“Ne moreš biti kristjan v družbi, če prej nisi vernik”

7
Foto: Novi glas.
Foto: Novi glas.

Tone Rode, direktor založbe Družina, na srečanju pod lipami v Gorici

Ob mesecu verskega tiska sta Kulturni center Lojze Bratuž in Krožek Anton Gregorčič povabila na goriško srečanje pod lipami v četrtek, 29. januarja, Toneta Rodeta, direktorja založbe Družina, pesnika in očeta petih otrok. Rodil se je v Argentini leta 1969 staršem, ki so se tja zatekli v valu povojne emigracije, je dejal časnikar Andrej Černic, ki se je pogovarjal z gostom. Slovenstvo in jezik sta Rodetu vedno bila nekaj vsakdanjega. V Argentini so ga zaznamovale pomembne javne osebnosti, intelektualci in duhovniki, ki so v 80. letih bili na višku svoje intelektualne moči in so žlahtno ljubezen do naroda, jezika in kulture predajali rojakom v slovenskih domovih in okrajih.

V Sloveniji je bil prvič leta 1986, je še dejal. Zelo zgodaj se je začel ukvarjati s pisanjem in urednikovanjem. V letih okrog osamosvojitve je navezal več stikov z različnimi mladimi iz zamejstva, zlasti iz Koroške in Tržaške. “Ta izmenjava je rodila tudi pričakovanja in želje po ponovnih spoznavanjih”. Veliko si je dopisoval. V Ljubljani se je približal krogu Nove revije in Tretjega dne: Niko Grafenauer in Jože Snoj sta ga “malce vzela za svojega”; Matija Ogrin pa je bil tisti, ki mu je v določenem trenutku dejal, da mora “zaključiti krog”. Ta misel je v resnici tlela kar nekaj časa. Z ženo Kristino Kremžar, s katero imata “skupne poglede na vrednoto korenin”, sta se pogumno odločila in leta 2009 prišla v Slovenijo. Nadškof Stres je Rodeta spodbudil, naj kandidira za mesto direktorja Družine. Lastniki založbe – šest slovenskih škofij – so bili namreč pripravljeni na profesionalizacijo vodstva, “na tem mestu so želeli izrecno laika”. To je bila za Rodeta naravna priložnost, da je povezal poslanstvo in poslovne izkušnje, literarno ustvarjanje, posredovanje idej in strokovni prostor. To je bil “velik blagoslov”. V današnjem času so – še zlasti za mlade – nadvse pomembne človeške vezi, vzdrževanje mostov med skupnostmi Slovencev po svetu, skupne korenine – v kulturnem, človeškem in duhovnem smislu. “Moramo uresničevati Slovenijo v svetu”!

O domovini

Ob prihodu v Slovenijo je Tone Rode sprva občutil kulturni šok, pa čeprav domovine ni nikdar idealiziral. Tu je pa le imel občutek, da vse sloni na financah; pogrešal je zastonjskost in pripravljenost, da nekaj narediš za skupnost, ne da bi kaj zahteval v zameno. “To, kar si prejemal zastonj, te na neki način formira, te naredi drugačnega”. Ni samoiniciative, “ni nagiba k radodarnosti, ki ga potrebuje vsak od nas, če hoče biti v polnosti človek”. Nad Slovenijo ob prihodu ni bil “ne razočaran ne prav posebno pozitivno presenečen”. Je pač taka, “z velikimi problemi, s človekom, ki notranje v bistvu ni osvobojen… Je ogromno dobrih ljudi, ki še niso zaznali, da se v tem pozitivnem lahko povezujejo… Večkrat se drobimo, v družbi in tudi v Cerkvi”. Ni smisla za vzajemno, težko je sprožiti sinergije, nagnjeni smo k neenotnosti. “Tkivo, ki je poklicano biti Kristusovo mistično telo in vzor edinosti, je razdrobljeno”. Zato Rode upa v novega nadškofa Zoreta, “da bi mu uspelo okrog skupne mize počasi združevati različne ljudi in poglede na stvari… Da bi postavili nove temelje za naše družbeno udejstvovanje in cerkveno delovanje za prihodnost”.

