Tako nosi naslov ena izmed knjig, leta 1927 rojene, nemške teologinje Ute Ranke-Heinemann. Omenjena knjiga je nekakšno napotilo za verski dvom. Ta je morda še posebej aktualen v času po 11. septembru 2001, ko smo ljudje nekako razpeti med absolutizacijo znanosti na eni in nekakšnim verskim dogmatizmom na drugi strani. V knjigi odseva Ranke-Heinemannina negativna izpoved vere. To je, da je Sveto pismo človeško in ne božje delo. Da je Sveta Trojica izmišljotina. Da je Jezus človek, ne pa Bog. Iz tega seveda sledi, da je Marija Jezusova in ne božja mati. Trdi tudi, da je Bog ustvaril nebesa in zemljo, pekel pa so si izmislili ljudje, idr.
Padla profesorica bogoslovja
Uta Ranke-Heinemann je teologinja, ki izhaja iz Bultmanove šole. Ta si je prizadevala za demitologizacijo krščanstva. Je ostra kritičarka pokojnega, zdaj že blaženega papeža, Janeza Pavla II. in Cerkve. Zanjo pravi, da je leglo homoseksualcev. Za evangelije je prepričana, da so ti v večini izmislek njihovih avtorjev. Zaradi tega nimajo nikakršne zgodovinske verodostojnosti. Večino odlomkov imenuje „pravljice“. Prepričana je, da je krščanstvo v svoji bolestni sovražnosti do žensk in spolnosti, Marijo razglasilo za devico, čeprav, tako Heinemannova, ta ni bila devica, saj sta z Jožefom, po njenem mnenju, imela spolne odnose. Zanjo je steber sovražnosti do spolnosti sv. Tomaž Akvinski. Do njega je zato še posebej ostra. Zaradi takšnih nazorov, ji je takratni essenski škof, leta 1987, vzel dovoljenje za poučevanja teologije na univerzi.
Dve temeljni napaki njene teologije
Že Bultmanova šola teologije je naredila temeljno napako v tem, da je absolutizirala zgodovinsko-kritično metodo razlaganja Svetega pisma. To se pozna tudi pri Uti Ranke-Heinemann. Skozi njene knjige se opazita dve temeljni napaki:
a) Že omenjena absolutizacija zgodovinsko-kritične metode branja Svetega pisma. To pomeni, da se Sveto pismo bere kot knjigo zgodovinskih (ne)dejstev, pozabi pa se, da je to v temelju teološka knjiga, ter
b) Cerkev obravnava zgolj sociološko.
Ti dve glavni metodološki napaki sicer verodostojno ovržeta okrožnica Mystici Corporis Christi iz leta 1943, ter že vsaj v 17. stoletju Galileo Galilei. Okrožnica namreč govori o Cerkvi kot skrivnostnem Kristusovem telesu, katerega glava je Kristus. Okrožnica Cerkev prikaže kot mistično telo, kajti ni ne samo fizično niti samo spiritualno telo, ampak je nadnaravno. To je teološka definicija Cerkve par exellence. Galileo Galilei pa je v svojih najboljših letih življenja dejal, da nas Sveto pismo ne uči, kako delujejo nebesa, ampak, kako priti v nebesa. Omenjeni metodološki napaki Ranke-Heinemannovo tudi vodijo v njene zgrešene zaključke.
Ateizem znanosti
Znanost po Lastrucciju bazira na treh aksiomatičnih predpostavkah:
a) Zunaj nas je neka realnost,
b) To realnost je mogoče spoznati z neposrednim opazovanjem, in
c) Pri razlagah opazovane realnosti, ne potrebujemo nikakršne metafizične razlage.
Takšnen razvoj zananosti je že konec 19. stoletja napovedal filozof Nietzsche, ki je zapisal, da se bo znanost vrgla v golo fiziologijo, ter da razum izven fiziologije ne bo imel kaj iskati. V tem oziru ima še kako prav papež Benedikt XVI, ki pravi, da se sodobna znanost osredotoča na pojavno, pozablja pa bistvo. Po domače: smo v dobi ateizma znanosti. Temu pa je podlegla tudi Ute Ranke-Heinemann. Njena dela so arhetipični primer, kako je teologija, ki je prežeta z ateizmom površna. Njena drža dokazuje tudi, da ateist ne more biti dober teolog, saj ostaja zgolj na zgodovinsko-sociološki ravni proučevanja božjega razodetja, ne more pa prodreti v čudovite globine skrivnosti odrešenja.
Izziv vere
Ob zapisanem si ne smemo predstavljati, da je zgodovinsko-sociološka raven nujno slaba. Že apostol Pavel pravi, da se iz tega, kar je ustvarjeno da spoznati Stvarnika. Temeljni problem, ki se kaže v tem je, da so v ozadju te ravni paradigme, ki jih ni mogoče premakniti k napredku. Zato je pri proučevanju teoloških vsebin ta raven nujno nezadostna. S tega vidika je Uta Reinke Heinemann teologinja, o kateri se danes premalo govori. Je avtorica, ki lahko veliko ponudi bralcem, tako na vzhodu kot tudi na zahodu, ne glede na versko pripadnost. Avtorica dobesedno izzove bralca, da na novo premisli svoj odnos do vere, ga poglobi, hkrati pa je v opomin, da znanost kot taka, ni nekaj absolutnega.
Foto: Wikipedia
