pred vojno se normalno verni, potem pa sta jim partizanscina in blagostanje izvoljenih stopila v glavo, tako, da se jim sedaj kolca po bivsi bratski Titovi Jugoslaviji, ceprav med drugim odkritosrcno ugotavlja, da po nastopu Milosevica ni bilo vec druge alternative. No, za Poznicevo druzino in druge zavedne Slovence pa se je ze med vojno pokazala neodvisna in svobodna Slovenija brez Juge pokazala kot edina alternativa.
    Vemo, da so se nasi nasilni, napacni revolucionarj borili samo za svojo oblast, za Slovenijo pa jim ni bilo mar. Za Cerkev in njene vernike, pa so bile te sorte partizani ravno tako kot okupatorji zgolj nujno zlo, katerega je veljalo preziveti. Ker druge alternative ni bilo na vidiku.
    Trenutni levicarski vladi pod taktirko PS, je g. Peter seveda naklonjen, ker je ocividno njegova alternative. Kljub temu ni logicno, da se dela popolista, se igra z besednim “vsegliharstvom” in mece vse stranke v isti kos.
    G. M. Poznicu pa cestitam za njegov jasen, preprost in jedrnat zapis. Ima vse zmoznosti, da postane ljudski govornik, tako kot Justin Stanovni, ki je glavni govornik pri spominskih slovesnostih.

    • Jan, a nisi prepoznal Janeza, Jankota, katoličanke itd…

      Če kdo sanja o tem, da je Kučan nedolžen upokojenček, ga je treba spomniti na njegov Forum 21.

  4. Vztrajno moramo krepiti vrednostno slovensko jedro, ki bo potegnilo iz malodušja in stranpoti tudi tiste, ki ne zmorejo duhovne moči, da bi koristili vrednostnemu domoljubju!

  5. Komunistov s partijsko knjižico je bilo v Jugoslaviji slaba 2%. Samo ti so, za takratne razmere, živeli zelo dobro. Vsi drugi pa slabo, ali še slabše, odvisno od partijske ocene, kdo je za socializem in kdo je proti. Čvekanje o tem, da se je takrat živelo boljše, je samo komunistična propaganda, ki še kar traja, vedoč, da stalno ponavljanje laži lahko nekatere ljudi tudi prepriča. Še zlasti ima to neprestano ponavljanje vpliv na mladino, ki ni s svojim življenjem izkusila Jugoslavije. To, da so komunisti ekonomsko uničili jugoslovansko državo, ni ravno težko dokazati vsakemu, ki zna sešteti 1+1. Le vprašati se mora, zakaj je režim, ki je obvladoval vse ustanove prisile, kot so policija, tajna policija, sodstvo, vojska, nadalje vse pore v vzgoji in izobraževanju ter celotno gospodarsko sfero, kot so tovarne, turizem, bančništvo, lahko sam od sebe propadel?

    Miloševič je bil le zadnji obupni komunistični poskus, kako oživiti razpadajoče truplo jugoslovanske države, ki je temeljila na prisili, nepravičnosti, lažeh in zavajanju mladih, ko so ji govorili, kako bi vse težave lahko rešil Tito, če bi le bil še pri življenju.
    To, da je bil prav Tito med največjimi svetovnimi klavci in kriv za nastanek take države, seveda ne takrat, niti dandanes komunizem ne omenja. Da lahko skrivajo svojo krvavo preteklost, ovirajo izkopavanja njihovih žrtev, ki jih je na stotisoče, in so v glavnem pobiti v tako imenovani “svobodi”, torej po končani drugi svetovni vojni.

    Tik pred razpadom evropskih komunističnih režimov, so se pričeli spori tudi znotraj jugoslovanski komunistov vedoč, da državo jemlje hudič zaradi tega, ker je lažniva dvoličnost Titove politike, ki je igrala nekakšen most med vzhodom in zahodom, dokončno propadla. Nastala so nesoglasja v tem, kako naprej? Obdobje lažnega lagodja s pomočjo tujih kreditov je poteklo in pričelo se je obdobje njihovega vračanja z obrestmi vred.
    Samo nesoglasje v vrhu komunističnega vrha, ki je bil posledica nemogočih gospodarskih razmer, je lahko sprožil razpad z nasiljem utrjenega režima. Opozicija, ki je takrat tudi obstajala, je bila zreducirana na raven osebnega prepričanja, ki nikakor ni mogla ogroziti ali ogrožati takratnega totalitarnega režima.