Svoje življenje doživlja kot poslanstvo. “Ko imaš nekaj, kar moraš narediti, imaš občutek, da bo tvoje delo lahko pomenilo tisti kanček možne spremembe v določenem prostoru. Takrat imajo smisel delo, življenje, stvari, ki jih imaš pred sabo, tudi nekatere nepredvidene”.

O Argentini

V Argentini se gledališka in pevska dejavnost ter prostovoljno šolstvo še naprej razvijajo, izgublja pa se pogovorna slovenščina: če te ni, se v družini ne predaja naprej otrokom. “Bodimo iskreni: mladi govorijo špansko, to je njihov pogovorni jezik”. Zato je nujno, da se pletejo vezi, da bi imeli mladi Slovenci študijske izmenjave, da bi tisti iz matice v Argentini študirali npr. španščino, argentinski pa slovenščino, “to bi bila zanimiva popestritev dogajanja. Treba je ustvariti nove priložnosti”. Za izseljensko skupnost je “navsezadnje naravno, da se v določenem trenutku na neki način integrira v družbo, v kateri živi, in da se določene posebnosti tudi izgubljajo”. Zato je toliko bolj pomembno, “da pojmujemo slovenske otoke po svetu kot resnične potenciale s kulturnega in gospodarskega vidika”. Še vedno “imamo pregrade v glavi, teh potencialov ne znamo izkoristiti, še zlasti ne politika in diplomacija. Rezultati bodo, če bomo v to verjeli”.

O gospodarstvu

Glede gospodarstva je Slovenija “še v krču, kot smo še v krču glede naše identitete in zgodovine”. “Še vedno nimamo enotnih zaključkov o naši polpretekli zgodovini, ki bi nas poenotili okrog skupnega programa, ki bi nam dal skupno perspektivo”. Sicer pa “ne smemo obupati, 25 let ni nič v razvoju države! Samo od sebe se pa nič ne bo zgodilo. Če se bomo povezali med sabo, bo Slovenija imela prihodnost”.

O Družini

Družina je diversificirana družba, sloni na več strateških nogah. Šli so ekspanzivno na trg, saj “Družina mora imeti ne le pastoralno in komunikacijsko vlogo znotraj katoliškega prostora, ampak zaradi teže in velikosti v slovenskem prostoru tudi misijonsko vlogo”. Z novimi publikacijami iščejo različne ciljne skupine, da bi krščanske vrednote skušali posredovati širše v družbi. “Najprej moramo biti učinkoviti in profesionalni, pošteni in korektni. Drugače ne moremo govoriti o idealih”. Vse se začenja pri ljudeh. Ključno je ustvarjati dobre timske delovne skupine okrog različnih knjižnih, revijalnih oz. medijskih projektov, ki kvalitetno in s sodobno govorico znajo nagovoriti nove generacije. “Mi smo zdaj v polnem razvojnem procesu. Na področju knjig rastemo po 10% letno. Družina ima 16 revij, skupna naklada je 28 tisoč naročnikov”. Tednik ima “nenadomestljivo vlogo, to pozicijo nam zavidajo; naša odgovornost je, da jo še razvijamo in utrdimo”. Kulturo moramo še naprej predajati na načine, ki jih bo nova generacija lahko razumela. “Zato gremo tudi v nove poskuse… Kdor stoji, pade, hira, umira”. Pomembno je postaviti na noge “ustvarjalne delovne skupine, ki si bodo kaj upale narediti, tudi ko nas ne bo več. Moja vloga je ustvariti skupino, ki bo boljša od mene, ki bo mene lahko nadomestila… V medijih so ključ uspeha ljudje”!

