»Ne mi težit’!«

26
Foto: Grega Sulejmanovič.
Foto: Grega Sulejmanovič.

Devetletnik svoji mami, ki ga prisiljuje, naj se uči, reče: »Mama, nehaj mi težiti!« S takim vedenjem otrok kaže, da ga vodi »princip ugodja«, načelo prijetnosti. Mama mu v trenutkih omenjanja učenja postaja zgolj zoprna motnja, ki mu povzroča veliko neugodje. Ko mama omeni učenje, si otrok zamisli, da se uči, in že sama misel mu povzroča močno neugodje. Otrok čustveno postaja »žrtev« učenja, ki se niti še začelo ni. Zato otrok skuša agresivno utišati mamo, za katero misli, da nad njim izvaja »psihično nasilje«.

Večina ljudi se vede (obnaša) v odnosu z nekom ali nečim na osnovi tega, kako se počutijo ob tem človeku, stvari ali pojmu. Občutek prijetnosti v njih sproži željo po bližini. Občutek neprijetnosti pa sproži željo po oddaljevanju. Doživljanje občutka prijetnosti ali neprijetnosti je naš notranji signal, ki nam pomaga oceniti nekaj kot pozitivno ali negativno.

Če bi bile stvari enostavne, bi se lahko ljudje zgolj naslanjali na svoje občutke. Problem je v tem, da so občutja nekoga rezultat njegove notranje obdelave podatkov, in znano je, da ljudje različno notranje obdelujemo informacije. Ni enako, kako se na neko situacijo odzove majhen otrok ali odrasla oseba. Niti dve odrasli in razumni osebi se običajno v neki situaciji ne odzoveta z enakim občutkom, z enakim čutenjem in enakim čustvom. Če je naša nezavedna obdelava informacij napačna, je napačno tudi naše rezultirajoče čustvo. Glede na to nas lahko občutki »varajo«. To še posebej velja za majhne otroke, ki še nimajo dovolj informacij, zato se vedejo (obnašajo) izključno na podlagi tega, kako se počutijo, kako čustvujejo.

Otrok se v prvih mesecih življenja nauči, da je zelo slabo, ko občuti neprijetnost lakote, in da je dobro, ko po hranjenju začuti prijetnost sitosti. Misli, da je vse, kar mu je prijetno, tudi koristno zanj. In vse, kar mu je neprijetno, je zanj škodljivo. Po tej utrjeni logiki otrok igranje z igračkami doživlja kot prijetno in zato koristno. Zahtevo starša, da po igranju igrače za seboj pospravi, pa bo doživel kot neprijetno in zato zanj škodljivo. Zato se otrok hoče igrati in noče pospravljati igračk. Tako motivacijo otroka je Sigmund Freud poimenoval »princip prijetnosti«. Naloga staršev je, da pomagajo otroku premagovati to motivacijo, kajti oseba, ki ostane na tej stopnji, ne bo nikoli postala funkcionalni odrasli. Bo lena, sebična oseba brez delovnih in drugih koristnih navad.

Starši morajo otroka naučiti novo logiko: da ni pomembno vse v življenju zasledovati na podlagi tega, ali je to prijetno ali neprijetno, temveč je pomembno ugotoviti, kaj je koristno in kaj je škodljivo. Seveda se bo otrok taki vzgoji z vsemi štirimi upiral, ker napačno veruje, da ga starši nimajo radi, kadar mu ne omogočajo uživanja oz. ga silijo v neprijetna, mučna dejanja.

Ko otrok končno pod vplivom starša opusti princip prijetnosti, tako da ga ne vodi več merilo »prijetno-neprijetno«, ampak ocena »koristno-nekoristno«, takrat otrok razvije po Freudu prevlado »principa realnosti«. To je velik korak otroka k čustveni zrelosti. Duševne strukture takega otroka so sedaj drugačne, obdelovanje notranjih informacij je kakovostnejše, tako da se otrok sedaj lahko večkrat in bolj varno nasloni na svojo intuicijo in notranje občutke, ki bodo bolj realni kot prej.

Prevedel Robert Šifrer. Prvič objavljeno na portalu politika.rs. Objavljeno z dovoljenjem avtorja, več o Zoranu Milivojeviću lahko preberete na povezavi.