    Slovenski vrh komunistov se je iz Beograda vrnili v Slovenijo, ter čakali na nadaljni razplet dogodkov. Šele takrat je lahko nastopila demokratična opozicija in pričela s politiko samostojne Slovenije. Slovenski komunisti pa so med tem opazovali, taktizirali, politično izsiljevali in čakali ugodno priložnost, da zopet zasedejo oblast. Ker niso bili obremenjeni z nastajanjem nove slovenske države, jim je to tudi uspelo.
    Velika nesreča Slovenije je ravno v tem, da jim to še vedno uspeva in to na enak način, kot jim je uspevalo vzdrževati socialistično Jugoslavijo :
    Z najemanjem dragih kreditov.

    Če bo Slovenija še dolgo pod njihovo oblastjo, se ji piše enaka prihodnost, kot jo je imela pod njihovo oblastjo socialistična Jugoslavija.

  6. V bistvu sploh ni več besed, s katerimi bi lahko opisali pohabljenost Slovencev. Danes nov škandal v Murski Soboti – bojkot udeležencev osamosvojitvene vojne zaradi osrednjega govornika Krkoviča.

    Sam nedavno resolucijo Evropske ljudske stranke v zvezi z obsodbo Janše brez dokazov v zadevi Patria nedvomno podpiram. Toda mislim, da gre hkrati za zamujeno priložnost, da bi “Evropa” še veliko bolj pritisnila na Slovenijo. V prvi vrsti na dominantne medije, ki so prava kulturna, in še več, civilizacijska sramota. Ljudi so programirali v komunistične robote, ki so – ob ustreznem signalu – svoje notranje in zunanje sovražnike pripravljeni pobijati s krampi.

    Kaj so s tem bojkotom hoteli povedati prekmurski osamosvojitveni vojaki? So se za bojkot res odločili sami, ali je samo nekdo nekje pritisnil na gumb?

  7. Janez Janša se na praznični dan (26. 12.)na strani SDS spominja prelomnih časov: http://www.sds.si/news/13280 .

    Zdaj pa poglejmo, kako deluje še vedno aktivna UDBA (lahko bi rekel tudi samo: še vedno UDBA). Ker proti Janševim argumentom nimajo ustreznih protiargumentov, se Markeš in ostali publicistični in kulturni psihopati na najbolj sprevržen (zavestno sprevržen) način angažirajo s pikolovsko pokvarjenim pisanjem o Janši in SDS. Bebava slovenska javnost je tako še malček bolj utrjena v prepričanju, da je Janša ta, ki je pokvarjen.

    Gre nenehnno za isti vzorec: Ko Janša pove resnico, ima že čez uro ali dve za vratom novo afero.

    Bebav del slovenske javnosti bo moral počasi spregledati, če ne bo država propadla. In to preprosto tako, da jo bodo pojedli.

  8. “Bebava slovenska javnost je tako še malček bolj utrjena v prepričanju, da je Janša ta, ki je pokvarjen”.

    Nekaj podobnega je ob invaziji Rdece armade na Berlin v svojem firerbunkerju izjavil nadclovek in polbog Hitler, ces, da je razocaran nad svojim narodom. Kajti, ce se bo njegov ljubljeni boljsi arijski narod pustil premagati od onih usivih boljsevikov, ni vreden, da obstaja.
    Nas v vsakem primeru lahko pomirja dejstvo, da nismo vec v vojnem stanju, ampak v Evropski uniji, katero so soustanovili tudi levicarji. In upanje, da se bodo tudi nasi levicarji pocasi udomacili in postali boljsi ljudje.
    Samo v postkomunisticni Sloveniji, kjer se dobrsen del levicarske javnosti ne more sprijazniti z normalnimi vrednotami demokracije in podtalno vodi svojo permanentno revolucijo se naprej. Nekatere tako razganje, da kar po malem sanjajo o tistih njihovih slavnih casih, ko so agirali po reklu: pobijali smo vas 1943, pobijali vas bomo doklej bo kdo migal proti nam.
    Tudi ne bi rekel, da je celotna slovenska javnost bebava. Znano je, da mnogi (levicarji) smatrajo sami slicno kot svoj cas Hitlerjevi nacisti za edino svobodne, normalne, za celo genijalne nadljudi.
    Pod to eventuelno bebavostjo razumem, naivnost, polpismenost, neznacajnost in nagnjenost k nepostenosti.
    Upati je, da celega naroda zaradi teh garjavih ovc, nas vrhovni sef, Bog, ne bo pustil na cedilu.
    Iz starozavezne Biblije vemo, kako se je ocak Abraham pregovarjal z Bogom, ki je sklenil, da bo zaradi prehude pokvarjenosti pokoncal Sodomo in Gomoro. Zaradi 50 pravicnih, pa bi se usmilil vseh. Pogajala sta se tako dolgo, da sta prisla do stevila pet. Ce bi se naslo pet pravicnih, bi Bog obema mestoma se vedno prizanesel. Pa jih ni bilo niti pet.
    Mislim, da imamo v Sloveniji kljub tej armadi neivnezev in politicnih slepcev, dovolj postenih in hvalevrednih ljudi zaradi katerih nas Bog ne bo pustil na cedilu. Zato pa molimo pri Ocenasu …in zgodi se Tvoja volja kakor v nebesih, tako na zemlji. Kakor v nebeski gloriji (Sloveniji), kjer imamo ze nekaj blazenih, tako tudi v zemeljski Sloveniji.
    Pa srecno Novo leto zelim vsem