O kristjanih v družbi

Roko je treba ponujati, dialog je treba iskati, a ne za ceno, da boš opustil svoj pogled na svet. “Kristjani smo poklicani biti akterji v družbi”. Biti morajo trdni, s konkretnim predlogom za družbeno ureditev, ker so prepričani, da imajo krščanstvo, družbeni nauk Cerkve in cerkveno učiteljstvo primerne odgovore na vprašanja današnjega časa. “Naša življenjska sila izhaja iz naše vere”. Zato “ne moreš oznanjati, česar v sebi nimaš. Ne moreš biti resnično kristjan v družbi in politiki, če nisi najprej vernik, če ne verjameš v Kristusa”. Razmišljati moramo o tem, “da skupaj nekaj pustimo za seboj… To ni stvar enega človeka, ampak omizij”. V politiki delaš za nekaj višjega. Sama politika je po besedah papeža Frančiška ena izmed najvišjih oblik ljubezni do bližnjega. Ko se bomo tega zavedeli in nas bo več o tem podobno razmišljalo, takrat bomo naredili preboj naprej.

Pripis uredništva: V sodelovanju med tednikom Novi glas in Časnikom objavljamo prispevek ekipe ustvarjalcev tega medija Slovencev v Italiji.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


7 KOMENTARJI

  1. To pa ne bo drzalo! Jaz sem globoko veren! Verujem v kozmicni red! Verujem, da ima vse svoj smisel. Ne verujem pa in mi je smesno, da bi bil Jezus Bog ali njegov sin! Jezus je bil pac eden od Judovskih prerokov!

    • No, milijardi to ni smešno. Tudi mučencem, ki so Jezusa srečali, ko je vstal od mrtvih recimo, ni bilo to smešno.
      Prepričevati nekoga, ki mu je vera drugih smešna je pa izguba časa.

  2. Prav, nic nimam proti, verujte v kar hocete! In ce bi 10 miljard verovalo, bi se jaz spraseval o poslednji resnici!
    Ze prva od desetih zapovedi iz Biblije mi da misliti!
    Jezus je pac, zame, prerok.
    Vesoljni razum, pac nima otrok!

    • Berilo iz knjige preroka Izaíja.

      To govorí Gospod:
      »Kakor pride dež in sneg izpod neba
      in se ne vrača tja, ne da bi napójil zemljo,
      jo narédil rodovitno in brstečo,
      dal sejalcu seme in uživalcu kruh,
      takó bo z mojo besedo, ki prihaja iz mojih ust:
      ne vrne se k meni brez uspeha,
      temveč bo storila, kar sem hôtel,
      in uspela v tem, za kar sem jo poslal.«
      Evangelij po Janezu:
      “V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog. 2 Ta je bila v začetku pri Bogu. 3 Vse je nastalo po njej in brez nje ni nastalo nič, kar je nastalo. 4 V njej je bilo življenje in življenje je bilo luč ljudi. 5 In luč sveti v temi, a tema je ni sprejela…”

      Vsi smo božji otroci..saj to je smisel vesoljnega razuma , ki je Ljubezen..

      Kaj je človek ? Kaj je Človek ? Kaj je razum ? Kaj je Razum?
      Ni enostavno, smešno pa še manj..

      • To v nicemer ne oporeka mojim besedam, ki niso namenjene, da bi zalil, moja beseda je beseda mojih razmisljanj in cutenj! Nisem Bog in lahko se motim!
        Tdi tu ni govora o nekem, morda, Judovskem prevarantu!
        Govora pa je o kozmicnem redu, ki se tu imenuje “vesoljni razum” o katerem pisem tudi jaz!

        In najprej je beseda, ki je udejanjanje razmisljanja, ki je proces razuma!

  3. Tudi v tem članku in nekaterih komentarjih se potrjuje Franklov smisel, ki izhaja iz evangelija in Božje besede, ki je ljubezen in svoboda, ki je v smislu !

Comments are closed.