26 KOMENTARJI

  1. V Sloveniji se infantilni Kolektiv in majhen otrok enako odzivata!

    Milivojevićeva teorija velja za normalne države.

    Pri nas se “odrasli” enako infantilno odzivajo kot otroci. Celo starci in penzijonisti, sploh če kričijo v Kolektivu pod vodstvom vodje Erjavca ali vodje Edini-močni.

    • Ti se čisto preveč obremenjuješ za Slovenijo. “infantilni Koletktiv”? Jaz nisem takšnega mnenja.
      Sprašujem se kvečjemu, kako ti uspeš držati odnose v lastni družini, ko toliko časa in mentalne energije porabiš po forumih. Ker če ne bi imel urejeno pri svojih, potem bi bilo vse ostalo jalovo.

      • •Ad hominem (napad na človeka)

        Ad hominem ali argument proti človeku je argument, ki poskuša spodbiti trditve ali sklepe z napadom na osebo, namesto na argument sam. Verniki bodo pogosto uporabili to zmotno logiko pri spodbijanju argumentov skeptikov s trditvijo, da so skeptiki polni predsodkov. Vendar se morajo tudi skeptiki paziti, da ne zapadejo v ad hominem, rekoč, da so trditve vernikov v NLP brezpredmetne, ker so ljudje, ki verjamejo v NLP, nori ali neumni.

        Primer
        Ker si neizobražen, tvoja trditev že ne more biti resnična!
        http://www.skeptik.si/zmotna-logika/#block-7bbc92110e6f84853e63

          • Ne. Ad socialistum. 😉
            Najprvo je potrebno razkrinkati bleferje na “desnici”, ki imajo porazne rezultate. In jih večina desničarjev noče niti videti, kaj šele voliti. A kaj, ko jih 15 procentov socialistov voli..

      • Nekje sem ti stopil na žulj, morda na tvojega Janšo ali na tvoj socializem v TTIP, ker me hočeš utišati.

        Nikjer ne pišem, da je moja družina idealna. Moja žena bi se s teboj zagotovo strinjala.

        Gremo sedaj z družino za par ur v hribe, samo še perilo obesim. Čao!

        • Upam, da ji ne rečeš, da je socialistka, tako kot ostalim tukaj. Tudi jaz sem imel obdobje, ko sem preveč preživel za komentiranjem. Najbrž sem se malo pucal. Sedaj se pa celo moja žena že malo več strinja z mano.
          Uživajte v hribih.

        • Pa pri TTIPu mi nisi stopil na žulj, ker nisi napisal nič zares konkretnega, samo obtožil si me, da sem socialist.
          Očital pa sem tebi in vsem našim liberalcem popolno ignoranco in posmehovanje vnaprej do vsakega pomisleka v zvezi s TTIPom. In popolno odsotnost vsakih resnih ugovorov pomislekom.

        • @pavel

          Ojej, in potem ti za JJ-ja trdiš, da je paranoičen in povsod vidi sovražnike.

          Sicer sem pa mnenja, da je bolje frustracije sproščati po forumih kot nad domačimi in ti anonimni forumi so v resnici dobro terapevtsko orodje za ljudi, ideje, da bi jih ukinili oziroma že vsako figo razglasili za sovražni govor, so povsem kontraproduktivne.

    • Hvala Igor, lepo smo se imeli. Dežja ni od nikoder, pa tako bi koristil mojemu vrtu in sadovnjaku.
      Ni treba zavidati, ni nič idealnega. Se trudimo, živimo običajno.
      Je pa hudo biti osamljen. Naredi kaj v smeri SREČA-nje. Npr. ona-on.com.

  2. Gospod AlFe, konkretno ta komentar jaz osebno nisem doživel kot ad hominem. Dejansko je g. J opozarjal na točno dejstvo, da na spletu visimo komentatorji, ki ne uspemo probleme reševati v svojem domačem okolju in smo zato polni frustracij ter iščemo oporo "nekje zunaj" za naše "vsem razen neposredni okolici" "povsem očitne resnice".