    • Jan, ti si očitno sekundarna sila nekega totalitarizma, če ne razumeš govoice demokracije. V demokraciji je zaželjena takšna govorica, ni potrebno, da nam ti diovoliš, kaj govorimo.
      Bistvo je v bistvu, če me razumeš. Pogovarjamo se o bistvu, ne pa o čičkah in čačkah. O bistvu.
      Jaz vedno iščem bistvo. Ni9kakor ne govorim o tem, kaj je rekel Hitler, ali Stalin ali Tito.

      Oni niso nikoli povedali nič. Če četaga ne razumeš, je vsaka diskusija vnaprej izgubljena.

  9. Neudeležba nekaterih na otvoritvi spominskega obeležja osamosvojitve v Murski Soboti, razgalja slovensko stvarnost.

    Stvarnost, da imajo prednost sebični interesi pred skupnim dobrim ter splošnoveljavnimi vrednotami.

    Zakaj pa še niso bojkotirali navzočnost ljubljanskega župana na raznih prireditvah? Ko bodo to storili, pa bom verjel, da jim je kaj do pozitivnih vrednot.

    Čim gre za domovinske proslave, so vsakršni bojkoti neumestni, razen če bi se s programom proslave omalovaževala domovina.

  10. “Bistvo je v bistvu, če me razumeš. Pogovarjamo se o bistvu, ne pa o čičkah in čačkah. O bistvu.
    Jaz vedno iščem bistvo. Ni9kakor ne govorim o tem, kaj je rekel Hitler, ali Stalin ali Tito.
    Oni niso nikoli povedali nič”.

    G. Lucijan se po eni strani po pravici razburja zaradi kozlovskih sodb o JJ, brez potrebe pa se razburja zaradi mene, ker mu nic nocem. Meni je udarila v nos samo njegova beseda o bebavost dela slovenskega naroda. Ker sva tudi sama del tega naroda, lahko ta oznaka od levicarske strani prileti nazaj.
    Tudi pisanje o bistvu kot bistvu je tavtologija, brez smisla. S tem zaideva na spolzka tla nasega “velikega” levicarskega filozofa Zizkovca. To pa je bolj ali manj cepljenje dlake in ne doprinese nic.
    V politicnem umovanju sem bolj pristas nasega Ivana Omana, ki kadar govori ne tvezi, ampak pove samo tisto kar po njegovem “drzi” in ga vsak lahko razume. Tudi tisti, ki vse zapopadajo od svoje levicarske, napacne strani.
    Zame je “bistvo stvari” tisti del stvari, ideje ali bitja, ki je taksno, kot ga je zelel in ustvaril Bog. Je tudi dobro, resnicno, in lepo (skladno s samim sabo).
    Kjer pa se je vmesal hudic, ki samo laze in rusi, je nepopolno, zgreseno in odtujeno samo sebi. No levicarji pa so predvsem tista cloveska species, ki se povzdiguje nad boga.
    Demos (volilci) sicer odlocajo pri volitvah, vendar se ne samo v Sloveniji, ampak tudi drugod pogosto zmotijo, ker iscejo predvsem svoje kratkotrajne koristi.
    Demokracija, je pravsnji volilni sistem za altruiste, to je za dobre kristjane in zavedne drzavljane , ki gledajo predvsem ali izkljucno na skupno korist in ne na korist neke stranke. Taksni idealni volilci pa so v Sloveniji ocividno redki. Ce so, se jih najde predvsem na cerkveni in desni strani.
    Nekateri sociologi razmisljajo o tockovanju volilnih listicev, glede na izobrazbo, starost, spol, zaposlitev, ali z eno besedo moralno-politicno zrelost. To seveda ne bi bila vec enakopravnost. Za skupno dobro pa bi bilo boljse. Kolikor vem so to do sedaj ostale samo lepe teorije, katere pa bi v bodocnosti utegnil vpeljati kak “Big Brother”. Razvoj pa gotovo gre v tej smeri.

