Ne joči, Žiga

Letošnji osmi februar je bil v teh časih ne pretirano sveža zgodba. Dve Sloveniji sta ponovno videli dve tako rekoč različni dogajanji.

Znane verske resnice 

Tudi zato sem se večkrat vprašal, kaj bi se dogajalo, če bi kulturo superministrstvu namesto Janševe koalicije dodelila Jankovićeva. Če sem iskren, se bojim, da bi bili priče podobnim protestom, le da z drugimi akterji v glavnih vlogah. Ker pa zdaj prednjači druga ekipa, mi ostaja upanje. Hkrati se strinjam s predsednikom ustavnega sodišča, da simbolni pomen velikokrat zasenči vsak praktični pomislek. Zato nimam razlogov za dvom o resnični zaskrbljenosti Jaroslava Skrušnyja, ki je predvčerajšnjim naslikal skrajni scenarij, v katerem naj bi zaradi zlitja kulture z drugimi področji v okviru enega ministrstva država ostala kar brez svojega temelja. A če je obraz domnevne izgube tisto, kar smo videli v zadnjih dveh dneh, so bili temelji že doslej precej trhli.

Smer je že pred dnevi začrtal predsednik pisateljskega društva, pri čemer je namesto z močjo argumentov raje postregel z znanimi verskimi resnicami iz precej uveljavljenega katekizma tistih, ki že omembi novoizvoljenega predsednika vlade dobijo krče v želodcu. Kam pes taco moli, se je nadalje pokazalo ob Prešernovem spomeniku, ko je znana slovenska kulturnica na vsa usta vpila, naj pustijo Svetlano pri miru. In zagrozila, da se bo pojavilo še na stotine Svetlan. Ne srečujemo se samo v Sloveniji s pojavom, da tisti, ki najbolj dvigujejo zastave naprednosti, odprtosti in tolerantnosti (in jih bodo pri nas še kako dvigovali v naslednjih dveh mesecih), do zadnjega in čez branijo svojo pravico ne do kritične polemike z drugače mislečimi, marveč do tega, da jih lahko še naprej žalijo s svojimi postanimi stereotipi in ujčkajo svoje že zdavnaj preživete mite.

Psovke so letele na nadomestek

Pravi vrhunec opisane tolerantnosti in odprtosti je sledil zvečer pred vhodom v Cankarjevem domu. O dogodku je bilo že veliko napisanega.  Ena Slovenija mu ploska, druga mu žvižga. Tako je pač med ljudmi, pravi Smolar. Novega superministra bi potolažil samo z mislijo, da izpadi in psovke niso veljali njemu in niti preoblikovanju resorjev v vladi ne. Veljali so bavbavu “tolerantnežev” Janezu Janši in jih je porodilo globoko nezadovoljstvo, ker se je oblikovanje vlade izteklo drugače, kot so si želeli protestniki. Ki jih je zdaj strah, da se bo morda zares treba posloviti od kakšnega privilegija in, kar je morda še huje, od kakšnega dolgo ujčkanega mita. Zato pa je vredno javno pokazati odprtost in tolerantnost. Ko pod vse potegnem črto, si ne morem kaj, da ne bi ponovil besed, s katerimi je Tone Hočevar nekdaj pokomentiral obisk Janeza Pavla II. na Kubi: In vendar je bila samo politika.

Foto: blog Žiga Turk