    Lepo je napisal, da on ni takšnega mnenja in (vsaj eksplicitno 😉 ) ne, da bi se zato naj g. Pavel motil. A mi je zelo všeč, da hitro prečekiramo sogovornike tudi skozi to sito (komentiranja ad hominem). 🙂

        • Jaz sem (bil) že kar malo odvisen od komentiranja. Zdaj pa res nimam veliko časa. Raje imam kvaliteto kot kvantiteto. Tudi nimam se časa ukvarjat z vsako neumnostjo, ki pride od naše vlade, niti z vsako kostjo, ki jo vržejo mediji. Bolj me motijo neumnosti npr. naših liberalcev, za katere še imam nekaj upanja.

    • Gospod Igor,
      ne sprenevedajmo se. Omenil je samo gospoda Pavla. Čeprav je kar nekaj veliko bolj aktivnih, vendar so v istem plemenu kot gospod J.

      • Hvala moj angel varuh. Ni panike. Nisem vzel za slabo, nisem ju začutil, da sta do mene sovražna.

      • Alfe, jaz nisem v nobenem plemenu, jaz sem čisti samotar s mojimi komentarji. Niti ne spremljam kakšnih posebnih skupin, medijev ali spleta, razen nekaj malega portalov kot vsi ostali tukaj. Tako da če smo, smo bolj kot ne v istem plemenu.
        Ni se dovolj zanašat samo na občutke, včasih bi bilo fino prebrat, kaj konkretno sem kdaj narobe napisal. Samo malo mi prizanesite z mojimi morebitnimi površnostmi.

        • J,
          popolnoma vam verjamem, da ste samotar, kar se komentiranja tiče, po mojem prepričanju nas je takih večina komentatorjev na Časniku.

          To je težko dopovedati Pavlu in Pavlovemu zagovorniku AlFeju, ki vedno vidita v podobnih mnenjih različnih ljudi neko skupno ozadje. In potem padajo njune pripombe o politkomisarjih, pripadnikih istega plemena, častilcih Firerja ipd…

          Zapovrh je AlFe v vašem primeru spregledal, da vas je Pavel v nekem svojem komentarju izrecno izpostavil kot tistega, s katerega mnenji lahko soglaša 🙂

  3. Milivojevič ima veliko dobrih poant ampak počasi bi pa lahko dali priložnost še kakemu drugemu strokovnjaku, ker se že malo ponavlja. Če že mora biti iz področja bivše Juge, morda Bruno Šimšleša, je tudi dober, v nekaterih točkah še boljši, ali pa recimo našo tržaško Slovenko Alenko Rebula, ki se ji v Sloveniji namenja veliko premalo pozornosti, glede na to kako odlična je.

      • Jaz da naj pripeljem Rebulovo na Časnik?! A ni to kao vloga urednika? Ali želiš morda v podtonu povedati, da so jo že vabili, pa ni želela sodelovati? Najbolj kompatibilna z bodočimi magistricami, ki tukaj skrbijo za “partijsko linijo”, pa res ni, pa še do cerkve in nekaterih njenih pogledov je kritična.

        • Časnik nas vse spodbuja, da sodelujemo. Bodi podjetna, če si nekaj želiš. Pripelji jo. Nič drugega ne vem. Sem pa že pet ljudi pripeljal sem, da so nekaj objavili.

          Časnik je civilna družba, tu na srečo ni tako, da vse Vodja odloča. Bodi podjetna! Poveži se z Rebulo in z uredniki. A bo pisala zastonj?

  4. Škoda, ker se psihičnega nasilja ne da podrobneje opredeliti. Ostaja zakrito v medsebojne odnose. Še najbližje je pojem mobing. Pa tudi ta je zelo izmuzljiv.

    • Saj se ga da opredeliti: kadar ima človek, ki s teboj fizično komunicira v psihičnem podtonu (če fizično to ni videti) željo, da te uniči, ubije, onesposobi, onesreči.

      To kažejo čustva sovraštva, prezira,..

      Psihično nasilje povzroča na primer infantilna mama svojemu otroku, kadar ima želje uživati, iti na žurko, iti na randi, pa je njenim željam njen otrok diametralno nasprotuje. Zato ga sovraži in bi se ga rada znebila.

      Subtilni ljudje sovraštvo in prezir začutimo intuitivno, čeprav je na zunaj zavito v celofanu zaradi drugih ljudi in “spodobnosti”.

Comments are closed.