  11. Najprej sem imel volivce, ki volijo komuniste za naivne, zdaj so bebavi.

    To, da je tebi bolj všeč Ivan Oman kot Janša, ker on ne tvezi, sem jaz vedel brez, da bi nam ti to razkril. Iz tvojega pisanja samega po sebi se razkriva neko mostograditeljstvo in podobne finte.

    SLS (in vse, kar gravitira nanjo – npr. Oman) je najbolj potuhnjena stranka v Sloveniji. Odvratna mi je bolj kot komunisti, saj oni, čeravno pokvarjeni do obisti, vsaj povedo tisto, kar mislijo.

    Da Slovenci politično še nismo dozoreli, dokazuje tudi to, da so mnogi prepričani, da potrebujemo mostograditeljsko stranko, ki stalno miri sprte strani in se nenehno postavlja v vlogo razsodnika, kaj je prav in kaj ni – to je SLS. Politika je prepir, če me razumeš. Drugače politike sploh ne potrebujemo. Oziroma bomo ponovno vsi isto oblečeni. Z drugimi besedami – stranke kot je SLS ne potrebujemo. Je čista izmišljotina, ki jo mnogi izkoriščajo za lagodno življenje. Vse tisto, kar forsira SLS imajo v svojih programih ostale stranke.

  12. “SLS (in vse, kar gravitira nanjo – npr. Oman) je najbolj potuhnjena stranka v Sloveniji. Odvratna mi je bolj kot komunisti, saj oni, čeravno pokvarjeni do obisti, vsaj povedo tisto, kar mislijo”.

    G. Lucijan, tako podcenjevalno govoriti eni glavnih strank v slovenski zgodovini, ni konstruktivno, dezorijentira neodlocne volilce in mece negativno senco na vse desnicarske stranke in koristi samo levicarjem.
    Tega levicarske stranke napram svojim levicarskim konkurentkam ne delajo. Ce pa, gotovo ne tako radikalno. Zato pa je tako kot je: kjer se prepirata dva tretji dobicek ima.
    V politiki sem seveda za mostogradnjo in strategicno kalkuliranje. Zame pridejo v postev vse desnicarske stranke, ne nazadnje zato, ker imajo slicen program. Pri volitvah pa bom volil tisto, ki ima najvec moznosti, da postavi premijerja.
    Ce bi vecina slovenskih volilcev volila strategicno bi se politicne ure drugace vrtele.

  13. “Žal ne poznaš vloge novodobne

    G. Lucijan, ocividno se je bacil okamenele zgodovinske ne-sprave od Demosovih casov razsiril se na slovenske desnicarske stranke. Kako naj se potem ta narod spravi?
    Ce se levicarji med sabo kregajo, jim skoduje. Mislim pa, da so bolj pametni in si ne mecejo naprej odbovstvo, izdajo, itd.
    Ce pa se desnicarji med sabo podcenjujejo in zmerjajo jim dokazljivo se bolj skoduje in za kazen ostanejo izven parlamenta.
    Zakaj bi jim narod bolj zaupal, ce so pa vsi “za en drek”, vsi enaki?
    Kako negativno to kreganje, deluje na volilce, je jasno.
    Upam, da nisem bedak, ce jim zelim, naj dajo ze enkrat mir, pozabijo za trenutek na “veliko spravo”, se po malem spravijo in opravicijo med sabo, sicer jih bodo nasi volilci spet pozabili pri naslednjih volitvah.
    Da ocitate SLS klasični udbovski projekt, je pa res od sile. To je cisto natolcevanje.
    V tem smislu zelim “rokovodecim” SLS, SDS in NSl uspesno in zdravo Novo leto.

    • Levičarji se med seboj kregajo le zaradi denarja. Ideološko so kot eden. Skratka, levičarji se med seboj ne kregajo.

      Veliko bolj žalostno je na demokratičnem polu, kjer je toliko izdajalcev, kolikor je dobrih, demokratičnih idej. V vseh strankah slovenske pomladi so bili izdajalci, toda SLS daleč prednjači – še več, ustanovljena je bila za izdajalstvo!

      Sam v slovenski politiki zaradi nenehnih izdaj sploh ne vidim več pravega smisla. Kdaj se bo nehalo to ustavljanje Janše? Kje je “tovarna”, ki nenehno proizvaja (producirajo jo mediji) izmišljene afere?

      Če, Jan, ne vidite “vzorca perpetuum mobile”, pred očmi nimate jasne slike!

  14. “Veliko bolj žalostno je na demokratičnem polu, kjer je toliko izdajalcev, kolikor je dobrih, demokratičnih idej. V vseh strankah slovenske pomladi so bili izdajalci, toda SLS daleč prednjači – še več, ustanovljena je bila za izdajalstvo!”

    G. Lucijan je v bistvu levicarski in desnicarski “vseglihar” v eni osebi, torej unikat, ce tako kritizira kar vse po spisku razen SDS in JJ in mu ne pade na pamet, da ce vse desnicarske stranke deva v nic, razen ene, drek ne pade nujno na tiste katere kritizira in jih recimo se pes ne povoha, ampak predvsem na tisto eno, njegovo, ki se stoji in je levicarjem edino nevarna.
    To njegovo pametovanje me spominja na nekatere verske sekte in sektase. Cim manjsi so, tembolj so agresivni in zagrizeni. Poznajo samo svojo edinozvelicavno locino. Vsi ostali pa so itak stoodstotni kandidati za hudica, ki si ze mane roke. Znano je, da so od ver taksni muslimani in islam.
    Po politicni plati pa taksna politika mocno disi po totalitarizmu. Pa smo na njboljsi poti, da zacnemo spet drzavljansko vojno in postanemo plen, kakih laznjivih revolucionarjev.

    • Tole:

      Jan:” G. Lucijan je v bistvu levicarski in
      desnicarski “vseglihar” v eni osebi, torej unikat, ce tako kritizira kar vse po spisku razen SDS in JJ in mu ne pade na pamet, da ce vse desnicarske stranke deva v nic, razen ene, drek ne pade nujno na tiste katere kritizira in jih recimo se pes ne povoha, ampak predvsem na tisto eno, njegovo, ki se stoji in je levicarjem edino nevarna.”
      ============

      … in tole: …

      Jan: “To njegovo pametovanje me spominja na nekatere verske sekte in sektase. Cim manjsi so, tembolj so agresivni in zagrizeni.”
      =============

      … je v očitnem protislovju:
      SDS je največja opozicijska stranka in tudi daleč uspešnejša od obeh ostalih omembe vrednih t.i. desnih strank NSi in SLS.

      Če nekomu očitate, da navija (edino) za največjo stranko je potem ta vaš (drugi) očitek: “Cim manjsi so, tembolj so agresivni in zagrizeni” samo v funkciji osebne diskreditacije.

      Dajte se raje osredotočit na to kaj kdo napiše, in argumentiranje napisano, kot pa, da se lotevate osebnih diskreditacij.

  15. “Dajte se raje osredotočit na to kaj kdo napiše, in argumentiranje napisano, kot pa, da se lotevate osebnih diskreditacij”.

    G. Riki, pisete kot bi bili Administrator, ceprav najbrz niste.
    OK, ce sem g. Lucijana kaj diskriditiral se mu opravicujem in dam s tem zgled tudi drugim, ker se je tezko opraviciti.
    Vendar radikalni pogledi vzpodbujajo radikalne odgovore.

    Recimo Lucijanovo hipotezo:
    “Sam v slovenski politiki zaradi nenehnih izdaj sploh ne vidim več pravega smisla. Kdaj se bo nehalo to ustavljanje Janše? Kje je “tovarna”, ki nenehno proizvaja (producirajo jo mediji) izmišljene afere?”

    To bi tudi mene zanimalo. Vendar se mi zaenkrat zdi kot golo natolcevanje, ker pri SLS se nisem zasledil neke zarote, trojanskega konja ali pete kolone.

    No kar se mene tice sta oba gospoda lahko z mano zadovojna. Jaz sem sicer blizu NSi in branim SLS pred napadi, pri volitvah pa iz stratezkih razlogov volim JJ, da vsaj on postane premijer. Zanimivo je, da se pri tem ne pocutim prav nic izdajalca

Comments are closed.